<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 37/2009

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.37.2009
Evidenčna številka:VS2004793
Datum odločbe:21.05.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Kp 774/2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:razlogi o odločilnih dejstvih - nepristranskost - zavrnitev dokaznega predloga - izločitev izvedenca - protispisnost - ogled - bistvene kršitve določb kazenskega postopka - pravice obrambe - presoja navedb pritožbe - zapisnik o ogledu - povzročitev splošne nevarnosti
Objava v zbirki VSRS:KZ 2007-2010

Jedro

Če je v obrazložitvi sodbe pravilno povzeta vsebina dokazov, sodišče pa na tej podlagi nepravilno sklepa na dokazanost oziroma nedokazanost odločilnega dejstva, ne gre za protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Samo dejstvo, da je bila izvedenka zaposlena pri Centru za kriminalističnotehnične preiskave ter bila povezana s tam zaposlenimi delavci, še ne upravičuje bojazni, da ne bi oziroma da ni delovala nepristransko.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.E. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo K 17/2001 z dne 29.6.2007 obsojenega B.E. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 317. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen tri leta zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, odločilo pa, da je dolžan plačati povprečnino v znesku 1.000,00 EUR. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je od 10.4.2000 od 8.15 ure do 10.10.2000 do 8.15 ure prebil v priporu. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovance B.H., družbo Š. in družbo S. d.o.o. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 774/2007 z dne 30.10.2008 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu na prvi stopnji izrečeno kazen zvišalo s treh let zapora na štiri leta in šest mesecev zapora. Zagovornikovo pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati 1.100,00 EUR povprečnine kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvod ne vsebuje navedbe kršitev zakona, ki jih vložnik zahteve uveljavlja, in jih konkretizira šele v obrazložitvi. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi napadeni sodbi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom.

4. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. V zvezi z očitkom kršitve pravice obrambe navaja, da zahteva nima razlogov, ki bi vzbujali dvom o nestrokovnosti in pristranskosti izvedenke A.V. Dejstvo, da je bila nekoč zaposlena na Ministrstvu za notranje zadeve, samo po sebi ni razlog, da se sodba ne bi opirala na njeno strokovno mnenje. Navedbe zahteve, ki zadevajo mnenje izvedencev medicinske stroke dr. S.K. in Inštituta za sodno medicino, ocenjuje kot izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Meni tudi, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena nobena obsojenčeva pravica. Sodbi nižjih sodišč imata o zavrnitvi dokaznih predlogov prepričljive razloge.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki sta se o njem tudi izjavila. Zagovornik je zavzel stališče do navedb vrhovnega državnega tožilca ter obrazložil, zakaj jih zavrača. Obsojenec opozarja na neutemeljeno zavrnitev zaslišanja priče C.S., na dvom glede okoliščine, da v prostor, kjer je stal v trenutku eksplozije, ni prišel goreči oblak in opekline na tem mestu ne bi nastale, na pristransko delovanje predsednice senata in nepošteno sojenje, na procesni napaki glede predloga za zaslišanje priče A.Č. in glede ugotovitve obrambe, da je dr. S.K. s svojo izjavo, da ni vpogledal videoposnetka, zavedel senat prvostopenjskega sodišča.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja:a) kršitev obsojenčeve pravice obrambe v smislu 29. člena in 16. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje neodvisnega in nepristranskega izvedenca za eksplozije z navedbo razlogov, zaradi katerih ocenjuje, da izvedensko mnenje A.V. ni objektivno in tudi ne sprejemljivo:b) bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker:- sodbi sodišč prve in druge stopnje odločilnih dejstev nista ocenjevali celovito s tem, ko nista odgovarjali na nasprotne argumente in ugovore predvsem v zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje drugega izvedenca za eksplozije, - sodišče prve stopnje nasprotij, nedoslednosti in neusklajenosti izvedenskih mnenj medicinske stroke Inštituta za sodno medicino v Ljubljani in patologa dr. S.K. ni ugotavljalo in jih tudi ni obrazlagalo, kar je hkrati kršitev 22. člena Ustave in določbe drugega odstavka 371. člena v zvezi s 17. členom ZKP ter 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi razlogi drugostopenjske sodbe so v zvezi s tem so nevsebinski in protispisni, zaradi česar gre za nerazumno obrazloženo sodno odločbo, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave, - sodišče ni zavzelo določnega stališča do najdenih, dokumentiranih ter strokovno analiziranih sledov, ni navedlo primernih razlogov oziroma so ti razlogi v nasprotju s pridobljenim strokovnim mnenjem analize stekel, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; odgovor pritožbenega sodišča v zvezi s temi vprašanji je navidezen in protispisen, saj je v nasprotju z mnenjem P., - nižji sodišči sta v zvezi z obsojenčevim motivom za storitev kaznivega dejanja prav tako bistveno kršili določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 22. člen Ustave, - krivdna oblika v prvostopenjski sodbi ni obrazložena v obsegu zavestne komponente, sodišče druge stopnje pa bi moralo po uradni dolžnosti preizkusiti razloge prvostopenjske sodbe v tem delu in ugotoviti zatrjevano pomanjkljivost, - razlogi sodb obeh nižjih sodišč so glede ogleda kraja kaznivega dejanja nerazumljivi in protispisni, pri čemer je tudi sodišče druge stopnje ob zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka kršilo ustavno pravico obsojenca iz 22. člena Ustave; c) kršitev 29. člena Ustave, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, in sicer ni preskrbelo spremnih dopisov policije v zvezi z odrejanjem in pošiljanjem preiskovanih stvari na Center za kriminalistične preiskave v Ljubljani, ni dopolnilo dokazovanja z izvedenci medicinske in požarne stroke, ni sledilo predlogu za odreditev drugega izvedenca za eksplozije in izvedenca požarne stroke in ni opravilo predlaganega neposrednega dopolnilnega zaslišanja dr. K.Š. in ni izvedlo več drugih predlaganih dokazov, med dokaznim postopkom pa obsojenca prikrajšalo v njegovi pravici do izvajanja dokazov s prepovedjo postavljanja določenih vprašanj, kot na primer izvedenki V., pri čemer vložnik zahteve navaja razloge, ki so po njegovi oceni narekovali izvedbo predlaganih dokazov, hkrati pa trdi, da je z obrazložitvijo, dano pred nižjima sodiščema, dokazal "verjetnost na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja na podlagi zbranih dokazov", zlasti pa na nepopolnost in spornost izvedenskih mnenj; d) zmotno uporabo materialnega prava oziroma nerazumno utemeljevanje velike premoženjske škode kot enega izmed odločilnih dejstev, kar zahteva opredeli tudi kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. V zaključku vložnik zahteve meni, da je s svojimi navedbami utemeljil precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na katerih temeljita napadeni sodbi. Zato so podani razlogi v smislu določbe 427. člena ZKP za ugoditev zahtevi in razveljavitev napadenih sodb.

8. Na glavni obravnavi 17.1.2007 je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu državne tožilke za odreditev izvedenca s področja eksplozij (list. št. 863). V nadaljevanju glavne obravnave 9.3.2007 je sklenilo, da se izvedenstvo za preiskave požarov zaupa sodni izvedenki A.V. in nato izdalo pisno odredbo o njeni postavitvi (list. št. 1032-1033). Ob vseh ostalih sestavinah vsebuje odredba tudi opozorilo o razlogih, zaradi katerih smejo stranke zahtevati izločitev izvedenca oziroma izvedenke. Odredbo je sodišče vročilo tudi obsojencu in zagovorniku. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa (list. št. 862) je obramba predlagala, da naj sodišče ne izbere izvedenca med zaposlenimi ali bivšimi zaposlenimi v okviru Ministrstva za notranje zadeve ali Ministrstva za obrambo, ni pa po odreditvi zahtevala izločitve izvedenke.

9. Po izdelavi pisnega izvedenskega mnenja je zagovornik v pisnem dokaznem predlogu z dne 13.6.2007 in potem ko je izvedenka bila zaslišana na glavni obravnavi dne 14.5.2007, predlagal, da sodišče poveri izdelavo izvedenskega mnenja nepristranski instituciji, in sicer Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo ali pa Inštitutu Jožefa Štefana. Po oceni obrambe okoliščina, da je izvedenka A.V. upokojenka Ministrstva za notranje zadeve in bivša sodelavka v predkazenskem postopku sodelujočih tehničnih strokovnjakov policije vzbuja dvom o objektivnosti pridobljenega izvedenskega mnenja. V ostalem je obramba opozorila na nedoslednosti in pomanjkljivosti mnenja ter ocenila, da v pretežnem delu ni zadostno strokovno utemeljeno.

