Sodba I Ips 83/95

Jedro

Skrivanje obsojenca ter nameravani pobeg v tujino, kot tudi pomoč ostalih soobsojencev pri tem skrivanju ter njihovi inkriminirani pogovori, s katerimi so izražali svoje politično prepričanje in kritiko takratnih oblastnih, političnih in gospodarskih ukrepov, še ni pomenilo organiziranja društva iz 2. člena ZKLD oziroma članstva v tem društvu.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.4.1949, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 18.5.1949, spremeni tako, da se po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku obsojenci o p r o s t i j o obtožbe in sicer:

1) obsojeni E.K.

da se je od jeseni leta 1944 vse do svoje aretacije 1.1.1949 skrival na svojem domu v H. pred ljudsko oblastjo, se tam sestajal z vsemi soobtoženci, med drugim tudi s F.Z. najmanj sedemkrat in se z njim dogovarjal o preobratu v FLRJ, o koncu ljudske oblasti, kakor tudi o tem, da namerava pobegniti prek državne meje v Avstrijo;

2) obsojeni M.K., I.K., H.K. in L.A.

da so se s svojim proti državni ureditvi naperjenim delovanjem in s svojim vedenjem vključili kot pripadniki zločinskih združb s tem, da so:

a) od jeseni leta 1944 do aretacije skrivali ter gmotno in moralno podpirali E.K., vedoč, da se on skriva pred ljudskimi oblastmi in da namerava pobegniti prek meje v Avtrijo;

b) da so ves čas po osvoboditvi s širjenjem sovražne propagande, naperjene proti državni ureditvi FLRJ, v družbi z obtoženim F.Z. govorili o preobratu v FLRJ, o koncu ljudske oblasti, proti ukrepom ljudske oblasti glede obvezne oddaje, davčne politike, o načinu vzgoje mladine;

3) obsojeni F.Z., da je:

a) od leta 1946 do aretacije obiskoval E.K. v njegovem skrivališču v H. vedoč, da se on skriva pred ljudsko oblastjo in da namerava pobegniti prek meje v Avstrijo, pri čemer mu je dajal razne nasvete, zlasti kar se tiče pobega v Avstrijo;

b) širil od osvoboditve dalje v L. in v okolici, izrabljajoč pri tem tudi svojo duhovniško službo, sovražno propagando napram prebivalstvu govoreč o preobratu v FLRJ, o koncu ljudske oblasti in podobno, in že leta 1945 odvračal prebivalstvo od volitev v ustavodajno skupščino in tako izrabil vsako priliko, da je ščuval proti ljudski oblasti in njenim ukrepom, kot npr. proti predpisom o obvezni oddaji, proti davčni politiki, proti načinu vzgoje mladine in podobno, vse v nameri, da pripomore k spremembi ustavnega reda v FLRJ;

s čemer so vsi obsojenci organizirali združbo, katere cilj je bil vršiti zločine iz 2. člena ZKLD, oziroma so postali člani take združbe;

4) obsojena M.K. in I.K.

da sta prikrivala predmete, za katere je predpisana obvezna oddaja, s tem, da sta v gospodarskem letu 1947/48 opustila prijavo enega junca, v gospodarskem letu 1948/49 pa opustila prijavo ene telice in prijavo zakola prašiča;

s čemer naj bi storili: vsi obsojenci kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, obs. F.Z. pa še z dejanjem pod točko 3b) kaznivo dejanje po 1. odstavku 9. člena ZKLD, obs. M.K. in I.K. pa še z dejanjem pod točko 4) kaznivo dejanje po 7. točki 2. odstavka 1. člena ZTŠS.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo so bili E.K., M.K., I.K., H.K., L.A. in F.Z. spoznani za krive kaznivih dejanj, navedenih v izreku te (oprostilne) sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Obsojeni so bili: E.K. na 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom; M.K. in I.K. vsak na 2 leti in 1 mesec odvzema prostosti; H.K. na eno leto in 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom; L.A. na 1 leto in 6 mesecev odvzema prostosti in F.Z. na 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Vsem obsojencem je bila kot stranska kazen izrečena izguba določenih državljanskih pravic, M.K., I.K. ter F.Z. pa še zaplemba premoženja. Vsi so bili obsojeni tudi na plačilo stroškov kazenskega postopka. Iz podatkov spisa je razvidno, da so bili nekateri obsojenci kasneje pomiloščeni tako, da niso prestali celotne izrečene jim kazni.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec M.V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev Kazenskega zakona. Meni, da v dejanjih, za katera so bili obsojenci spoznani za krive, niso bili podani vsi zakonski znaki kaznivih dejanj. Predlaga, da Vrhovno sodišče vse obsojence na podlagi 358. člena (sedaj veljavnega) Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD - Uradni list FLRJ, št. 59/46 in 106/47) je storil, kdor je v državi ali zunaj nje organiziral društvo, ki mu je bilo cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v FLRJ, ali kdor je postal član takšnega društva ali ga na kakršenkoli način podpiral. Po določbi 1. odstavka 2. člena tega zakona pa je bilo kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo vsako dejanje, katerega cilj je bil z nasiljem zrušiti ali spraviti v nevarnost takratno državno ureditev FLRJ ali spraviti v nevarnost njeno zunanjo varnost ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne; federativno ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudsko oblast.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v dejanjih, opisanih pod točko 1), 2a), 2b) in 3a), ki so v izpodbijani pravnomočni sodbi pravno opredeljena kot kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, obsojencem zgolj pavšalno očita, da so organizirali oziroma postali člani združbe, katere cilj je bil vršiti zločine iz 2. člena ZKLD, ne da bi bilo pri tem navedeno, kakšni so bili konkretni cilji te združbe, oziroma kateri varstveni objekt iz 1. odstavka 2. člena ZKLD naj bi združba ogrožala. Tudi iz konkretnega opisa njihovih dejanj ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena v zvezi z 2. členom ZKLD. Iz opisa dejanj ni jasno, kdo naj bi bil organizator in kdo član "zločinske združbe", saj se obs. M.K., I.K., H.K. in L.A. očita, da so postali "pripadniki zločinskih združb", ne da bi bilo navedeno, kdo je bil organizator, hkrati pa se vsem obsojencem očita, da so organizirali in postali člani take združbe. Predvsem pa iz konkretnega opisa dejanj ne izhaja, da bi bil cilj te "združbe" - tudi če bi obstajala - z nasiljem zrušiti državno ureditev oziroma ogroziti varstvene objekte iz 2. člena ZKLD, kar je bil element kaznivega dejanja, za katerega so bili vsi obsojenci spoznani za krive. Iz konkretiziranega opisa njihovih dejanj je razvidno, da so to "zločinsko združbo" sestavljali obs. E.K., ki se je skrival pred oblastjo in nameraval pobegniti v tujino ter ostali soobsojenci, ki so mu pri tem pomagali, to je njegova starša M.K. in I.K., sestri H.K. in L.A. ter F.Z., ki je kot verski spovednik prihajal na domačijo. Po mnenju Vrhovnega sodišča samo skrivanje obs. E.K. ter nameravani pobeg v tujino, kot tudi pomoč ostalih soobsojencev pri tem skrivanju ter njihovi inkriminirani pogovori, s katerimi so izražali svoje politično prepričanje in kritiko takratnih oblastnih, političnih in gospodarskih ukrepov, še ni pomenilo organiziranja društva iz 2. člena ZKLD oziroma članstva v tem društvu. Niti ni moč teh dejanj šteti kot pripravljalna dejanja po 20. členu Kazenskega zakonika - splošni del (Uradni list FLRJ, št. 106/47), kot se navaja v obrazložitvi prvostopne sodbe, saj iz opisa dejanja ne izhaja, da bi obsojenci pripravljali dejanja, katerih cilj bi bil z nasiljem zrušiti takratno državno ureditev oziroma ogroziti zunanjo varnost države ali ogroziti kakšen drugi varstveni objekt iz 2. člena ZKLD. Zato, po oceni Vrhovnega sodišča, dejanja obsojencev niso bila kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD.

V opisu omenjenega kaznivega dejanja ni navedeno, zakaj se je obs. E.K. skrival pred oblastvenimi organi. Iz podatkov spisa pa je razvidno, da se je skrival že od pobega iz partizanske vojske jeseni leta 1944, zaradi česar se mu v obrazložitvi prvostopne sodbe tudi očita, da je vojaški ubežnik in da se je s skrivanjem po vojni izognil služenju predpisanega vojaškega roka. Ker pa obs. E.K. ni bil obtožen in obsojen za dezerterstvo oziroma izmikanje vojaški službi, se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo, ali bi temu obsojencu očitano skrivanje pred oblastvenimi organi lahko pomenilo kakšno drugo kaznivo dejanje. In ker tudi sam pobeg v tujino ni bil (do leta 1951) inkriminiran kot posebno kaznivo dejanje, tudi vednost soobsojencev o tem, da namerava obs. E.K. pobegniti v tujino ter dajanje nasvetov glede tega pobega, ni imelo znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja.

Iz navedenih razlogov je utemeljeno tožilčevo stališče v zahtevi za varstvo zakonitosti, da dejanja obsojenih oseb, ki so v izpodbijani sodbi pravno opredeljena kot kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, niso kaznivo dejanje.

Dejanje obs. F.Z., opisano v točki 3b), je v izpodbijani sodbi pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 1. odstavku 9. člena ZKLD. Slednje kaznivo dejanje pa je bilo v zakonu določeno kot "propaganda ali agitacija, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve". Ni bila torej vsaka propaganda oziroma agitacija kaznivo dejanje, temveč le tista, ki je vsebovala poziv k nasilni rušitvi državne ureditve. Zato se v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da obsojenčevo dejanje ni bilo kaznivo dejanje po 1. odstavku 9. člena ZKLD, saj se obsojencu ne očita (niti v abstraktni obliki) propaganda oziroma agitacija, ki bi vsebovala poziv na nasilno rušenje takratne državne ureditve.

Kot kaznivo dejanje po 7. točki 2. odstavka 1. člena Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS - Uradni list FLRJ, št. 56/46) je veljalo "prikrivanje in opustitev oddaje presežkov hrane in drugih predmetov, za katere je predpisana obvezna oddaja". Ker gre za blanketno kazensko določbo, se v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da dejanje obs. M. in I.K. (pod točko 4. izreka te sodbe) ne vsebuje zakonitih znakov omenjenega kaznivega dejanja, saj v izreku sodbe (pa tudi v obrazložitvi) ni naveden predpis, ki naj bi ga obsojenca kršila. Razen te pomanjkljivosti pa to dejanje obsojencev, po oceni Vrhovnega sodišča, ni kaznivo dejanje tudi zaradi svoje neznatne nevarnosti. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da sta obsojenca v gospodarskem letu 1947/48 in 1948/49 oddala v kg znatno več živine, kot jima je bila določena z obvezno oddajo. Po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.3.1996, št. U-I-67/94 (Uradni list RS, št. 24/96), ni dovoljeno uporabljati tistih določb ZTŠS, pri katerih zakonodajalec ob določanju kaznivih dejanj ni upošteval družbene nevarnosti kot elementa kaznivega dejanja. Zato vsako prikrivanje predmetov obvezne oddaje ni moglo biti kaznivo dejanje.

Po povedanem je tožilčeva zahteva za varstvo zakonitosti v celoti utemeljena. Zato ji je Vrhovno sodišče ugodilo in po 1. odstavku 425. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je vse obsojence iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica oprostilne sodbe (1. odstavek 96. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 293/2008
• Sodba I Ips 368/2007
• Sodba I Ips 153/2012