Sodba I Ips 492/2008

Jedro

Očitka kršitve pravice do obrambe pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti, če obramba ne pojasni, kako je v dokaznem postopku utemeljevala pravno relevantnost (in obstoj) dokaza ter svojo oceno, da bo dokaz obdolžencu v korist oziroma da bo zanj uspešen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni I.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora, preizkusno dobo treh let ter nadaljnjim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi K.d.o.o. plača 48.938,20 EUR.

2. Zoper to pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenca iz odvetniške družbe Č. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) vrhovni državni tožilec A.P. meni, da zahteva ni utemeljena.

4. Obsojenčevi zagovorniki v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztrajajo pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Zagovorniki obsojenega I.K. v zahtevi navajajo, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da med obsojenim in oškodovano družbo ne obstaja le poslovni odnos (civilnopravno razmerje), temveč so bili izpolnjeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena KZ. Očitek zahteve je povezan z zagovorom obsojenca, da je do neplačila oškodovani družbi K.d.o.o. prišlo zato, ker njegova družba I.d.o.o. ni prejela plačila od nemškega poslovnega partnerja. Vendar pa se je sodišče prve stopnje do takšnega zagovora izrecno opredelilo in ga obrazloženo ni sprejelo. Pri tem se je oprlo na izvedene dokaze, zlasti na izpovedbo direktorja oškodovane družbe I.K., izpisek iz prometa NLB in mnenje sodnega izvedenca finančne stroke mag. M.B., ter zaključilo (5. do 7. stran sodbe), da je pri obtoženem obstajal goljufiv namen oziroma direktni naklep glede storitve kaznivega dejanja ves čas izvajanja posla. V zahtevi niti uvodoma niti ob posameznih očitkih ni opredeljeno, katero določbo zakona naj bi sodišče v rednem postopku prekršilo. Vrhovno sodišče je povzete navedbe zato po vsebini štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar glede na zgoraj navedeno ni utemeljeno. Kolikor pa zahteva za varstvo zakonitosti ugotovitev sodišča prve stopnje ne sprejema v dejanskem pogledu in zavrača presojo pritožbenega sodišča (2. stran sodbe), da so zaključki sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev pravilni, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

6. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbam zahteve, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog, naj se preveri zagovor obdolženca v zvezi s poslovanjem z nemškim poslovnim partnerjem. Vrhovno sodišče je to trditev po vsebini štelo kot očitek kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz 3. alineje 29. člena Ustave. Ta pravica se izvršuje s (substanciranim) predlogom za izvedbo posameznega dokaza, o katerem odloča sodišče po merilih presoje, ki so v (ustavno)sodni praksi ustaljena (primerjaj zlasti zadevi Ustavnega sodišča Up-34/93 in Up-13/94). To v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pomeni, da mora vložnik v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP konkretno izpodbijati razloge sodišča, s katerimi je utemeljilo svojo presojo, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna. Očitka kršitve pravice do obrambe namreč pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu ni mogoče preizkusiti, če obramba ne pojasni, kako je v dokaznem postopku utemeljevala pravno relevantnost (in obstoj) dokaza ter svojo oceno, da bo dokaz obdolžencu v korist oziroma da bo zanj uspešen. Zagovorniki v obravnavani zahtevi sicer trdijo, da je bil predlog za opravo poizvedb neutemeljeno zavrnjen, ne konkretizirajo pa ostalih elementov, ki so glede na zgoraj navedeno pomembni za presojo utemeljenosti očitka. Trditve o kršitvi procesnega jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave zato niso utemeljene.

7. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje jasno pritrdilo obrazložitvi prvostopenjske sodbe glede zavrnitve predloga, da se opravijo poizvedbe o obstoju terjatev obsojenčeve gospodarske družbe do družbe S.GmbH, ker je bilo to v okviru celotnega poslovanja družbe I.d.o.o. v tej zadevi že predmet izvedenskega dela. Neutemeljene so zato tudi navedbe zahteve, da je drugostopenjska sodba skopa oziroma da se zgolj pavšalno strinja z razlogi prvostopenjske sodbe glede zavrnitve navedenega predloga, kar po vsebini predstavlja očitek kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP. V skladu s to določbo mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi (pomembne) navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pri presoji utemeljenosti očitka je Vrhovno sodišče upoštevalo ustaljeno presojo (sodba I Ips 18/2000 z dne 19.6.2003 in druge), po kateri določbe prvega odstavka 395. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče, če se strinja z dejanskimi (in pravnimi) sklepi v prvostopenjski sodbi, te razloge ponavljati, temveč zadošča, da se nanje sklicuje. Prav tako ni mogoče pritrditi očitku zahteve, da je sodba sodišča druge stopnje pomanjkljiva glede presoje primernosti izrečene kazenske sankcije. Vprašanja v zvezi s sankcijo namreč v pritožbi sploh niso bila problematizirana, temveč je sodišče druge stopnje opravilo zgolj preizkus v skladu s 386. členom ZKP.

8. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega I.K. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je zato obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 387/2007
• Sodba I Ips 357/2008
• Sodba I Ips 104/2008