Sodba I Ips 179/93

Jedro

Isto ravnanje obsojencev v zvezi s članstvom v slovenski legiji ne more biti opredeljeno kot kaznivo dejanje po 3. in po 4. točki 3. člena ZKND, ker je stek med tema oblikama izključen, saj dejanja po 4. točki 3. člena ZKND pomenijo le predhodno stopnjo uresničenja dejanj iz 3. točke in bi se lahko tako uporabljala le subsidiarno. Sama vključitev obsojencev v slovensko legijo še ni bila zadostna podlaga za pravno opredelitev, da so bili obsojenci tudi funkcionarji terorističnega aparata in funkcionarji v okupatorjevih formacijah ali uslužbenci v zaporih in koncentracijskih taboriščih.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba okrožnega sodišča v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS spremeni tako, da se obsojenci iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprostijo obtožbe da so:

1) v času sovražne okupacije bili organizatorji in člani izdajalske slovenske legije, ki je združena s sokolsko narodno legijo v tkzv. redno jugoslovansko vojsko pod komando okupatorjevega hlapca in vojnega zločinca Draže Mihajloviča sodelovali z okupatorjem v borbi proti osvobodilnemu pokretu in sicer s tem:

- z lažnivo propagando rušili enotnost slovenskega naroda ter ustvarjali izdajstva med odpadništvom narodnoosvobodilnega pokreta, - svoje člane pošiljali v belogardistično, četniško in kasneje v domobransko vojsko,

- svoje člane delegirala v okupatorjevo tajno obveščevalno službo TOS, ki je bila v sestavu sovražne policije in gestapa,

- organizirala med svojim članstvom široko razpredeno vohunsko mrežo, ki je združena z obveščevalnima službama o stalnih legih v tkzv.

dos izdajala pristaše osvobodilne fronte okupatorjevi policiji in gestapu in

- odrejala množične pokole aktivistov OF, katere so vršili pod krinko "črne roke" posebni oddelki slovenskega domobranstva, tedaj v času vojne in sovražnikove okupacije delovali kot organizatorji zgoraj navedene teroristične organizacije, ki je povzročiteljica ubojstev, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izsiljevanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilno delo ter organizirali vojaške formacije, sestavljene iz jugoslovanskih državljanov z namenom podpirati sovražnika in se z njegovim orožjem boriti zoper domovino

2) da so poleg tega tudi sami kot člani vohunske mreže SL, prvoobtožena še kot članica trojke DIPAK-a ovajali pristaše OF, kar je imelo za posledico že zgoraj navedene aretacije, internacije, mučenja in umore izvršene pod krinko "črne roke" s slovenskim prebivalstvom za časa sovražne okupacije in

3) šesto obtoženi je še idejno pobujal izdajstvo v okviru SL s svojo aktivno udeležbo v tkzv. protikomunistični akciji, ki je blatila bistvo domovinske vojne slovenskega naroda in s tem skušala pomnožiti vrste narodnim izdajalcem in ovaduhom, s čemer naj bi storili pod točko 1) vsak zločinstvo po 3. in 4. točki ZKND in pod točko 2) še vsak zločinstvo po 3. točki 3. člena ZKND, šesto obtoženi pa pod točko 3) zločinstva po 4. točki 3. člena ZKND.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bilo šest obtožencev spoznanih za krive k.d. pod tč. 1) zločinstva po 3. in 4. točki 3. člena ZKND, v izreku pod točko 2) zločinstva po 3. točki 3. člena ZKND in šesti obt pod točko 3) še zločinstva po 4. točki 3. člena ZKND. Obsojeni so bili: na odvzem svobode s prisilnim delom in izgubo političnih in državljanskih pravic.

