Sodba I Ips 485/2008

Jedro

Če je preiskovalni sodnik v odredbi ukrepa prisluškovanja in opazovanja v tujem prostoru navedel, da se prisluškovanje izvrši "po potrebi" tudi s tajnim vstopom v tuje prostore, je s tem zgolj izrazil zahtevo, da morajo tudi policisti pri izvrševanju odredbe upoštevati načelo sorazmernosti in to ne pomeni, da je prepustil odločanje o vstopu v prostor policiji.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 10.6.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 18.4.2007, V.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja dajanja podkupnine po drugem odstavku 268. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, s katero mu je bila določena kazen treh mesecev zapora in preizkusna doba enega leta. Obsojeni je dolžan plačati tudi stroške izvedenstva in povprečnino.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenega oprosti obtožbe oziroma da se sodbi razveljavita in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka. 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da je zahteva neutemeljena. Izrek izpodbijane prvostopenjske sodbe jasno navaja, da je obsojeni obljubil in dal darilo Č.Č. kot uradni osebi za mnenje, da je invalid III. kategorije. To mnenje je invalidska komisija, katere predsednik je bil Č.Č., tudi sprejela. Navedbe, da v spisu ni podatkov o vnaprejšnji obljubi darila, po mnenju vrhovnega državnega tožilca izražajo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Tudi kršitve po 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. ZKP v tretjem odstavku 286. člena jasno določa, da pred glavno obravnavo odloča o izločitvi gradiva iz spisa predsednik senata. Tudi navedbe, da je podana kršitev, ker je sodišče oprlo sodbo na posnete izjave žene Č.Č., ne morejo biti uspešne, ker ne gre za izjave, ki bi bile po vsebini podobne obvestilom po 148. členu ZKP. Sodbi sta tudi glede zakonitosti prisluškovanja v ambulanti Č.Č. zadosti obrazloženi. Preiskovalni sodnik pa je policiji izrecno dovolil, da po potrebi tudi tajno vstopi v omenjeni prostor.

B.

4. Obsojeni V.T. je bil obsojen dajanja podkupnine, ki ga je storil tako, da je Č.Č. dne 21.11.2002 obljubil darilo in mu dne 19.12.2002 dal 50.000 SIT za izdano mnenje o invalidnosti III. kategorije brez možnosti za poklicno rehabilitacijsko usposobitev za drugo delo, na podlagi katerega je bila dne 3.12.2002 izdana odločba o pravici do invalidske pokojnine. Č.Č. je bil na mesto predsednika invalidske komisije prve stopnje pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območna enota K., imenovan z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 15.11.1999. Uradno dejanje je Č.Č. storil tako, da je po pregledu in oceni zadostnosti dokumentacije določil sestavo senata in izdal pozitivno predhodno mnenje o kategoriji invalidnosti.

5. Vložnik izpodbijanima sodbama najprej očita kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila v napačnem razumevanju pojma uradne osebe. Vložnik navaja, da naj bi bilo za položaj uradne osebe bistveno, da ta sprejme odločitev, ki ima materialne posledice, ne pa opravljanje administrativnih opravil in procesnih pripravljalnih dejanj. Po mnenju pritožnika bi lahko kot uradno dejanje označili le njegovo glasovanje, s katerim je bila priznana invalidnost.

6. Stališču vložnika ni mogoče pritrditi. KZ v 3. točki 126. člena določa, da je uradna oseba tudi tista oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, katera ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi. Sodišči sta v izpodbijanih sodbah presojo položaja Č.Č. oprli na 261. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in sl.), na njegovi podlagi sprejeto odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 15.11.1999, in na določbe Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 90/2000), sprejetega na podlagi sedmega odstavka 261. člena ZPIZ-1 (stran 10-12 prvostopenjske sodbe). Pri tem sta ugotovili, da je mogoče dejanja, ki jih je - glede na opis v obtožbi - v postopku izdaje mnenja o invalidnosti III. stopnje opravil Č.Č., šteti k vodenju in organizaciji dela invalidske komisije; višje sodišče je opredelilo predhodno mnenje, ki ga je izdelal Č.Č., kot stališče predsednika komisije pri odločanju o izdaji mnenja o invalidnosti (stran 6 drugostopenjske sodbe). Vrhovno sodišče ocenjuje, da sta s tem pravilno opredelili v opisu navedena dejanja Č.Č.: opravljal jih je namreč na podlagi zakona (ZPIZ-1) in na podlagi podzakonskega predpisa (omenjeni Pravilnik o organizaciji). Pri tem je treba upoštevati tudi, da so invalidske komisije kolegijski organi, ki odločajo ob subsidiarni uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (249. člen ZPIZ-1). Ta v tretjem odstavku 29. člena določa, da oseba, ki vodi postopek, predloži kolegijskemu organu pisno poročilo in predlog odločbe. Nižji sodišči sta ugotovili, da je v primeru obsojenega V.T. postopek vodil predsednik komisije, Č.Č. Zato je mogoče pripravo predhodnega mnenja šteti tudi kot predlog mnenja, ki ga je bil Č.Č. pooblaščen izdelati na podlagi tretjega odstavka 29. člena ZUP. S tem ni stališče višjega sodišča nič manj pravilno, ker je treba upoštevati, da je Č.Č. za stališče, ki ga je podal v predhodnem mnenju, tudi glasoval.