10. Razpravljajoči senat je med drugim zavrnil predlog za postavitev novega izvedenca s področja eksplozij (glavna obravnava dne 14.6.2007, list. št. 1143). Zagovornik je na glavni obravnavi 29.6.2007 (list. št. 1168) na podlagi 6. točke prvega odstavka 39. člena v zvezi s 44. členom ZKP zahteval izločitev izvedenskega mnenja A.V., ker so po mnenju obrambe podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Takšno zahtevo je utemeljil z okoliščinami, ki se nanašajo na izvedenkino preteklo povezavo s Centrom za forenzične preiskave Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, na nedovoljeno ocenjevanje izpovedb prič in sklicevanje na njihove izjave, dane policistom, na ne dovolj kritično oceno objektivnih dokazov in na uporabo napačnih dejanskih podatkov. Sodišče je po tretjem odstavku 44. člena ZKP zavrnilo takšno zahtevo za izločitev in utemeljilo, da izvedensko mnenje ni oprto na dokaze iz 83. člena ZKP, ki bi jih bilo potrebno po uradni dolžnosti izločiti iz spisa, da niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepristranskosti izvedenke ter da ni razlogov, na podlagi katerih bi ji bilo mogoče očitati pristranskost po 6. točki 39. člena ZKP. V zvezi s sprejeto odločitvijo je v sodbi navedlo razloge, pritožbene navedbe pa je presodilo sodišče druge stopnje in presojo utemeljilo z ustreznimi razlogi.

11. Izvedenstvo je v postopkovnem zakonu urejeno v določbah 248. do 267. člena ZKP, pri čemer za izločitev izvedencev ob splošnih določbah (prvi odstavek 44. člena ZKP) veljajo še posebne določbe iz 251. člena ZKP. Kot sledi iz prikazanega poteka postopka in tudi vsebine obrambnih navedb, ne gre za izločitvene razloge iz prvega in drugega odstavka 251. člena ZKP, temveč za trditev, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca za področje eksplozij (v bistvu za področje preiskav požarov), pri čemer zahteva svoje stališče glede utemeljenosti takšnega dokaznega predloga ponovno obrazlaga z izvedenkinim razmerjem do bivšega delodajalca in strokovnjaki policije, ki so vodili in izvajali predkazenski postopek v tej zadevi. Slednje ob ostalih navedenih okoliščinah po mnenju vložnika zahteve kaže na dvom o nepristranskosti izvedenke in s tem tudi na pristranskost podanega izvedenskega mnenja.

12. V zvezi s temi navedbami in ugovori vložnika zahteve je treba razlikovati dvoje vprašanj. Prvo se nanaša na presojo izvedenkine povezave s Centrom za kriminalističnotehnične preiskave in zaposlenimi delavci pred njeno upokojitvijo, pri drugem vprašanju pa gre za zatrjevane nedoslednosti, pomanjkljivosti in nasprotja v izvidu in mnenju, ki ga je izdelala.

13. V tej zadevi je za izdelavo izvida in mnenja bila postavljena A.V., ki je pred upokojitvijo bila zaposlena pri Centru za kriminalističnotehnične preiskave in ki je sicer zaprisežena sodna izvedenka. Sodna praksa, ki je v skladu z ustavno in tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, je že zavzela stališče, da navedena okoliščina ni razlog, ki bi nasprotoval postavitvi izvedencev. Zato golo dejstvo, da je izvedenka bila zaposlena pri Centru za kriminalističnotehnične preiskave ter bila povezana z zaposlenimi delavci, ne upravičuje bojazni, da ne bi oziroma da ni delovala nepristransko. Na pristranskost izvedenke bi sicer bilo mogoče sklepati tudi iz okoliščin, ki bi kazale na njeno osebno sodbo v konkretnem primeru (torej v okviru presoje subjektivnega elementa nepristranskosti), ki jih je mogoče uveljavljati v okviru določbe 6. točke 39. člena ZKP (sodba VS RS I Ips 160/2007 z dne 10.1.2008). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izvedenka opravila izvedensko delo strokovno ter nepristransko in da ni razlogov, na podlagi katerih bi ji bilo mogoče očitati pristranskost v smislu 6. točke 39. člena ZKP, pri čemer je izhajalo iz predhodne ocene njenega izvida in mnenja.