Javni tožilec Republike Slovenije je vložil v korist obsojencev zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja, da je bila s pravnomočno sodbo prekršena določba 3. in 4. točke 3. člena ZKND na način iz 1. točke 365. člena ZKP, poleg tega pa je zaradi pomanjkljivih razlogov pravnomočne sodbe bila storjena tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka na način iz 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP. Predlaga, naj se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojence oprosti obtožbe ali pa naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz predloženega spisa se vidi, da je bila v obravnavani kazenski zadevi obtožba vložena zoper deset obtožencev, da je s sodbo sodišča prve stopnje eden od obtožencev bil oproščen obtožbe, devet obtožencev pa je bilo obsojenih in da so po delni spremembi ter razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje pred sodiščem druge stopnje in po kasnejšem ponovnem sojenju bili obsojeni s pravnomočno sodbo samo še tisti, v katerih korist sedaj javni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. V izreku sodbe sodišča prve stopnje sta se vsem obsojencem pripisovali dejanji iz točke 1 in 2 v množinski obliki kot nekakšno sostorilstvo, čeprav niso delovali povezano ali se po podatkih spisa niti niso poznali. Tudi pravna opredelitev dejanj je že na prvi pogled nepravilna glede na to, da se isto ravnanje obsojencev v zvezi s članstvom v slovenski legiji opredeljuje kot kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena in tudi po 4. točki istega člena, čeprav je stek med temi oblikami kaznivega dejanja izključen glede na to, da dejanja, ki so navedena v 4. točki 3. člena ZKND pomenijo le nekakšno predhodno stopnjo uresničevanja dejanj iz 3. točke istega člena in bi se tako lahko uporabljala le subsidiarno, to je, če do nadaljnje stopnje dejanje iz omenjene določbe sploh ne bi bilo prišlo. Pri sojenju na drugi stopnji očitno tudi ni bila zagotovljena enakost vseh pred zakonom, saj je bila za dva obtoženca sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in obtožba zavrnjena zato, ker naj bi golo članstvo v slovenski legiji spadalo pod določbe amnestijskega ukaza z dne 3.8.1945, ni pa bil to razlog upoštevan še pri drugih obtožencih, čeprav bi pri istem opisanem dejanju moral biti na isti način uporabljen tudi v njihovo korist ne glede na to, v kakšni smeri so se pritožili oziroma ali so se sploh pritožili.

