Sodba I Ips 39/94

Jedro

Kršena je bila obsojenčeva pravica do obrambe s tem, da ni izkazano, da sta mu bila vročena vabilo za glavno obravnavo in obtožni predlog.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se ugodi in se pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva pošlje sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje, ki je navedena v uvodu, je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ RS in obsojen na denarno kazen, poleg tega pa mu je bil po 1. odstavku 68. člena KZ SFRJ v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije izrečen še varnostni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za določeno dobo. Sodišče druge stopnje je s sodbo, ki je prav tako navedena v uvodu, ugodilo pritožbi javnega tožilca in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu izreklo zaporno kazen.

Obsojenčev zagovornik je zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri se sklicuje na razlog iz 3. točke 427. člena, ker so bile kršene obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi in tudi kršene določbe kazenskega postopka v pritožbenem postopku, vse to pa je tudi vplivalo, da ni bila izdana pravilna sodba. Podrobneje navaja, da obsojenec ni bil pravilno vabljen na glavno obravnavo in zato tudi niso obstojali pogoji, da se sodi v nenavzočnosti. Obsojencu tudi kasneje ni bila vročena niti sodba sodišča prve stopnje niti pritožba javnega tožilca, zato mu ni bilo mogoče sodelovati v pritožbenem postopku niti z vložitvijo pritožbe niti z dajanjem odgovora na pritožbo javnega tožilca. Obdolženec tako sploh ni mogel v kazenskem postopku podati svojega pojasnila za nastanek prometne nezgode. Predlaga, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev, sočasno pa predlaga, naj se odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Temeljno sodišče je s sklepom obsojenčevo zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe zavrglo, višje sodišče pa je s sklepom ugodilo zagovornikovi pritožbi in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe je utemeljena.

Senat Vrhovnega sodišča je ob preizkusu zadeve spoznal, da so v resnici bile storjene vse tiste kršitve pravice do obrambe na glavni obravnavi in kršitve določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku, ki jih navaja zahteva obsojenčevega zagovornika. S sklepom senata sodišča prve stopnje, da se opravi glavna obravnava tudi v nenavzočnosti obdolženca, določba 3. odstavka 422. člena ZKP, na katero se ta sklep sicer opira, ni bila pravilno uporabljena. Namreč, po tej določbi v skrajšanem postopku ni mogoče opraviti glavne obravnave brez navzočnosti obdolženca v vseh primerih, ko ta ni prišel k sodišču, marveč le v tistih primerih, ko ni prišel kljub temu, da je bil v redu povabljen, ali mu vabila ni bilo mogoče vročiti, ker sodišču ni prijavil spremembe naslova ali prebivališča. V obravnavani zadevi očitno ni šlo za tak primer, saj za obdolženca ni bilo ugotovljeno, da bi spreminjal naslov ali prebivališče, na glavno obravnavo pa tudi ni bil v redu povabljen. V zapisniku o glavni obravnavi navedena ugotovitev, da je bilo obdolžencu vabilo poslano, je premalo natančna, kajti v redu je obdolženec povabljen šele takrat, ko mu je bilo vabilo tudi vročeno, to pa v danem primeru ni bilo izkazano. S tem, ko obsojencu ni bilo vročeno vabilo, pa mu sočasno ni bil vročen tudi obtožni predlog, ki mu je bil poslan z isto sodno pošiljko. Obsojencu torej pravica do obrambe ni bila prekršena le v tem obsegu, da ni mogel uporabljati pravic na glavni obravnavi, ki mu jih daje zakon, marveč še v znatno širšem obsegu, da sploh ni bil seznanjen s takšnim svojem položajem v kazenskem postopku, ki zahteva ustrezno obrambno aktivnost. Takšno vodenje kazenskega postopka, da je bila obramba iz njega v celoti izključena, pa se je nadaljevalo še po opravljeni glavni obravnavi, ko obsojencu ni bila vročena niti sodba sodišča prve stopnje niti pritožba javnega tožilca zoper to sodbo zaradi odločbe o kazni. S temi določbami niso bile formalno kršene samo izrecne določbe o vročanju sodbe (3. odstavek 356. člena zakona) in pritožbe (369. člen ZKP), ampak je bilo obsojencu stvarno do izreka pravnomočne sodbe onemogočeno sploh karkoli storiti v svojo obrambo, se pravi, da je bil izključno obravnavan le kot objekt kazenskega postopka. Obsodba na kazen zapora v takem postopku sama po sebi ne more veljati za pravilno. Ne glede na to pa je treba pritrditi zahtevi, ko uveljavlja, da sodba ni pravilna tudi zato, ker je dejansko stanje bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodba sodišča prve stopnje v obrazložitvi sicer omenja obsojenčeve navedbe v zagovoru, podanem med posameznimi preiskovalnimi dejanji pred vložitvijo obtožnega predloga, da je v ovinku njegovo vozilo med zaviranjem začelo drseti zaradi peska na vozišču, vendar tem navedbam ni posvečena nobena pozornost v tem pogledu, da bi se tudi od obtožbe zahtevala ustrezna podkrepitev za trditev iz obtožnega predloga, da je obsojenca zaneslo iz ovinka zaradi neprilagojene hitrosti. Sodišče na glavni obravnavi neposredno ni izvedlo nobenih dokazov, med prečitanimi listinami pa tudi ni nobenega takega dokaza, ki bi pojasnjeval, s kolikšno hitrostjo je obdolžence vozil in zakaj je vozilo zaneslo z vozišča. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje navedena ocena, da obsojenčevemu zagovoru o pesku na vozišču ni mogoče verjeti, ker ta okoliščina ni zapisana v policijskem zapisniku, je skrajno neprepričljiva, posebej še zato, ker obsojenec in oškodovanec pri policijskem ogledu nista bila navzoča, poleg tega pa sam zapisnik o tem ogledu vsebuje številne protislovne podatke (npr. na list. št. 3 spisa se trdi, da je vozilo zaneslo na desno stran vozišča, čeprav ni nikjer naveden podatek, da bi bil prej vozil po nasprotni polovici vozišča, na list. št. 8 so omenjeni sledovi zaviranja na makadamskem vozišču, na skici, ki je v prilogi spisa, pa so označeni sledovi zaviranja na asfaltnem in makadamskem vozišču itd.). Vse te očitne pomanjkljivosti v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja bi bile v pritožbenem postopku lahko odpravljene le, če bi se bil tudi obsojenec pritožil, toda ta tega pač ni mogel storiti, ker s odbe sploh ni prejel. Prej omenjene kršitve določb v pritožbenem postopku so torej nedvomno vplivale na to, da ni bila izdana pravilna sodba.

Ob spoznanju, da se obsojenčev zagovornik v zahtevi utemeljeno sklicuje na razlog za izreden preizkus pravnomočne sodbe iz 3. točke 427. člena ZKP, je senat vrhovnega sodišča tej zahtevi tudi ugodil in v skladu z določbama 1. odstavka 422. člena in 429. člena ZKP sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavil ter zadevo vrnil v novo odločitev.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 222/93
• Sodba I Ips 33/94
• Sodba I Ips 181/93