14. Sodišče prve stopnje je vsestransko ocenilo izvedensko mnenje, tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Takšna presoja, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ne omogoča sklepanja, da je izvedensko mnenje že po vsebini takšno, da kaže na izvedenkino pristransko delovanje ali da je bilo podano na način, ki ne izključuje dvoma v njeno nepristranskost. Zato ni mogoče slediti sicer obširnim navedbam, ki jih zahteva deloma povzema iz pritožbe, in tudi ne trditvi, da je sodišče kršilo ustavne in postopkovne določbe, ker ni odredilo drugega izvedenca požarne stroke. Pri zatrjevanju pristranskega delovanja izvedenke zahteva v bistvu drugače kot pravnomočna sodba ocenjuje dejstva in okoliščine, ki so odločilne za presojo uveljavljanih kršitev.

15. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med ostalim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Glede na razlago v procesni teoriji (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjev, GV Založba, Ljubljana 2004), ki jo povzema tudi sodna praksa, so odločilna vsa dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi, osmi, deveti in deseti odstavek 364. člena ZKP). Ni mogoče sklepati na pomanjkanje razlogov, če so po oceni vložnika rednega ali izrednega pravnega sredstva nepravilni ali če se nanašajo na dejstva, ki jih sodišče sploh ni ugotavljalo (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja). V zvezi s protispisnostjo pa je treba poudariti, da mora biti precejšnja in se nanašati na pravno relevantna dejstva. Če je v obrazložitvi sodbe pravilno povzeta vsebina dokazov, sodišče pa na tej podlagi nepravilno sklepa na dokazanost oziroma nedokazanost odločilnega dejstva, ne gre za protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

16. Glede na takšno razlago določb 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče slediti sicer obširnim navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da ima obrazložitev pravnomočne sodbe take pomanjkljivosti, ki predstavljajo navedeno postopkovno kršitev. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev izvedlo dokaze, jih presodilo in odločitve, ki jih je sprejelo, utemeljilo z izčrpnimi ter razumnimi razlogi. Pri tem je v zadostnem obsegu odgovorilo tudi na obrambne ugovore, sodišče druge stopnje pa presodilo tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva. V pravnomočni sodbi je obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov, tudi predlog za postavitev drugega izvedenca požarne stroke. V prvostopenjski sodbi je navedeno, kako sodišče presoja izvide in mnenja izvedencev medicinske stroke, tako dr. K.Š. kot tudi dr. S.K. in Inštituta za sodno medicino, pri čemer je utemeljilo (17. stran sodbe sodišča prve stopnje), glede katerih ugotovitev se mnenji dr. S.K. in Inštituta za sodno medicino ujemata in neskladje glede mesta, na katerem se je nahajal obsojenec ob eksploziji, odpravilo s soočenjem izvedencev ter iz tega izhajajoče ugotovitve tudi utemeljilo. Sodišče druge stopnje je z dejanskimi zaključki in z oceno izvedenskih mnenj soglašalo ter v obrazložitvi sodbe (9. stran sodbe sodišča druge stopnje) navedlo razloge, ki jih ni mogoče oceniti niti kot nevsebinske niti kot protispisne.

17. Ugotovitev glede krivdnega odnosa do kaznivega dejanja in njegovih posledic je v sodbi sodišča prve stopnje obrazložena (22. in 23. stran sodbe sodišča prve stopnje). Utemeljitev vsebuje navedbo dejstev in okoliščin, na katere je sodišče oprlo pravni zaključek glede obsojenčevega krivdnega ravnanja. Zahteva opozarja, da sodišče prve stopnje krivdno obliko eventualnega naklepa utemeljuje s premoženjskim motivom, ki ga ocenjuje drugače kot sodba. V nadaljevanju zahteva navaja, da pogreša natančne razloge o krivdni obliki, in sicer glede obsega njegove zavestne komponente, saj se sodišče ni določno opredelilo, kakšnih konkretnih možnih posledic se je obsojenec zavedal, prav tako se ni določno opredelilo glede obsojenčevega obsega privolitve v škodne posledice.