7. Nadalje vložnik zatrjuje, da sta sodišči "izhajali iz neizpodbitne domneve, da naj bi bilo darilo vnaprej obljubljeno," čeprav o teh dejstvih v spisu ni podatkov in ni dokazov. Navaja, da mora biti ta znak kaznivega dejanja dokazan, zaradi česar je uporaba domneve nedopustna, k njej pa se "obtožba" zateče "v pomanjkanju dokazov"; sodišče bi moralo zahtevati od tožilstva, da dokaže vnaprejšnjo obljubo darila. Ob taki trditveni podlagi ni mogoče razbrati, katero kršitev zakona - če sploh kakšno - zatrjuje vložnik. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejuje le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP). Navedbe vložnika morajo biti določne v tolikšni meri, da sodišču omogočajo njihovo pravno presojo. V obravnavanem primeru pa vložnikove navedbe teh meril ne izpolnjujejo. Njegove navedbe merijo kvečjemu na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, katerega pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. In tretjič, vložnik zatrjuje, da sta sodišči zagrešili absolutno bistveno kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev naj bi bila podana zato, (1) ker je o zahtevah za izločitev dokazov z dne 31.8.2004 in 25.10.2004 odločal sodeči senat in ne preiskovalni sodnik, (2) ker sta sodišči uporabili posnetek pogovora med Č.Č. in njegovo ženo, posnetek pa je bil pridobljen na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, s katero je preiskovalni sodnik prepustil odločanje o tajnem vstopu v prostor policiji, (3) ker sodišči nista uporabili določbe 237. člena ZKP (v zvezi s petim odstavkom 154. člena ZKP) in izločili tistega dela posnetkov, na katerih je izjava žene Č.Č., in (4) ker je bila kršena pravica do zasebnosti Č.Č. in njegove žene med njunim pogovorom, ki po mnenju vložnika uživa najvišjo stopnjo varovanja.

9. Nobenega dvoma ni, da sta Č.Č. in njegova žena pri pogovoru v ordinaciji utemeljeno pričakovala zasebnost. Vendar pa pravica do zasebnosti ni absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Sodišči sta svojo odločitev o obtožbi zoper V.T. oprli na posnetke, ki so bili pridobljeni z ukrepom prisluškovanja in opazovanja v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih (151. člen ZKP). Ukrep predstavlja poseg v komunikacijsko zasebnost osebe, ki se ji prisluškuje v določenem prostoru - v tem primeru v zasebnost Č.Č. in njegove žene. Ustava v drugem odstavku 37. člena take posege dovoljuje za določen čas, če so predpisani z zakonom, če se izvajajo na podlagi odločbe sodišča in če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka.

10. Preiskovalni sodnik naj bi s tem, ko je v odredbi navedel, da se prisluškovanje izvrši "po potrebi" tudi s tajnim vstopom v prostore ordinacije, prepustil policiji odločanje o vstopu v prostor. S tem vložnik smiselno zatrjuje, da je bil ukrep izveden, ne da bi policija za vstop v prostor imela odredbo sodišča, pač pa naj bi o vstopu odločala sama. Iz spisa je razvidno, da je bil ukrep odrejen z odredbo preiskovalnega sodnika z dne 16.12.2002. Preiskovalni sodnik je odredbo - kljub temu, da zakon posebnih določb o obličnosti ne vsebuje - oblikoval tako, da je v izreku odredil prisluškovanje in opazovanje z uporabo tehničnih sredstev, po potrebi s tajnim vstopom v prostore zasebne ordinacije Č.Č., razloge za ukrep pa navedel v obrazložitvi. Iz obrazložitve izhaja, da je preiskovalni sodnik najprej opravil oceno zahtevanega dokaznega standarda, oceno sorazmernosti in subsidiarnosti ukrepa, nato pa nanjo navezal tudi oceno o tajnem vstopu v ordinacijo. V odredbi so izrecno navedene okoliščine, ki narekujejo izvrševanje ukrepa prisluškovanja in opazovanja v ordinaciji Č.Č. in tajni vstop izrecno dovoljen zaradi namestitve tehničnih sredstev za dokumentiranje. S tem so v odredbi konkretizirane okoliščine, ki tak vstop utemeljujejo. Zato ni mogoče trditi, da je sodnik prepustil policistom presojo, ali so podani pogoji za izvedbo ukrepa. Dikcija "po potrebi" izraža zgolj zahtevo, da morajo tudi policisti pri izvrševanju odredbe upoštevati načelo sorazmernosti in se - če tako ocenijo - vzdržati ravnanj, s katerimi bi po nepotrebnem posegali v pravice drugih - zlasti tistih, ki niso osumljeni (sedmi odstavek 152. člena ZKP).

