<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 410/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.410.2008
Evidenčna številka:VS2004791
Datum odločbe:21.05.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSL III Kp 27/2008
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - pravice obrambe - prosta presoja dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - presoja navedb pritožbe - kršitev kazenskega zakona - sostorilstvo - odločba o kazenski sankciji - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Ni treba, da posamezni sostorilci izvršijo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo K 73/2007 z dne 5.12.2007 E.M., S.H., R.D. in I.G. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s členom 25 KZ; E.M. pa še kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ. Obsojenim H., D. in G. je izreklo kazen štiri leta zapora, obsojenemu M. pa za prvo kaznivo dejanje kazen tri leta zapora, za drugo pa denarno kazen v višini 1.000 EUR. V izrečene zaporne kazni je obsojencem po določbi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas pridržanja in pripora. Odločilo je, da so obsojenci dolžni Zavarovalnici T. nerazdelno plačati 21.524,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2007 dalje do plačila. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencem naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obsojenim H., D. in G. pa tudi povrnitev nagrade in stroškov zagovornikov po uradni dolžnosti. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena so bili obsojenci oproščeni plačila povprečnine. Višje sodišče je ob reševanju pritožb državnega tožilca ter zagovornikov obsojenih M., H., D. in G. deloma ugodilo pritožbi državnega tožilca in zagovornika obsojenega H. tako, da je izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji, izrečeni obsojenemu G. spremenilo tako, da je preklicalo pogojne obsodbe, izrečene mu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 78/2001 z dne 26.5.2004, s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 595/2001 z dne 21.3.2006 in s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah K 80/2005 z dne 3.8.2005. Nato pa je obsojenemu G., upoštevaje kazni osem mesecev zapora, tri mesece zapora in pet mesecev zapora iz preklicanih pogojnih obsodb ter nespremenjene kazni štiri leta zapora iz izpodbijane sodbe, po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ, izreklo enotno kazen pet let zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas pridržanja in pripora od dne 27.8.2007 od 13.30 ure do dne 11.10.2007 do 17.05 ure. Spremenilo je tudi odločbo o stroških kazenskega postopka tako, da je obsojenega H. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. V ostalem pa je pritožbi državnega tožilca in zagovornika obsojenega H. ter v celoti pritožbe zagovornikov obsojenih M., D. in G. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega M., D. in G. je oprostilo plačila povprečnine kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni R.D. in njegov zagovornik. Obsojeni D. je vložil zahtevo iz vseh razlogov po 420. členu ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo razsojo oziroma spremeni pravnomočno sodbo tako, da ga oprosti ali mu zniža izrečeno kazen zapora. Zagovornik obsojenega je uvodoma navedel, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov navedenih v 420. členu ZKP in v 427. členu ZKP ter zaradi kršenja 6. člena in 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter v celoti razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da obsojenega D. oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahtev kot neutemeljenih. Ugotavlja, da vsebuje izrek sodbe vse zakonite znake kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 212. člena v zvezi s členom 25 KZ. Zatrjevanja zagovornika, da obsojeni D. ni bil na kraju storitve kaznivega dejanja, o čemer je sodišče sprejelo napačen zaključek ter nasprotovanje dokazom, za katere sodišče trdi, da ovržejo zagovor obdolženca, spada v okvir uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar vlagatelj ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenemu D. in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Kršitev določb materialnega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP naj bi bila po mnenju obsojenega D. in njegovega zagovornika izkazana s tem, da dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe glede obsojenega D., nima zakonskih znakov kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 212. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Obsojeni D. navaja, da v konkretnem primeru niso podani elementi sostorilstva, njegov zagovornik pa meni, da niso podani niti elementi vlomne tatvine, pri čemer poudarja, da iz opisa dejanja v izreku ne izhaja namen obsojenega D. prilastiti si ukradene premičnine, niti očitek obsojenemu D., da bi fizično vstopil v zadevno nepremičnino in iz nje kaj odnesel.

7. Iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi izhaja očitek obsojenemu D., da je skupaj z M., H., G., I.D. in neugotovljenimi sodelavci po razdelitvi vlog in medsebojnem dogovoru o prilastitvi tehničnega blaga iz prodajalne M., sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 212. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. V izreku so natančno opisane vloge posameznih sostorilcev, pri čemer je bila vloga obsojenega D., da je v bližini objekta opazoval cesto, ki pelje do nakupovalnega centra z nalogo, da jih opozori, če se kdo približa centru, zato jih je tudi po mobitelu poklical, ko je opazil, da se proti centru pelje varnostnik. Navedbe o skupnem delovanju več oseb, o razdelitvi vlog, o medsebojnem dogovoru in opis vloge obsojenega D. kažejo, da slednji ni neposredno izpolnjeval zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja (sostorilstvo v ožjem smislu), temveč je s svojim ravnanjem, kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, bistveno pripomogel k uspehu kriminalnega podviga (sostorilstvo v širšem smislu), se pri tem zavedal skupnega delovanja in dejanje jemal kot svoje. Kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazan očitek, da obsojenemu D. ni moč očitati kaznivega dejanja tatvine, ker iz izreka ne izhaja njegov prilastitveni namen, niti očitek, da je sam vstopil v M. prodajalno, glede na to, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu, ne vzdrži, saj ni potrebno, da posamezni sostorilci izvršijo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja. Skladno z določbo 25. člena KZ namreč zadošča že, da posamezni sostorilci s svojim ravnanjem odločilno prispevajo k izvršitvi kaznivega dejanja in prav takšen je bil prispevek obsojenega D. v konkretnem primeru.