18. Pri presoji, ali izpodbijana sodba vsebuje razloge, ki zadevajo obsojenčevo krivdo, predvsem njeno zavestno komponento, je treba izhajati iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki je skladno z opisom, vsebovanim v izreku. Isto velja tudi za posledice, povzročene z obsojenčevim ravnanjem. Le-te se nanašajo na uničenje stanovanjske hiše in na smrt Š.K. ter J.E. Zato je obrazložitev obsojenčevega krivdnega ravnanja, ki jo vsebuje prvostopenjska sodba, glede zavesti o posledicah in njihovem obsegu v skladu z zahtevami določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP in zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. V nasprotju s postopkovnim zakonom tudi ni odločanje sodišča druge stopnje, ki je ocenilo, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o krivdi obsojenca. Sodišče druge stopnje glede na določbe 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje tudi glede tega, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča, je tak preizkus tudi opravilo. Ob tem in ob presoji, ki jo je sprejelo glede obrazloženosti obsojenčeve krivde, je očitek zahteve, da ni postopalo v skladu z zakonom, neutemeljen.

19. Zahteva napada razloge pravnomočne sodbe glede najdenih, dokumentiranih in strokovno analiziranih sledov ter jih ocenjuje po eni strani kot neprimerne, po drugi strani pa trdi, da so v nasprotju s pridobljenim strokovnim mnenjem analize stekel. Razlogi, ki jih vsebujeta sodbi nižjih sodišč (sodba sodišča prve stopnje na 19. in 20. strani ter sodba pritožbenega sodišča na 10. strani), ne pritrjujejo navedeni graji. Ne gre za oceno, ki bi bila v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov in v zvezi s tem tudi ne za nerazumno obrazložitev. Sicer pa graja vložnika, ki izraža nestrinjanje s takimi razlogi, pomeni v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

20. Isti zaključek velja tudi za trditev, da sta sodišči v zvezi z ugotavljanjem obsojenčevega motiva kršili 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in 22. člen Ustave. Na obsojenčev motiv za izvršitev kaznivega dejanja je sodišče sklepalo na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Vložnik zahteve ne sprejema takšne presoje in ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je pri obsojencu obstajal takšen motiv ter v zvezi s to trditvijo navaja okoliščine, ki po njegovem stališču temu nasprotujejo.

21. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje med ostalim presodi pritožbene navedbe. Presoja se vselej nanaša na odločilna dejstva in zahteva ustrezno obrazložitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila vsa obsojenčeva ravnanja močno in izključno premoženjsko motivirana. Navedlo je tudi razloge, s katerimi je utemeljilo tak zaključek. Sodišče druge stopnje ni prezrlo navedb, s katerimi je pritožba izpodbijala presojo sodišča prve stopnje. Glede na ugotovljena dejstva je sodbo ocenilo kot utemeljeno. Zato sodba sodišča druge stopnje nima takih pomanjkljivosti, ki bi predstavljale zatrjevano postopkovno in ustavno kršitev. Še posebej, ker v pritožbi uveljavljane in v zahtevi ponovljene okoliščine ob tistih, na katerih temelji presoja sodišča, ne morejo nanjo odločilno vplivati.

22. Vsa dejstva, ki so povezana z ogledom kraja inkriminiranega dejanja in manjkajočim zapisnikom o ogledu, je ugotovilo sodišče in so razvidna tudi iz spisovnega gradiva. Ob upoštevanju teh dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da so ogled in zavarovani predmeti oziroma dokazi posneti na videoposnetku, ki verodostojno nadomešča pisni zapisnik o ogledu kraja dogodka in celo bolje ponazori dejansko mesto najdbe posameznih dokazov. Sodišče druge stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe povzelo vsa relevantna (procesna) dejstva, jih presodilo in sklepalo, da odsotnost pisnega zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja glede na videoposnetek, predstavlja le relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. S tem je zavrnilo pritožbeni očitek, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP.

23. Ogled sodi med preiskovalna dejanja (245. člen ZKP), ki ga opravi sodišče ali policija in katerega namen je z neposrednim opazovanjem odkriti, opisati in zavarovati sledove in predmete kaznivega dejanja ali ugotoviti kakšna druga relevantna dejstva. Po določbah 79. in 80. člena ZKP se tudi o tem preiskovalnem dejanju sestavi zapisnik. Poleg splošnih določb, ki veljajo za sestavo zapisnika, ima tretji odstavek 80. člena ZKP še posebne določbe tudi o zapisniku o ogledu. Nobenega dvoma ni, da mora državni organ (policija, preiskovalni sodnik, sodišče) sestaviti zapisnik o ogledu. Ni izključeno, da se za ogled uporabijo sodobna tehnična sredstva (fotografiranje, videoposnetki), ki so sestavni del zapisnika (tretji odstavek 80. člena ZKP). Zato bi tudi v primeru, kakršen je obravnavani, izvajalec ogleda moral sestaviti zapisnik, ki bi glede na stadij postopka vseboval podatke, predpisane v 80. členu ZKP.

24. Zahteva za varstvo zakonitosti graja razloge sodb nižjih sodišč, povezane z navedenim vprašanjem. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil ta dokaz izveden, smiselno tudi dokumentiran zakonito v "atipični obliki", zmoten, ker videoposnetek ogleda ne more nadomestiti zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja. Po oceni zahteve so v tem delu razlogi prvostopenjske sodbe nerazumljivi, ker so v direktnem nasprotju z zakonodajno ureditvijo opravljanja tovrstnega preiskovalnega dejanja, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi nerazumne obrazložitve sodišča pa tudi kršitev 22. člena Ustave. Isto kršitev očita zahteva tudi sodišču druge stopnje, ker so razlogi sodbe tega sodišča s seboj v nasprotju, saj ugotavlja najprej procesno kršitev, nato pa zatrjuje obstoj zapisnika v nadomestni obliki. Zaključek pritožbenega sodišča, da navedena procesna kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, pa ne predstavlja vsebinskega odgovora na pritožbene ugovore.

25. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v obliki, ki jo uveljavlja zahteva (nerazumljivost razlogov v prvostopenjski sodbi in nasprotje v razlogih drugostopenjske sodbe) ni podana. Vsaka nejasnost in vsako nasprotje v razlogih še ne pomenita navedene kršitve, temveč morajo biti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju in se nanašati na odločilna dejstva, to je na dejstveno podlago sodbe. Zato že iz teh razlogov ne gre niti za nejasnost razlogov niti za njihovo medsebojno nasprotje, pač pa za pravno sklepanje nižjih sodišč. Zapisnik o ogledu sicer ni bil pisan, vendar ni mogoče glede na ugotovljena dejstva zaključiti, da policija ni raziskala kraj kaznivega dejanja, nasprotno, sledila je odredbi preiskovalne sodnice in zavarovala sledove na način, ki je ugotovljen v pravnomočni sodbi. Verodostojnost na tak način zavarovanih dokazov je v izvedenem dokaznem postopku preizkusilo sodišče in nanje utemeljeno oprlo sodbo. Zahteva v zvezi z grajo razlogov sodbe pritožbenega sodišča problematizira zanesljivost dokumentiranja dejanskih ugotovitev ob ogledu kraja kaznivega dejanja z videoposnetkom in fotografijami ter ob prikazu posameznih dokazov ocenjuje, da je odsotnost zapisnika o ogledu vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

26. Izpodbijana pravnomočna sodba v nasprotju s temi navedbami zaključuje, da je dejansko stanje na kraju izvršitve kaznivega dejanja, vključno z zavarovanjem dokazov, zanesljivo ugotovljeno tudi na navedeni način, pri čemer je sodišče presodilo vse navedbe, s katerimi je obramba utemeljevala svoje stališče glede tega vprašanja. Zato tudi Vrhovno sodišče soglaša s sklepanjem obeh nižjih sodišč, da odsotnost zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja, ki ga predpisujejo postopkovne določbe, ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe in da tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

27. Z obširnimi in deloma ponavljajočimi navedbami zahteva problematizira tudi zavrnitev dokaznih predlogov. Ustavnopravni kriteriji, ki se nanašajo na postopanje sodišča, kadar odloča o dokaznih predlogih, so sprejeti v sodni praksi in se je do njih tudi Vrhovno sodišče opredelilo v več odločbah. Vendar tudi procesni zakon (329. in 343. člen ZKP) vsebuje določbe o pravici strank, da predlagajo, naj se raziščejo nova dejstva in preskrbijo novi dokazi (četrti odstavek 329. člena ZKP). Toda pri tem so stranke (tožilec, obdolženec, zagovornik) dolžne utemeljiti dokazni predlog, sodišče pa presoditi, ali so predlagani dokazi materialnopravno relevantni in če so, oceniti, ali bi lahko z njimi dokazovano dejstvo odločilno vplivalo na odločitev. V sodbi sodišče navede, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank (sedmi odstavek 364. člena ZKP).

28. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, je sodišče navedlo, iz katerih razlogov je zavrnilo dokazne predloge obrambe. Ob splošni presoji je utemeljilo zavrnitev vsakega posameznega predloga. Navedlo je konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da predlagani dokaz ni odločilen ali da so vsa odločilna dejstva dokazana z že izvedenimi dokazi. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje ter v zadovoljivem obsegu obrazložilo, zakaj soglaša z razlogi prvostopenjske sodbe in zakaj zavrača pritožbene ugovore.

29. Z vidika obrazloženosti zavrnitve dokaznih predlogov sodbi nižjih sodišč nimata pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo mogoče sklepati na njuno nezakonitost. Tudi vsebinska presoja take odločitve ni nerazumna, zlasti še glede na dokaze, na katere je sodišče oprlo zaključke o dokazanosti odločilnih dejstev in glede na navedbe, s katerimi obramba tudi v zahtevi ni izkazala verjetnosti, da predlagani, a neizvedeni dokazi ustvarjajo dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Pri tem je treba poudariti, da je sodišče presodilo vse v zvezi s tem vprašanjem povezane ugovore obrambe ter za vsak zavrnjen dokaz navedlo razumne razloge. Neutemeljeno vložnik zahteve očita sodišču, da je obsojenca med samim dokaznim postopkom prikrajšalo v njegovi pravici do izvajanja dokazov tudi s prepovedjo postavljanja določenih vprašanj. Ne glede na to, da zahteva konkretizira le eno takšno odločitev, s katero je senat odločil, da naj zagovornik izvedenki V. vprašanje oblikuje na način, da ji predoči celotno mnenje preiskave stekla, tudi sicer glede na potek glavne obravnave in način njenega vodenja ni podlage za sklepanje, da je sodišče prve stopnje onemogočalo obrambi, da postavlja vprašanja izvedencem in zaslišanim pričam. Iz teh razlogov Vrhovno sodišče ocenjuje, da z odločitvami, ki zadevajo dokazne predloge, sodišče ni kršilo zakonskih in ustavnih določb.

30. Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 317. členu KZ je ogroževalni delikt, pri katerem storilec z izvršitvenimi oblikami, navedenimi v prvem odstavku te določbe povzroči nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti. Zato za ugotavljanje velike premoženjske škode kot kvalifikatornega elementa (drugi odstavek 317. člena ZKP) ni odločilno, ali je ogroženo premoženje velike vrednosti tudi v lasti ali solasti storilca tega kaznivega dejanja. Ugotovitev višine velike premoženjske škode kot ene od posledic takega ogrožanja tedaj ne pomeni kršitve kazenskega zakona in razlaga, ki jo je sprejelo sodišče tudi ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

31. Zahteva tudi neutemeljeno opozarja na določbe 427. člena ZKP. Razlogi, ki jih sme uveljavljati, so našteti v prvem odstavku 420. člena ZKP in jih zahteva ne more širiti. V 427. členu ZKP ima namreč Vrhovno sodišče pooblastilo, da samo preizkusi resničnost posameznih odločilnih dejstev, ki so ugotovljena v pravnomočni sodbi in ki so podlaga za uporabo kazenskega zakona. Samo v primeru, če nastane dvom o resničnosti katerega od takih dejstev, sme poseči v pravnomočno sodbo in sprejeti odločitev, ki jo predpisuje 427. člen ZKP. Zato tudi predloga strank v tej smeri ni dolžno presojati in tudi ne odgovarjati na predlog, naj razveljavi izpodbijano sodbo zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (sodba VS RS I Ips 34/96 z dne 3.7.1998).

32. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega B.E. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

33. Glede na sprejeto odločitev je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 39, 39/1-6, 44, 80, 245, 251, 364, 364/7, 371, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1.KZ člen 317.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMjgzOA==