<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 47/2009

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.47.2009
Evidenčna številka:VS2004758
Datum odločbe:21.05.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSC Kp 163/2009
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKI - OROŽJE
Institut:kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nedovoljen promet orožja - prekršek

Jedro

Če opis kaznivega dejanja ne vsebuje nobenega očitka, ki bi predstavljal presežek nad normo o prekršku, dejanje, ki se očita obdolženemu, ni kaznivo dejanje, pač pa zgolj prekršek.

Izrek

I. Zahtevi zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 25.1.2008 spremeni tako, da se obsojeni A.S. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe, da je protipravno hranil strelno orožje in strelivo, katerega promet je posameznikom omejen s tem, da je dne 6.10.2004 v svoji stanovanjski hiši v Z. in na vikendu v S., hranil revolver, lovsko puško dvocevko, 28 malokalibrskih nabojev, 21 lovskih šibernih nabojev in 2 naboja z oznako S&B 38 special, ki sodi po 3. členu Zakona o orožju (Ur. List RS, št. 61/2000) med orožje, za katerega je potrebno predhodno dovoljenje, ki pa ga A.S. ni imel, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil obsojeni A.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za dejanje po prvem odstavku 310. člena KZ določena kazen šest mesecev zapora, za dejanje po prvem odstavku 145. člena KZ pa kazen dva meseca zapora. Na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ mu je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 69. člena KZ je obsojenemu odvzelo zaseženo orožje in strelivo, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je pritožbi zagovornika obsojenega delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi spremenilo tako, da ga je oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter v odločbi o kazenski sankciji tako, da se enotna kazen ne določi. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka glede kaznivega dejanja po 145. členu KZ obremenjujejo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona in predlaga tudi uporabo 427. člena ZKP. Zahteva navaja, da je obravnavano kaznivo dejanje potrebno opredeliti kot kaznivo dejanje stanja, pri katerem protipravno stanje ni odločilno za obstoj kaznivega dejanja, saj je to dokončano že s samo storitvijo. Glede na to, da glede opredelitve tega kaznivega dejanja sodna praksa ni enotna, neenotna pa so tudi stališča teorije, bi moralo Višje sodišče svoje stališče, da gre za trajajoče kaznivo dejanje, bolje obrazložiti. Ker gre pri obravnavanem dejanju za kaznivo dejanje stanja je kazenski pregon že zastaral. Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno tudi, ker ni bil uporabljen zakon, ki je veljal ob začetku izvršitvenega dejanja. V vsakem pa gre zgolj za prekršek po četrtem odstavku 82. člena Zakona o orožju in ne za kaznivo dejanje.

3. Vrhovni državni tožilec F.M., ki je na zahtevo odgovoril, meni, da je ta neutemeljena. Meni, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je bilo kaznivo dejanje dokončano dne 6.10.2004, ko je bil opravljen zaseg. Uporabljen je bil pravilen zakon, saj je ta veljal v času storitve kaznivega dejanja.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenemu, ki se o njem ni izjavil in njegovemu zagovorniku.

5. Zagovornik obsojenega v svoji izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca navaja, da je nedopustno nepoznavanje odločbe Ustavnega sodišča U-I -88/07, v katerem je bil prvi odstavek 310. člena KZ v delu, v katerem se nanaša na hrambo strelnega orožja, ugotovljen kot neskladen z Ustavo. Zaradi te odločitve Ustavnega sodišča dejanje, za katero je bil obsojeni spoznan za krivega sploh ni več inkriminirano, zato je to potrebno upoštevati tudi pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

7. Zagovornik obsojenega v svoji izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca pravilno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-88/07 z dne 8.1.2009, s katero je to v postopku presoje ustavnosti prvega odstavka 310. člena KZ odločilo, da je bil KZ v delu, ki se je nanašal na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s "protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen" v neskladju z Ustavo. Izhajajoč iz načela določnosti pravnih pravil kot enega od načel pravne države (2. člena Ustave RS), je potrebno, da se vsako pravno pravilo jasno loči od drugih pravnih pravil. To še posebej velja za razmerje med kaznivim dejanjem in prekrškom. Stanje v pravnem redu, ko je med kaznivim dejanjem in prekrškom popolno prekrivanje, tako da med njima ni jasne ločnice, oziroma da dispozicija kaznivega dejanja v primerjavi z dispozicijo prekrška ostane brez kakršnegakoli presežka, predstavlja kršitev načela pravne države. Ob upoštevanju ustaljenih metod razlage pravnih pravil je Ustavno sodišče presodilo, da se zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov iz prvega odstavka 310. člena KZ v delu, ki se nanaša na izvršitev kaznivega dejanja s protipravno hrambo orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen, lahko popolnoma prekrijejo z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena v zvezi z 10. členom Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1). Ta določa, da se za prekršek kaznuje posameznik, ki poseduje orožje in strelivo brez ustrezne listine. Po presoji, da takšen položaj ustvarja neustavno medsebojno neločljivost dveh sicer različnih kaznivih ravnanj (kaznivega dejanja in prekrška), je Ustavno sodišče odločilo, da dela določbe prvega odstavka 310. člena KZ, za katerega je ugotovilo neustavnost, sodišče v kazenskem postopku ne sme uporabiti.

8. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da se obsojenemu očita protipravna hramba strelnega orožja in streliva, ki po 3. členu ZOro-1 sodi med orožje, za katerega je potrebno predhodno dovoljenje, ki ga obsojeni ni imel. Iz izvedenskega mnenja izvedenca za orožje izhaja, da za celotno zaseženo orožje velja, da je posameznikom njihova posest dovoljena na podlagi orožne listine. Gre torej za orožje, za katerega je potrebno predhodno dovoljenje, torej orožje, s katerim je promet posameznikom omejen.

9. Ugotovljeno dejansko stanje, to je, da je obsojeni hranil orožje, s katerim je promet posameznikom omejen, je mogoče subsumirati tako pod zakonski dejanski stan prvega odstavka 310. člena KZ kot tudi pod zakonski dejanski stan 4. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1. Celotna kriminalna količina očitka obsojenemu je brez ostanka zajeta tudi v prekršku po Zakonu o orožju, saj opis kaznivega dejanja glede na dikcijo 4. točke prvega odstavka 81. člena ne vsebuje nobenega očitka, ki bi predstavljal presežek nad to normo in bi s podreditvijo zakonskemu dejanskemu stanu prekrška ne bil v celoti izčrpan. Ob taki ugotovitvi pa glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča določbe KZ ni dopustno uporabiti ter dejanje, ki se očita obdolženemu ni kaznivo dejanje, pač pa zgolj prekršek.

10. Glede na to je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju na podlagi 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenega na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje, spremeniti pa je bilo potrebno tudi odločitev o stroških postopka.

11. Ker je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti ter obsojenega oprostilo obtožbe, ostalih zatrjevanih kršitev iz zahteve ni presojalo.


Zveza:

KZ člen 310, 310/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjgwMw==