Sodba I Ips 48/2009

Jedro

Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. 427. člen ZKP zgolj določa ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti, pojavi tak dvom.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo z dne 27.3.2008 spoznalo obsojenega S.Z. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 3 (tri) mesece zapora s preizkusno dobo 1 (enega) leta. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 7.10.2008 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 14.1.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitve kazenskega zakona (ki pa je ne konkretizira). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da ob uporabi 427. člena ZKP, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. V zahtevi navaja, da je sodišče ravnalo v nasprotju z načelom kazenskega prava o prosti presoji dokazov in v dvomu odločilo v škodo, ne pa v korist obsojenca kot to zahteva načelo "in dubio pro reo". Razlogi v pravnomočni sodbi o odločilnih dejstvih niso konkretno navedeni oziroma so nejasni in med seboj v nasprotju. Odločilno dejstvo pomembno za oceno obsojenčeve krivde je vprašanje zavornih sledi ter ali dimenzija pnevmatik obsojenčevega vozila sploh ustreza zavornim sledem, ki se pripisujejo obsojenčevemu zaviranju ter posledično temu mestu trčenja. Policija je obremenjujoče zavorne sledi ugotovila šele po nesreči ob dnevnem ogledu kraja prometne nesreče; obsojeni pa odklanja stališče, da so obravnavane sledi posledica zaviranja z njegovim vozilom. Ugotovljene dejanske okoliščine niso skladne obtožbi in posledično obsoji, o odločilnih dejstvih je v sodbi nasprotje, če se upošteva razloge sodbe in dejanske okoliščine, ki izhajajo iz razpoložljivih podatkov spisa. Sodišče med obravnavanjem ni upoštevalo določila 17. in 18. člena ZKP in se je zadovoljilo z zatrjevanjem policije, da zavorne sledi na vozišču ustrezajo sledem zaviranja osebnega vozila. Sledi ugotovljene dan po prometni nesreči so brez razlage in kritičnosti pripisane obsojenčevemu zaviranju.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 26.2.2007 predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in zagovornik seznanjena ter je zagovornik se o njem pisno izjavil dne 10.3.2009.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na določbo 427. člena ZKP v nasprotju z navedeno določbo, in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati (kljub obširnim navedbam zagovornika o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje) zakaj ne; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

5. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da razlogi v pravnomočni sodbi o odločilnih dejstvih niso konkretno navedeni, so nejasni in med seboj v nasprotju, in se ne strinja s presojo sodišča druge stopnje, da so v sodbi sodišča prve stopnje odločilna dejstva v celoti in pravilno ugotovljena. Meni, da je ključno odločilno dejstvo, pomembno za oceno obsojenčeve krivde vprašanje zavornih sledi ter ali dimenzije pnevmatik vozila, s katerim je obsojenec ob nesreči vozil sploh ustrezajo zavornim sledem, ki se pripisujejo obsojenčevemu zaviranju ter posledično temu mestu trčenja.

6. Obsojenec je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ, ker je 10.12.2004 okoli 17.10 ure kot voznik osebnega vozila kršil drugi odstavek 21. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in ni vozil po desnem smernem vozišču, saj je zapeljal na levo stran vozišča, kjer je s prednjim levim delom vozila trčil v pešca, ki je hodil ob desnem robu vozišča, pri tem pa je pešec utrpel hudo telesno poškodbo. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe (sodba sodišča prve stopnje stran 3 in 4, sodba sodišča druge stopnje stran 3) izhaja, da je sodišče zaključek, da je bilo mesto trčenja obsojenčevega vozila v pešca na levi strani vozišča (gledano v smeri obsojenčeve vožnje) oprlo na izpoved oškodovanca, priče M.Č. ter izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke (ki je bil v navzočnosti obrambe zaslišan tudi na glavni obravnavi 12.2.2008) in iz katerega izhaja, da je bilo (neupoštevaje zavorne sledi najdene na kraju prometne nesreče) glede na položaj pešca po zadetju in položaj predmetov, ki so ob zadetju padli z oškodovanca, mesto trčenja največ 1,5 m oddaljeno od levega roba vozišča (gledano v smeri obsojenčeve vožnje) sicer širokega 4,6 m, torej na levem delu vozišča.

7. Težišče navedb obsojenčevega zagovornika v zahtevi, ko navaja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, ali so na kraju nezgode najdene zavorne sledi ustrezne sledem obsojenčevega vozila, ker identifikacija gum ni bila opravljena in da obsojenec odklanja stališče, da so navedene sledi posledica njegovega zaviranja, dejansko predstavlja nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem povzročitve prometne nesreče sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Ugotavljanje, ali dimenzije pnevmatik obsojenčevega vozila ustrezajo zavornim sledem najdenem na kraju prometne nezgode, v konkretni zadevi ni odločilno dejstvo, temveč le pomembno dejstvo v ožjem pomenu besede (kontrolno dejstvo), ki samo po sebi ni zajeto v pojmu dejanskega stanja, lahko pa pripomore pri ugotavljanju dejanskega stanja. V konkretni zadevi je sodišče na podlagi ocene drugih dokazov ugotovilo, da je obsojenec pešca zadel na levem delu vozišča. Zato je ugotavljanje, ali najdene sledi ustrezajo pnevmatikam obsojenčevega vozila lahko pomenilo le kontrolno dejstvo, ne pa odločilnega dejstva, da je mesto trčenja na levi strani vozišča. Po vsebini pa zagovornikove navedbe v zahtevi glede na kraju dejanja najdenih sledi zaviranja pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Navedbe zagovornika v zahtevi, da je "policija obremenjujoče zavorne sledi ugotovila v nepojasnjenem časovnem zamiku, in sicer šele po nesreči; da je procesno pomembno, da obdolženi z dodatnim delom policije - dnevni ogled kraja prometne nesreče, ni imel nikakršnega stičišča" je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Enako kršitev je zagovornik uveljavljal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi podatkov spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila kazenska ovadba PP Šentjur z dne 29.1.2005, katere priloga so tudi zapisnik o ogledu, fotografije in skica prometne nezgode z dne 10.12.2004, sodišču predložena skupaj z zahtevo državnega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj dne 18.5.2005. Zahteva državnega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj je bila obsojencu vročena 26.5.2006 skupaj z vabilom na prvo zaslišanje dne 6.6.2006. Ne obsojenec, ki se je pred sodiščem branil z molkom, ne zagovornik med postopkom pred sodiščem prve stopnje (zagovornik je pooblastilo za zagovor obsojenca sodišču predložil že 2.6.2006) nista nikoli problematizirala, da je policija ogled kraja prometne nezgode nadaljevala ob dnevni svetlobi naslednji dan, ko so bile na vozišču najdene zavorne sledi. Čeprav je sodišče na glavni obravnavi zaslišalo policiste, ki so ogled kraja prometne nezgode opravljali, je obramba šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 12.5.2008 ravnanje policije v zvezi z najdbo zavornih sledi problematizirala. Pritožbene navedbe zagovornika v zvezi z opravljanjem ogleda naslednje jutro po prometni nesreči je obrazloženo zavrnilo že sodišče druge stopnje (stran 2 in 3 sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče soglaša z razlogi sodišča druge stopnje, ki je ocenilo, da je bila okoliščina, da je policija našla zavorne sledi pri dnevnem ogledu kraja naslednji dan po prometni nesreči znana že od predkazenskega postopka, da takšna najdba ne predstavlja "nepojasnjenega časovnega zamika" pri ponovni opravi ogleda, ampak je očitna posledica tega, da je ob ogledu kraja prometne nesreče bila že tema ter da obramba s tem v zvezi na glavni obravnavi zaslišanim policistom, ki so opravljali ogled kraja prometne nesreče, ni postavila nobenih vprašanj in tako na njihovo delo ni imela pripomb.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 292/2006
• Sodba I Ips 437/2008
• Sodba I Ips 461/2008