11. Glede na to, da sodišče s tem, ko je sodbo oprlo na posnetke, pridobljene s tem ukrepom, ni kršilo pravice do zasebnosti Č.Č. in njegove žene, tudi ni mogoče pritrditi navedbam, da je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato, ker o navedenih predlogih za izločitev ni odločal preiskovalni sodnik. Navedbe vložnika tudi sicer ne držijo. Vložnika je že višje sodišče opozorilo, da preiskovalni sodnik po vložitvi obtožnice ni več pristojen odločati o izločitvi nedovoljenih dokazov. ZKP v četrtem odstavku 276. člena določa pristojnost zunajobravnavnega senata, ko ta odloča o ugovoru zoper obtožnico, tretji odstavek 286. člena ZKP določa pristojnost predsednika senata v fazi priprav na glavno obravnavo, četrti odstavek 340. člena ZKP pa pristojnost sodečega senata.

12. Zavrniti je treba tudi trditve, da bi moralo sodišče na podlagi petega odstavka 154. člena in 237. člena ZKP izločiti posnetke izjave žene Č.Č. ZKP v petem odstavku 154. člena ZKP določa smiselno uporabo 237. člena ZKP, ta pa prepoveduje sodišču opreti sodbo na izpovedbo relativno nesposobne priče (235. člen ZKP) ali privilegirane priče, ki ni bila poučena o pravici odpovedati se pričanju (oziroma pouk ni zapisan v zapisniku o zaslišanju) ali pa se ni izrecno odpovedala tej pravici. Preden je mogoče uporabiti prepoved iz 237. člena ZKP, je torej treba najprej ugotoviti, ali ima priča sploh pravico odpovedati se pričanju. To pravico priča uživa tedaj, če je mogoče njuno razmerje oziroma odnos opredeliti kot eno od taksativno naštetih razmerij v prvem odstavku 236. člena ZKP.

13. To pomeni, da bi bilo mogoče o smiselni uporabi določbe 237. člena ZKP v zvezi s presojo dovoljenosti uporabe posnetih izjav razpravljati le, če med avtorjem izjave in obdolžencem obstaja razmerje v smislu prvega odstavka 236. člena ZKP. Vložnik zatrjuje, da bi moralo sodišče izjavo žene Č.Č. izločiti zato, ker ta uživa položaj privilegirane priče kot njegova žena. V razmerju do obsojenega V.T. pa takega položaja nima - zato tudi uporaba 237. člena ZKP ne pride v poštev. Položaj bi sicer bil drugačen, če bi sodišče ugotovilo, da se izjave žene Č.Č. po naravi stvari ne da omejiti le na druge obdolžence. ZKP v četrtem odstavku 236. člena namreč določa, da je v takem primeru priča, ki je oproščena pričanja zoper enega od obdolžencev, oproščena pričanja tudi zoper druge obdolžence. To pomeni, da bi bila določba četrtega odstavka 236. člena ZKP uporabna le, če bi zoper obdolžence - v tem primeru zoper Č.Č. in V.T. - tekel enoten postopek. V konkretni zadevi pa je sodišče postopek zoper Č.Č. dne 8.6.2005 izločilo, ker je ocenilo, da zaradi zdravstvenega stanja obdolženca ni mogoče predvideti, kdaj bo sposoben udeležiti se glavne obravnave. Zato v postopku zoper obsojenega V.T. ni mogoče uporabiti pravila četrtega odstavka 236. člena ZKP. Zatrjevana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

14. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in v skladu z 98.a členom ZKP odločilo še, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem pravnim sredstvom, in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Kp 38432/2017
• VSL sklep V Kp 20185/2015
• VSRS Sodba I Ips 9993/2009