Sodba I Ips 405/2008

Jedro

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je omejena na čas glavne obravnave in na zahtevo obdolženca po tolmaču, ki mu ga sodišče ni preskrbelo - zato v fazi zbiranja obvestil s strani policije in v predkazenskem postopku (v fazi preiskave) sploh ne more biti podana.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo K 247/2007 z dne 19.2.2008 obsojenega L.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje po prvem odstavku 387. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu, na podlagi 95. in prvega odstavka 96. člena KZ pa mu je odvzelo premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 260/2008 z dne 29.5.2008 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčev zagovornik in obsojenec. Obsojenčev zagovornik v uvodu zahteve uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot navaja po 3. in 11. točki 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), (očitno mišljeno prvega odstavka navedenega člena), v zvezi z 8. členom ZKP ter kršitev drugega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). V nadaljevanju zahteve navaja, da je na zaslišanju dne 29.11.2007 v okviru preiskovalnih dejanj (očitno mišljeno v okviru preiskave) oziroma že pred tem na policiji, kot tolmačka sodelovala H.K., ki po narodnosti ni Slovakinja, temveč Čehinja, zato ne razume popolnoma slovaškega jezika, še manj pa narečja Slovakov ob madžarski meji. Sama tolmačka je zaradi nepoznavanja strokovnih in pravnih izrazov sodišče zaprosila naj jo ne angažira v nadaljevanju kazenskega postopka. Do kršitve pravice obrambe obsojencu, je po vložnikovem mnenju prišlo, ker na glavni obravnavi na kateri je bil zaslišan L.E., ki je madžarske narodnosti in slovaškega jezika ne razume, ni sodeloval tolmač za madžarski jezik. Poudarja, da je sodišče kršilo temeljno načelo neposrednosti v kazenskem postopku, ker je kot obremenilni dokaz upoštevalo izjavo M.D., ki jo je podal na zaslišanju dne 29.11.2007 v odsotnosti obsojenca. Zaradi nestrokovnega prevajanja obsojenčev zagovornik tej priči na zaslišanju ni mogel postavljati vprašanj. Kršitev postopka je podana zlasti zaradi tega, ker sodišče ni izvedlo neposrednega zaslišanja M.D. na glavni obravnavi, ker mu vabila na glavno obravnavo ni moglo vročiti. Višje sodišče predlogu obrambe po neposrednem zaslišanju te priče tudi ni sledilo. Njegovo neposredno zaslišanje bi bilo potrebno, ker je M.D. na policiji in na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom govoril neresnico. Njegova izpovedba da je zelo vprašljiva, saj se zdravi zaradi psihoorganskega sindroma najtežje vrste. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Obsojenec je v tej zadevi vložil vlogi, ki ju je po vsebini šteti za zahtevi za varstvo zakonitosti. Prvo v slovaškem jeziku (brez naslova) je Vrhovno sodišče prejelo dne 17.10.2008, drugo vlogo v slovenskem jeziku (naslovljeno s "pritožba zaradi varstva zakonitosti po 420. členu ZKP") pa dne 18.11.2008, torej že po izteku roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, zato je pri odločanju ni upoštevalo. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, podobno kot njegov zagovornik, navaja, da je policija za tolmačko namenoma postavila Čehinjo, namesto tolmačke za slovaški jezik, da se je ta vedla kot policist, poleg tega je še lagala, da so se mu zlagali, da je potrebno podpisati "čisto tiskovino za pregled avtomobila", na enak način je podpisal tudi "tiskovino", da je najdeni denar njegov, da ne ve kako so lahko zaslišali E., ki govori le madžarsko. Poudarja, da sta L.E. in E.O. takoj, ko so ju izpustili, šla k njemu domov, kar dokazuje, da se z njima ni slabo razumel, da je njegov zagovornik dopustil, da so ga med zaslišanjem M.D. poslali ven, da je D. "stoodstotni debil" in da E., D. in O. na sodišču niso potrdili tistega, kar je "rekonstruirala policija".

4. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je obsojenčev zagovornik vse v zahtevi zatrjevane kršitve uveljavljal že v pritožbi pred sodiščem druge stopnje. Pritožbeno sodišče kršitev ni ugotovilo, do njih se je opredelilo in svoja stališča prepričljivo utemeljilo. Zahteva za varstvo zakonitosti oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, zaradi česar je ni dopustno vložiti. V zvezi z obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti pa vrhovni državni tožilec meni, da je v njej, glede na zahtevo obsojenčevega zagovornika, novo zatrjevanje, da je pri sestavi zapisnika o hišni preiskavi prišlo do kršitev postopka. V kazenskem spisu ni odločbe sodišča o odreditvi preiskave prostorov, česar pa obsojenec izrecno ne uveljavlja. Kršitev, skupaj z ugovori v zvezi z uporabo jezika, ocenjuje za relevantno in jo opredeljuje kot kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi mogla vplivati na zakonitost sodbe.

5. Odgovora vrhovnega državnega tožilca sta bila vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojeni se o njiju ni izjavil, njegov zagovornik pa je v podanih izjavah vztrajal pri navedbah iz zahtev za varstvo zakonitosti.

B/1 K zahtevi zagovornika obsojenca L.L.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je na zaslišanju v preiskavi dne 29.11.2007 oziroma že pred tem sodelovala tolmačka, ki je po narodnosti Čehinja, ki ne razume popolnoma slovaškega jezika, še manj strokovnih izrazov in dialekta osumljenca. Tolmačka je sodišče sama zaprosila, da je ne postavlja za prevajalko v nadaljevanju kazenskega postopka, ker ne pozna strokovnih in pravnih izrazov. Meni, da je bila obsojencu odvzeta pravica do obrambe, ker mu ni bilo omogočeno spremljati postopka v materinem jeziku že ob odvzemu prostosti, pa vse do konca glavne obravnave.

7. Pravico uporabljati svoj jezik v kazenskem postopku zagotavljajo konvencijske (e. točka drugega odstavka 6. člena EKČP), ustavne (62. člen Ustave RS) in zakonske določbe (8. člen ZKP). Gre za pravico, ki zagotavlja obdolžencu, da spremlja procesna dejanja v jeziku, ki ga razume, s čimer mu je hkrati omogočena materialna obramba. Pravica do uporabe svojega jezika pred sodišči, je obenem eden temeljnih elementov poštenega sojenja. Vsakomur, tudi tistemu, ki ne zna jezika, ki je pred sodiščem v uradni rabi, je treba omogočiti, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume in govori, ter na ta način sodeluje v postopku. Obdolženec, še posebno tisti, ki nima zagovornika, je v nasprotnem v izrazito podrejenem položaju in se v postopku ne more učinkovito braniti.

8. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka je v skladu z določilom 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če je bil obdolženec v nasprotju z določbami 8. člena istega zakona kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico, da na glavni obravnavi uporablja svoj jezik in v njem spremlja njen potek. Glede na vsebino navedenega zakonskega določila, ki to absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka omejuje le na čas glavne obravnave in na zahtevo obdolženca po tolmaču, ki mu ga sodišče ni preskrbelo (slednjega zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja), v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka, v fazi zbiranja obvestil s strani policije in v predkazenskem postopku (v fazi preiskave) sploh ne more biti podana. Obsojenčev zagovornik sicer zatrjuje (v prvem odstavku na zadnji strani zahteve), da obsojencu ni bilo omogočeno spremljati kazenskega postopka v materinem jeziku vse do konca glavne obravnave, vendar zatrjevana kršitev ni podana. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 18.12.2007 izhaja, da je bil celoten potek glavne obravnave ob sodelovanju tolmačke za slovaški jezik mag. J.R. prevajan v obsojenčev materni jezik, obsojenec in njegov zagovornik pa v zvezi z njenim prevajanjem nista imela nobenih pripomb. Vlagatelj v zahtevi za varstvo zakonitosti (prvi odstavek na drugi strani zahteve) celo sam poudarja, da je sodišče na glavni obravnavi angažiralo drugo tolmačko, s katero sta se obsojenec in priča dobro razumela ter da je bilo njeno prevajanje jasno in razumljivo.