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije je treba pritrditi, da je ob zgoraj prikazani nepravilni uporabi zakona, ki se opazi že na prvi pogled, podana tudi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 365. člena ZKP, to je kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, sploh kaznivo dejanje. V zvezi z očitkom, da so obsojenci storili kazniva dejanja po 3. točki 3. člena ZKND, je treba opozoriti, da se omenjena določba nanaša na vojne zločine, ki jih kdo stori ob času vojne ali ob času sovražnikove okupacije, kot storilec ali udeleženec. Z opredeljevanjem obsojencev v izreku pod točko 1), da so bili "organizatorji in člani izdajalske slovenske legije", se sicer skušajo vsi prikazati kot nekakšni udeleženci, vendar pa ni za nobenega od njih navedeno, da je bil storilec ali udeleženec pri kakšnem konkretnem zločinu. Kolikor so v tem delu prikazani nekateri splošni načini zločinskega delovanja, se vse to izrečno pripisuje slovenski legiji kot celoti, ne pa posameznim obsojencem. Se pravi, da pri nobenem od obsojencev ne obstoji nobeno tako konkretno ravnanje, katero bi se lahko štelo za storitev vojnega zločina ali udeležbo pri njem. Navedbe v izreku sodbe pod točko 1), da so obsojenci "delovali kot organizatorji zgoraj navedene teroristične organizacije", tudi ne morejo biti izhodišče za uporabo posebne oblike kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKND, katere storilec je tisti, ki postane funkcionar terorističnega aparata in okupatorjevih policijskih informacij ali uslužbenec v zaporih v koncentracijskih taboriščih. Sama vključitev obsojencev v slovensko legijo namreč še ni zadostna podlaga za pravno opredelitev, da so obsojenci tudi bili funkcionarji terorističnega aparata in sočasno funkcionarji v policijskih okupatorjevih formacijah ali uslužbenci v zaporih oziroma koncentracijskih taboriščih. Skratka, posebna oblika kaznivega dejanja se tako obsojencem samo pripisuje s povzemanjem določbe iz zakona in še to samo glede posameznih, ne pa vseh zakonskih znakov. Kazenski zakon na tak način ni pravilno uporabljen, saj je o uporabi zakona moč govoriti samo takrat, ko se zakon primerja s posamičnim konkretnim dejanjem. Enako nepravilno uporabo zakona je videti tudi v zatrjevanju posebne oblike kaznivega dejanja iz 3. točke 3. člena ZKND, katero naj bi obsojenci storili z dejanjem pod točko 2) izreka sodbe, da so "ovajali pristaše OF". Namreč, v zakonu določena posebna oblika kaznivega dejanja, ki se stori, če kdo pod enakimi pogoji, kot nasploh veljajo za vojne zločine, vrši prijavljanja, ki imajo za rezultat ukrepe terorja in prisiljevanja, navedene v istem odstavku omenjene določbe, ne bi smela biti uporabljena zato, ker v izreku za nobenega obsojenca ni prikazan kakšen konkreten primer takega prijavljanja, ki bi imel za posledico ukrepe terorja in prisiljevanja in to take vrste, kot so navedeni v istem odstavku omenjene določbe, to je umore, obsodbe na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilna izseljevanja in odvajanja v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilno delo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ima tudi prav, ko uveljavlja, da dejanje pod točko 1) izreka sodbe ne more biti opredeljeno kot kaznivo dejanje po 4. točki 3. člena ZKND. Ne da bi se bilo treba podrobneje spuščati v vsebino tega kaznivega dejanja, se nepravilna uporaba označene določbe jasno kaže že v tem, da zakonsko besedilo določa kot kaznivo dejanje organiziranje ali vstop ali vabljenje drugih k vstopu v oborožene vojaške in policijske formacije in sočasno sprejem orožja od sovražnika, medtem ko v opisu dejanja obsojencev celo sama slovenska legija ni označena kot oborožena formacija, še manj pa je za posameznega obsojenca navedeno, da bi bil razpolagal s kakšnim orožjem. Omenjeni zakonski znaki kaznivega dejanja iz 4. točke 3. člena ZKND nimajo tudi nobene vsebinske povezave z opisom dejanja šestega obs. pod točko 3), da je idejno pobujal izdajstvo v okviru slovenske legije s svojo aktivno udeležbo v tkzv. protikomunistični akciji. Sodišče druge stopnje glede tega dejanja v izreku svoje sodbe pravne opredelitve iz sodbe sodišča prve stopnje ni spremenilo, pač pa je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da je to dejanje nepravilno pravno opredeljeno po 4. namesto po 6. točki 3. člena ZKND. Senat vrhovnega sodišča se ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti tudi s tem pravnim stališčem ni mogel strinjati glede na to, da je kaznivo dejanje po 6. točki omenjenega člena bilo moč storiti le s pomaganjem v sovražnikovi oblasti pri prisilnih ukrepih proti prebivalstvu, zatrjevano idejno pobudenje obt. pa nikakor ne more biti obseženo s pomaganjem take vrste. Se pravi, da vsa v izreku pravnomočne sodbe opisana dejanja obsojencev ne vsebujejo okoliščin, iz katerih bi izhajali znaki zatrjevanih kaznivih dejanj. Ob taki ugotovitvi je senat vrhovnega sodišča zahtevo javnega tožilca za varstvo zakonitosti tudi spoznal za utemeljeno in ji ugodil na ta način, da je napadeno pravnomočno sodbo spremenil in v korist obsojencev izrekel oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP, torej iz razloga, ker v obtožbi navedeno dejanje ni kaznivo dejanje.

Senat vrhovnega sodišča pa se ni mogel strinjati z zahtevo za varstvo zakonitosti v tistem njenem delu, ko dodatno še navaja, da obstoji tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP zato, ker sta obrazložitvi sodb sodišč prve in druge stopnje zgolj pavšalni in zatorej ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih. Opozoriti je treba, da je zaradi takih formalnih kršitev v pisno izdelani sodbi lahko podana bistvena kršitev iz omenjene določbe takrat, kadar sodišče šteje odločilna dejstva sicer za ugotovljena, vendar pa jih v sodbi ustrezno ne obrazloži. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Namreč, sodišči prve in druge stopnje nista razlagali svojih sodba glede odločilnih dejstev očitno zato, ker zaradi nepravilne uporabe kazenskega zakona nekaterim dejstvom sploh nista pripisovali narave odločilnih dejstev. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka torej v jedru pomeni samo izražanje nadaljnjih posledic že ugotovljene kršitve kazenskega zakona. Slednja kršitev je tukaj primarnega pomena, uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa je le sekundarne narave in je zato njeno dodatno uveljavljanje v konkretnem primeru brezpredmetno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 217/93
• Sodba I Ips 70/93
• Sodba I Ips 291/93