Sodba IV Ips 81/93

Jedro

Podana je kršitev materialnega zakona po 1. točki 187. člena zakona o prekrških, ker v odločbi ni opisano konkretno dejanje, ki bi se po zakonu štelo za prekršek.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se odločba Komisije za prekrške rajonskega odbora rajona iz leta 1949 in odločba senata za prekrške pri Ministrstvu za notranje zadeve LRS v Ljubljani spremenita tako, da se postopek o prekršku v obeh zadevah zoper kaznovanega ustavi.

Obrazložitev

Z odločbo Komisije za prekrške rajonskega ljudskega odbora rajona je bilo izrečeno, da je kaznovani izvršil prekršek po 6. točki 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir Ljudske Republike Slovenije in da se po 1. točki 1. odstavka 3.člena istega zakona kaznuje s kaznijo odvzema prostosti (poboljševalnega dela) za dobo treh mesecev, razen tega pa se po 6. členu tega zakona še pošlje na družbeno koristno delo za dobo enega leta.

Z odločbo senata za prekrške pri Ministrstvu za notranje zadeve LRS v Ljubljani iz leta 1952 je bil kaznovanemu po 5. členu noveliranega zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS št. 40/51-VII) izrečen varstveni ukrep, da se pošlje na prebivanje v drug določen kraj za dobo 24 mesecev.

Javni tožilec Republike Slovenije je v letu 1993 vložil zoper obe zgoraj navedeni odločbi zahtevo za sodno varstvo, v kateri uveljavlja, da dejanji, navedeni v teh odločbah, nista prekrška. Predlaga, naj se obe pravnomočni odločbi spremenita tako, da se oba postopka ustavita.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V izreku prvo navedene odločbe je samo označena določba 6. točke 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir Republike Slovenije, ne da bi bilo opisano dejanje, s katerim naj bi bil storjen prekršek iz te določbe. Vsaka odločba, tako tudi odločba o prekršku, ima ta pomen, da z njo pristojni organ odloči in razglasi, kako naj se splošni predpis uporabi za posamični primer. Gledano s tega zornega kota pri izpodbijani odločbi ni moč ugotoviti, da je bila izražena uporaba predpisov o prekrških v vseh potrebnih sestavinah. Iz izpodbijane odločbe je razvidno samo to, da je bila z njo uporabljena predpisana sankcija, ne vidi pa se, ali so sploh obstajali pogoji za uporabo sankcije. Tako kot vsi drugi predpisi, s katerimi so določeni prekrški, je tudi zakon o prekrških zoper javni red in mir predpisoval sankcije samo za primere, če je kdo storil kakšno dejanje, ki je bilo pri njem določeno kot prekršek. Se pravi, da v danem primeru niso obstajali pogoji za uporabo sankcije, saj predhodno ni bila ustrezno uporabljena sama dispozicija predpisa v tem pomenu, da je konkretno obdolženčevo dejanje obseženo s splošnim in abstraktnim predpisom prekrška v zakonu. Če organ, ki izda odločbo, ne navede označbe ali vsebine predpisa, se taka napaka še more popraviti, saj se vsak čas lahko pregledajo predpisi, takšna njegova napaka, da sploh ni ugotovil konkretnega dejanja, pa je nepopravljiva, saj je vsako drugo rekonstruiranje dejanja zunaj postopka za odločanje o prekršku irelevantno. Glede na to, da je ves postopek o prekršku pravzaprav namenjen ugotavljanju konkretnega dejanja, ki naj bi pomenil prekršek, bi odločba o prekršku v prvi vrsti morala vsebovati navedbo tega dejanja. Ker izpodbijana odločba takega dejanja ne navaja, je treba šteti, da ni bilo dejanja, za katerega bi se smela uporabiti zakonska določba o prekršku.

V zvezi z obrazložitvijo prve navedene odločbe, da je kaznovani "organizirano širil klevetniško propagando proti ljudski oblasti in državnem vodstvu", zahteva za varstvo zakonitosti pravilno meni, da z njo ni opisano nobeno tako konkretno dejanje, ki bi lahko pomenilo prekršek po 6. točki 2. člena zakona zoper javni red in mir. Odločba ni nepravilna samo zato, ker bi morala vsebovati opis konkretnega dejanja že v samem izreku, ne pa v obrazložitvi, marveč predvsem zato, ker tudi obrazložitev ne opisuje nobenega konkretnega dejanja. V obrazložitvi je pravzaprav navedena samo nekakšna ocena o dejanjih kaznovanega, ki pa je, če se ne ve nič o vsebini obdolženčevih izjav in okoliščin, v katerih so bile izrečene, nedokazljiva. Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da se navedbe v obrazložitvi ne ujemajo niti z abstraktnim opisom prekrška iz 6. točke 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS št. 16/49), ki ga stori tisti, kdor si izmišlja ali razširja lažnive vesti, ki rušijo mir in zadovoljstvo državljanov. Obema splošnima opisoma - tistemu v zakonu in tistemu v obrazložitvi odločbe - je skupno samo to, da se nanašata na dejanje lažnih izjav, v ostalem pa se bistveno razločujeta. V obrazložitvi odločbe poudarjena lastnost izjav, da so kot klevetniška propaganda škodovala dobremu imenu ljudske oblasti in državnega vodstva, je za obstoj omenjenega prekrška nepomembno. Za obstoj omenjenega prekrška se je zahtevalo, da gre za razširjanje vesti, torej za razširjanje sporočil o dogodkih ali pojavih ter da lažniva izjava take vrste ruši mir in zadovoljstvo državljanov, vse to pa v omenjeni obrazložitvi ni zajeto.

Kar zadeva drugo navedeno odločbo, pa je v njej obsežena uporaba zakona še bolj pomanjkljiva kot v prvi odločbi, saj poleg opisa konkretnega dejanja manjka tudi sama zakonska označba prekrška, za katerega se je kaznovanemu izrekla sankcija v obliki varstvenega ukrepa. Sklicevanje zgolj na spremembo 5.člena zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki je bila razglašena v VII. oddelku 2. člena zakona o izravnavi posebnih predpisov o prekrških v zakonih LR Slovenije z določbami temeljnega zakona o prekrških (Uradni list LRS 40/51), še ni zadostna podlaga za izrekanje take sankcije. Z odpravo poprej veljavnega 6. člena in z določitvijo novega 5. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir je pravzaprav bila možnost izrekanja varstvenega ukrepa pošiljanja na prebivanje v določenem kraju zožena samo na primere, ko je organ za vodenje postopka o prekršku prejel spis od preiskovalnega organa, ki je v kazenskem postopku ugotovil, da storilčevo ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, da pa so za storilca potrebni vzgojni ukrepi, ker se mora preprečiti njegov škodljiv vpliv na druge. Organ za prekrške je to določbo očitno napačno razlagal v tem pomenu, da je dovoljeno izreči varstveni ukrep brez vsakega storjenega prekrška, torej zgolj na podlagi ocene, da je "družbena nevarnost dokazana in da se mora preprečiti njegov škodljiv vpliv na druge državljane." Na ta način se določba ni smela razlagati že zaradi samega naslova zakona, v katerem je bila sprejeta, namreč, da gre za izravnavo določb drugih zakonov z izdanim temeljnim zakonom o prekrških (Uradni list FLRJ 46/51). Organ za prekrške je torej ravnal očitno v nasprotju z določbami tega zakona, s katerim so se morali drugi predpisi izravnati in to s temeljno njegovo materialno določbo, da so "prekrški kršitve predpisov, za katera so z zakonom ali kakšnim drugim predpisom predpisane upravne kazni in varstveni ukrepi" (1. odstavek 1. člena zakona ), da morajo biti varstveni ukrepi predpisani le kot stranska sankcija poleg kazni (1. odstavek 11. člena), pa tudi s procesno določbo, da mora dispozitiv odločbe, s katero se obdolženec kaznuje, obsegati ne samo izrečeno kazen oziroma varstveni ukrep, ampak predvsem tudi "dejanski stan prekrška, zaradi katerega se kaznuje, in predpis o prekršku" (1. odstavek 127. člena). Zahteva za varstvo zakonitosti torej utemeljeno uveljavlja, da tako prva kot druga navedena odločba nista bili izrečeni za taka konkretna dejanja, ki bi se po zakonu lahko štela za prekrške, zaradi česar je v obeh odločbah tudi podana kršitev materialnega zakona po 1. točki 187. člena veljavnega zakona o prekrških. Senat vrhovnega sodišča je utemeljeni zahtevi ugodil in obe odločbi na podlagi 1. odstavka 221. člena zakona o prekrških spremenil tako, da se postopek v obeh primerih ustavi iz razloga po 1. točki 1. odstavka 167. člena zakona o prekrških, torej iz razloga, ker dejanja niso prekršek.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 83/93
• Sodba IV Ips 82/93
• Sodba IV Ips 57/93