9. Navedbe obsojenčevega zagovornika o zatrjevanih nepravilnostih pri prevajanju tolmačke H.K. ob sprejemanju izjave osumljenca s strani policije in na naroku dne 29.11.2007 bi (kolikor bi bile podane) lahko predstavljale le kršitev določbe 8. člena ZKP, torej le relativno bistveno kršitev določb postopka v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vendar pa Vrhovno sodišče tudi takšne kršitve ni našlo.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca ni razvidno, da bi prišlo pri prevajanju s strani tolmačke H.K. do kakršnihkoli jezikovnih zapletov. Enako velja za zaslišanje prič M.D. in E.O. v okviru preiskave dne 29.11.2007, pri katerem je prav tako sodelovala prevajalka H.K. Iz zapisnikov o zaslišanju navedenih prič izhaja, da je bil na naroku ves čas navzoč obsojenčev zagovornik, ki je pričam postavljal vprašanja in ni imel v zvezi s prevajanjem H.K. nobenih pripomb. Drugi odstavek 315. člena ZKP namreč strankam omogoča, da dajejo pripombe na zapisnik. Če teh pripomb ni, velja (izpodbojna) domneva, da se je to, kar je zapisano, na naroku res dogajalo. Kot pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče, okoliščini, ki ju vložnik povsem pavšalno in nesubstancirano ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je navedena prevajalka po narodnosti Čehinja in ne Slovakinja ter da je sodišče zaprosila, da v nadaljevanju postopka ne sodeluje več kot tolmačka za slovaški jezik (dopis na listovni številki 124 v spisu), ker da ne pozna strokovnih izrazov, ne potrjujeta obstoja zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, poleg tega pa je iz navedenega dopisa razvidno le, da H.K. ne želi prevzemati odgovornosti za nadaljnji potek postopka, ki bo terjal simultano prevajanje, ne pa tudi (enako kot iz zapisnikov o zaslišanjih), da prevajalka doslej svojega dela ne bi korektno opravila.

11. Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je bila obsojencu na glavni obravnavi kršena pravica do obrambe, ker pri zaslišanju L.E., ki je madžarske narodnosti, ima govorno napako in naj ne bi razumel slovaškega jezika, ni sodeloval tolmač za madžarski jezik, zaradi česar se je bilo z njim težko sporazumevati in je zaradi tega prišlo do prekinitve zaslišanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o zaslišanju priče L.E. na glavni obravnavi dne 19.2.2008 sicer izhaja ugotovitev, da priča L.E. težko govori, ni pa razvidno, da omenjena priča ne razume slovaškega jezika, niti, da bi bilo potrebno zaradi tega prekiniti njegovo zaslišanje. L.E. je na glavni obravnavi ob sodelovanju prevajalke za slovaški jezik podal izpovedbo, odgovarjal pa je tudi na vprašanja predsednika senata, okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika, ob tem pa ni podal zahteve po prevajalcu za madžarski jezik, niti ni iz njegove izpovedbe in odgovorov na vprašanja videti, da ne bi razumel slovaškega jezika. Ob njegovem zaslišanju sta bila ves čas navzoča tudi obsojenec in njegov zagovornik, ki pomislekov v zvezi s sodelovanjem tolmačke za slovaški jezik ob zaslišanju te priče nista imela, zagovornik obsojenca pa je priči celo postavljal vprašanja.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče v kazenskem postopku kršilo temeljno načelo neposrednosti ter obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni neposredno zaslišalo za obsojenca obremenilne priče M.D., temveč je upoštevalo njegovo izpovedbo, ki jo je podal na zaslišanju dne 29.11.2007 v odsotnosti obsojenca, ko zaradi nestrokovnega prevoda tolmačke zagovornik priči na tem zaslišanju ni mogel postavljati vprašanj. Trdi tudi, da omenjena priča na zaslišanju dne 29.11.2007 ni govorila resnice, kar dokazuje izjava M.D., ki je bila prebrana na glavni obravnavi dne 19.2.2008. Svojo izpovedbo pa sta bistveno spremenili tudi ostali priči, zato bi bilo potrebno M.D. neposredno zaslišati na glavni obravnavi ali po zaprošenem sodišču na Madžarskem.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil M.D. zaslišan pred preiskovalnim sodnikom dne 29.11.2007. Pri njegovem zaslišanju je bil navzoč obsojenčev zagovornik, ki je priči postavljal vprašanja, ne pa tudi obsojenec, ker je preiskovalni sodnik na podlagi neposredne zaznave ugotovil, da se priča ob navzočnosti obsojenca boji izpovedati oziroma tega ne želi, zato je odredil, da se obsojenca na podlagi četrtega odstavka 178. člena ZKP odstrani z zaslišanja. Po zaslišanju navedene priče je bila njena izpovedba obsojencu po tolmački predočena, obsojenec pa je priči tudi postavil vprašanje ter imel pripombe na vsebino njene izpovedbe, torej je očitno dobro razumel kaj je priča izpovedala. Sodišče je na glavno obravnavo dne 19.2.2008 kot pričo vabilo tudi M.D., ki pa mu vabila ni moglo vročiti. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 19.2.2008 izhaja, da je obsojenčev zagovornik sodišču predložil izjavo, ki jo je podal M.D. in v kateri navaja, da je vse kar je doslej povedal pred policijo in sodiščem neresnično. Po tem, ko je sodišče omenjeno izjavo prebralo ter jo vložilo v spis, je v soglasju s strankami na glavni obravnavi prebralo izpovedbo priče M.D., ki jo je podal na zaslišanju dne 29.11.2007. Obsojenec jo je, enako kot v preiskavi, označil za čisto laž. Obsojenčev zagovornik tudi ob koncu dokaznega postopka ni podal predloga za neposredno zaslišanje priče M.D.

14. Glede na navedena procesno pravno relevantna dejstva Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni neposredno zaslišalo zanj obremenilne priče M.D. Določilo drugega odstavka 340. člena ZKP namreč določa, da sme sodišče s soglasjem strank prebrati zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče, ne glede na to, ali je bila priča povabljena na glavno obravnavo ali ne. Takšno soglasje so stranke v obravnavani zadevi podale, zato je sodišče upravičeno prebralo zapisnik o zaslišanju priče M.D., ki je izpovedbo podal v fazi preiskave. Vlagatelj zahteve izvedbe tega dokaza na glavni obravnavi niti ne problematizira. Povedano drugače; obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi imel možnost zahtevati neposredno zaslišanje priče M.D., pa tega ni storil, ampak je soglašal, da se zapisnik o zaslišanju priče v preiskavi prebere.

15. Kolikor obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je priča M.D. svojo izpovedbo, podano v preiskavi, spremenil in da takrat ni govoril resnice ter da je iz zdravstvene dokumentacije, ki jo je vlagatelj priložil zahtevi, razvidno, da navedena priča trpi za psihoorganskim sindromom najtežje stopnje, zaradi česar je njena izpovedba zelo vprašljiva, s tem izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje in na takšen način uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

B/2 K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca L.L.

16. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodba I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 in drugih) navedlo kriterije, ki jih mora izpolnjevati zahteva za varstvo zakonitosti, da Vrhovno sodišče lahko preizkusi v njej zatrjevane kršitve. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno in praviloma devolutivno pravno sredstvo, s katero je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče napasti sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati le obstoj tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek zahteve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkušalo utemeljenost zahteve. Ni dovolj, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Poleg tega je v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Obsojenec L.L. v laični in na več mestih nerazumljivi zahtevi za varstvo zakonitosti nobene od kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, določno ne opredeli, ampak ponuja lastno oceno dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi ter na tej podlagi zavrača odločitev sodišča.

18. Obdolženec v zahtevi navaja, da bi morala v postopku sodelovati tolmačka za slovaški jezik in ne Čehinja, sprašuje se, kako so lahko zaslišali E., ki govori samo madžarsko, kako to, da so oškodovanci, ko so jih izpustili, odšli k njemu domov, če bi jim res omejeval prostost in kako je lahko njegov zagovornik dopustil, da so ga med zaslišanjem M.D. poslali ven. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so ti, sicer povsem nekonkretizirani očitki po vsebini enaki navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, zato se je Vrhovno sodišče do njih opredelilo v razlogih, ki se nanašajo na zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti (točka B./1 razlogov sodbe).

19. Kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec v odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti je v njej (glede na zahtevo obsojenčevega zagovornika) novo zatrjevanje oziroma spraševanje obsojenca, zakaj sta mu policija oziroma tolmačka lagali, da je potrebno podpisati "čisto tiskovino za pregled avtomobila" in šele na sodišču je sodnik rekel, čigav je denar, ki so ga našli v avtomobilu, on pa mu je rekel, da je le-ta od O. in E. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz tako formulirane navedbe zahteve ni mogoče razbrati, na katero zatrjevano kršitev zakona naj bi se le-ta nanašala. Obsojenec s tem očitno izraža svoje nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča, da je bil v avtomobilu najdeni denar njegov, s čimer utemeljuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenec z navedbo, da so mu policisti lagali, da je potrebno podpisati "čisto tiskovino za pregled avtomobila", po vsebini zatrjuje, da predstavlja zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov nedovoljen dokaz (drugi odstavek 18. člena ZKP). Trditev v zvezi s tem opira na dejstva (zatrjevane nepravilnosti pri sestavi zapisnika s strani policije), ki v postopku niso bila ugotavljana, niti obsojenec in njegova obramba med postopkom nanje nista opozarjala, zato takšna trditev predstavlja uveljavljanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

20. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca in v obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da sta zahtevi v veliki meri vloženi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ali/in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

21. Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in večletne zaporne kazni, ki mu je bila izrečena, je sodišče obsojenca v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 11825/2014-105
• Sodba I Ips 10989/2009
• Sodba I Ips 212/2007