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti smiselno uveljavlja kršitev 395. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču očita, da se ni v celoti vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb R.D., zlasti glede pritožbene navedbe o nekonkretiziranosti oziroma nedoločljivosti izreka izpodbijane sodbe. Na podlagi prvega odstavka 395. člena ZKP mora pritožbeno sodišče presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti stališča in jih ustrezno obrazložiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je višje sodišče v predmetni zadevi tem procesnim standardom v celoti zadostilo in se je obrazloženo opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb. Glede izpostavljene pritožbene navedbe je na četrti in peti strani svoje sodbe ugotovilo, da smiselno zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana ter sklicujoč se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 217/2000 zaključilo, da sta v opisu predmetnega kaznivega dejanja tudi glede obsojenega D. ustrezno konkretizirana tako objektivni kot tudi subjektivni element sostorilstva.

9. Z navedbami, da ni dokazov, da je obsojeni D. storil očitano mu kaznivo dejanje, da je bil v kritičnem času v B. in da je od tam kogarkoli klical po telefonu ter da je sodišče napačno interpretiralo klic na telefonsko številko naročnice T.D. dne 15.5.2007 ob 15.30 uri in obsojenčevo lastništvo osebnega avtomobila ter da ni upoštevalo izjave L.D., ki je potrdila, da je bil obsojeni D. kritičnega večera doma, zagovornik izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki izpodbijane pravnomočne sodbe in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov, utemeljuje torej zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

10. Zagovornik navaja, da je sodišče z zavrnitvijo zaslišanja predlaganih prič kršilo 29. člen Ustave RS, saj bi obsojenčeva babica in dedek lahko potrdila, da se je obsojenec kritičnega večera nahajal doma. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost (prvi odstavek 18. člena ZKP). Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Vrhovno sodišče kot prvo ugotavlja, da je obsojenčeva zagovornica v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala le zaslišanje obsojenčeve babice in ne tudi njegovega dedka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani pravnomočni sodbi v skladu z navedenimi merili utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje obsojenčeve babice in skladno s sedmim odstavkom 364. člena ZKP na osmi strani sodbe tudi podalo razloge za zavrnitev navedenega dokaza. Pojasnilo je, da o tem, kje se je v večernih urah dne 15.5.2007 nahajal obsojeni D., ni zaslišalo obsojenčeve babice, saj je zagovornica povedala, da je bolna, sicer pa je bila o tej okoliščini zaslišana že priča L.D., obsojenčeva mati. Izvedbo dokaza, zaslišanje obsojenčevega dedka kot priče, je zagovornik predlagal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Da izvedba predlaganega dokaza ni odločilna, saj je zagovornik v pritožbi predlagal zaslišanje te priče o dejstvu, o katerem je v postopku pred sodiščem prve stopnje že izpovedala priča L.D., je v sodbi pojasnilo že sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je tako izrazilo tudi presojo, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla privesti do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik tako ni uspel uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledico zatrjevane kršitve obsojenčeve pravice do obrambe.

11. Ne gre pritrditi zagovorniku, da sodišče protispisno zaključuje, da je obsojeni D. v kritičnem času klical s svoje telefonske številke soobsojence, češ da takšni klici na obstajajo, s čimer nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz izpisa telefonskih pogovor, ki se nahaja na list. št. 16 spisa Kpd 180/2007 je namreč razvidno, da je obsojeni D. v kritičnem času kar štirikrat poklical na telefonsko številko, za katero je bilo v postopku ugotovljeno, da jo je takrat uporabljal G.

12. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži. V nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Zagovornik svoje trditve, da je izrek nejasen, ker se nanaša tudi na sostorilce, ki niso bili obdolženi storitve tega kaznivega dejanja, in sicer na I.D. in neugotovljene sodelavce, ne konkretizira, zato je ni mogoče preizkusiti.

13. Glede očitkov obsojenčeve zahteve o previsoki kazni, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila kazenska sankcija izrečena v okvirih, predpisanih za kaznivo dejanje tatvine po tretjem odstavku 212. člena KZ. V postopku za varstvo zakonitosti pa ni mogoče izpodbijati primernosti oziroma višine izrečene kazni.

C.

14. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenega R.D. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Obsojeni D. in njegov zagovornik z zahtevama sicer nista uspela, vendar je Vrhovno sodišče obsojenca glede na njegove slabe premoženjske razmere v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/2, 395, 395/1.KZ člen 25.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjgzNg==