Sodba I Ips 510/2008 in I Ips 72/2009

Jedro

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se presoja zakonitost glede na določbe, ki so veljale v času storitve domnevnega kaznivega dejanja, vendar pa je potrebno tudi te določbe presojati v skladu s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, predvsem pa z načelom zakonitosti.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojena L.G. in I.K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i t a o b t o ž b e, 1./a) da je L.G. bil ves čas okupacije zagrizen nasprotnik narodnoosvobodilnega gibanja in kot ugleden in premožen meščan s svojim ponašanjem vplival na druge omahljive meščane.

b) da je tesno in prijateljsko sodeloval z okupatorjem s tem, da mu je dobavljal razen material in da je prevzel od Italijanov gostilniški obrat pod firmo "D.", kjer je točil Italijanom vina in likerje in si kopičil svoje premoženje, c) da je kot vojni špekulant in dobičkar prodajal razno skrito blago po črnoborzijanskih cenah in tako izkoriščal stisko ljudstva, d) da je skupno z italijanskimi oficirji prepeljeval iz Hrvaške preganjane Žide v svojem avtomobilu ali v italijanskem tanku ter jih izročal italijanskim oblastem, ki so jih pošiljale v internacijo, pri tem pa je služil velike vsote denarja in tako izkoriščal nujo preganjanih Židov. Da je še sedaj zakrknjen sovražnik in nasprotnik narodne oblasti in je v vsakem trenutku pripravljen skočiti narodnoosvobodilnemu pokretu v hrbet ter je kot tak znan širom B., s čimer naj bi storil kaznivo dejanje rušenja ugleda in moči narodnoosvobodilnega pokreta, prijateljskega in gospodarskega sodelovanja z okupatorjem, izkoriščanja stiske tlačenega ljudstva in preganjanih Židov s sebi dobičkonosne namene ter omalovaževanje narodne oblasti, vse po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih.

2./a) da je I.K. bil ves čas okupacije zagrizen nasprotnik narodnoosvobodilnega pokreta in tihi podpornik ter organizator bele garde, b) da je gospodarsko sodeloval z okupatorjem s tem, da je v svoji hlapčevski naturi nudil različno blago iz svoje založene trgovine raznim fašističnim oficirjem celo brez kart, medtem ko ga je ljudstvu prodajal po črnoborzijanskih cenah, c) da je imel tesne stike z izdajalskim organizatorjem bele garde, proštom K., d) da je odobraval umor, izvršen po fašistih, sina J.P. s tem, da je izjavil njej, ko je bila pri njem v trgovini, da je prav, da je ubit, da ga ne bi bili Italijani ubili, če bi bil pošten, e) da je s svojim sovražnim vedenjem in izjavami vplival kot ugleden meščan na druge meščane in jih zapeljeval na pot sovražnega nastrojenja proti OF, s čimer naj bi zakrivil kaznivo dejanje podpiranja in organiziranja bele garde, gospodarskega sodelovanja z okupatorjem, izkoriščanja nuje ljudstva, odobravanje umora in rušenje ugleda in moči narodnoosvobodilnega pokreta, vse po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih.

II. Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani, Senata v Novem mestu, sta bila L.G. in I.K. obsojena zaradi kaznivega dejanja po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih (v nadaljevanju UVS). Vojaško sodišče je L.G. izreklo kazen tri leta odvzema svobode s prisilnim delom, pet let izgube volilne pravice in pravice do javne službe ter mu zaplenilo celotno imetje z zakonskimi omejitvami, I.K. pa je izreklo kazen dve leti izgube volilne pravice ter pravice do javne službe ter mu odvzelo celotno imovino z zakonskimi omejitvami. Vojaško sodišče je obsojencema v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec A.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da L.G. in I.K. oprosti obtožbe. Zahtevo za varstvo zakonitosti za obsojenega L.G. je vložil tudi njegov vnuk M.Č. zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti pooblaščenca obsojenčevega vnuka je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki je navedel, da ima zahteva formalne pomanjkljivosti, saj smrt obsojenca, čeprav je zelo verjetna, ni ustrezno izkazana, prav tako ni izkazano sorodstveno razmerje med pokojnim obsojencem in vlagateljem zahteve. Zato ni mogoče ugotoviti, ali vlagatelj zares spada v krog upravičenih predlagateljev po prvem odstavku 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZKP. Iz spisa pa tudi ni razvidno, katero procesno gradivo je na razpolago.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti in odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenčevemu vnuku M.Č. in njegovemu pooblaščencu, ki sta izjavila, da vztrajata pri navedbah v zahtevi, izjavi pa sta priložila še listinsko dokumentacijo.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je obravnavalo tudi zahtevo za varstvo zakonitosti vnuka obsojenega L.G., saj je po vložitvi zahteve sodišču predložil krstni list Nadškofije L. z dne 18.3.2009, iz katerega sta razvidna datum rojstva in smrti (22.11.1956) L.G., smrtovnico, sestavljeno pri Okrajnem sodišču v Metliki, z dne 11.12.1956, iz katere je prav tako razviden datum smrti obsojenega G. ter da je bila A.G. njegova žena in da so njegovi otroci F.G., S.G., M.Č. in L.G. Nadalje iz izpiska iz matičnega registra o rojstvu in iz izpiska iz matičnega registra o smrti, obe listini je 17.3.2009 izdala Upravna enota Metlika, kot tudi iz smrtnega lista Ureda državne uprave u zagrebačkoj županiji z dne 21.6.2006, izhaja, da je bila M.Č. obsojenčeva hči in da je umrla 13.9.2006. Z rodnim listom Gradskega ureda za opću upravu, Matični ured M., z dne 16.3.2009 je potrjeno, da je M.Č. sin M.Č. Obsojenčev vnuk je sodišču predložil tudi razpravni zapisnik Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja, Senat v Novem mestu, z dne 22.8.1945, zapisnik o zaslišanju osumljenca z dne 14.8.1945, kazensko prijavo z dne 16.8.1945, obtožnico z dne 22.8.1945 ter že uvodoma navedeno sodbo. Zahteva obsojenčevega vnuka za varstvo zakonitosti je zato dovoljena.

6. Vrhovni državni tožilec je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da dejanja, za katera sta bila obsojena L.G. in I.K., nimajo znakov kaznivega dejanja po 14. členu UVS. Pravnomočna sodba namreč ne vsebuje nobene od storitvenih oblik omenjenega kaznivega dejanja. Obsojencema je bila očitana pomoč okupatorju "na drug način" s tem, da sta rušila ugled in moč narodnoosvobodilnega pokreta, prijateljsko in gospodarsko sodelovala z okupatorjem, izkoriščala stisko tlačenega ljudstva ter podpirala in organizirala belo gardo. Formulacija "pomoč okupatorju na drug način" je presplošna in krši načelo zakonitosti v kazenskem pravu ter načelo, da je dokazno breme na strani tistega, ki obtožuje. V obravnavani zadevi tudi ni moč sprejeti odstopa od načela zakonitosti, saj je šlo za legalno opravljanje gospodarske dejavnosti, podpiranje okupatorja je opisano s povsem nedoločnimi navedbami, da sta obsojenca s svojim ponašanjem vplivala na druge omahljive meščane ter da jih je obsojeni K. zapeljeval na pot sovražnega nastrojenja proti OF. Ravnanje, ki se očita obsojencema, ne predstavlja ravnanja, ki bi lahko imelo znake kaznivega dejanja v skladu s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi. Vnuk obsojenega L.G. pa je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da vojaško sodišče ni imelo pravne podlage za svoje delovanje ter da je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivih dejanj, ki kot taka niso bila inkriminirana v zakonu.

7. Po določbi 14. člena UVS z dne 24.5.1944 so se morali za narodne sovražnike smatrati: vsi aktivni ustaši, četniki in pripadniki ostalih oboroženih formacij v sovražnikovi službi in njihovi organizatorji in pomagači; vsi oni, ki so v sovražnikovi službi v kakršnemkoli svojstvu - kot špijoni, ovaduhi, kurirji, agitatorji in slično; vsi oni, ki so silili ljudstvo, da okupatorjem odda orožje; vsi oni, ki odpadejo od narodne oblasti in delajo proti njej; vsi oni, ki rušijo narodno vojsko ali so na drug način pomagali in pomagajo okupatorju; vsi oni, ki izvrše težke primere umora, ropa in slično.

8. Obsojencema je bilo očitano, da sta bila zagrizena nasprotnika narodnoosvobodilnega gibanja, da sta s svojim obnašanjem vplivala na druge, da sta gospodarsko sodelovala z okupatorjem, mu dobavljala razen material, ljudem pa prodajala po črnoborzijanskih cenah. Obsojenemu G. je bilo še očitano, da je Italijanom v svojem gostinskem lokalu točil vino in likerje, da je skupaj z italijanskimi oficirji pripeljal iz Hrvaške preganjane Žide in jih izročil italijanskim oblastem, ki so jih pošiljale v internacijo, ter da je še vedno zakrknjen sovražnik narodne oblasti, obsojenemu K. pa še, da je odobraval umor sina J.P. ter da je imel tesne stike z organizatorjem bele garde, proštom K.

9. Zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca je potrebno pritrditi, ko uveljavlja, da se obsojencema ne očita ravnanje, ki bi ga bilo moč opredeliti kot znak zgoraj citiranega kaznivega dejanja. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se presoja zakonitost glede na določbe, ki so veljale v času storitve domnevnega kaznivega dejanja, vendar pa je potrebno tudi te določbe presojati v skladu s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, predvsem pa z načelom zakonitosti. Zaradi tega ni mogoče uporabiti določb, ki zaradi svoje nedoločnosti in posledično nedokazljivosti ne bi mogle postati predmet dokazovanja, po drugi strani pa je potrebno biti zelo restriktiven pri uporabi analogije inter legem. Ne samo, da v izreku sodbe navedeni očitki niso ne krajevno ne časovno (navedba "ves čas okupacije" je presplošna) opredeljeni, ampak z njimi tudi ni prikazano ravnanje, ki je znak očitanega kaznivega dejanja. Z navajanjem, da sta bila obsojenca zagrizena nasprotnika narodnoosvobodilnega gibanja, da sta s svojim obnašanjem vplivala na druge meščane, da sta tesno in prijateljsko sodelovala z okupatorjem, ko sta mu dobavljala razen material, da sta izkoriščala stisko ljudstva in da sta še vedno zakrknjena sovražnika in nasprotnika narodne oblasti, ni izpolnjen nobeden od znakov kaznivega dejanja po 14. členu UVS. Glede opisanih ravnanj je bila obsojencema očitana pomoč okupatorju "na drug način". Ustavno sodišče je v odločbi U-I-6/93 z dne 1.4.1994 kot nedoločno in zato v nasprotju z Ustavo opredelilo vse tiste elemente UVS, ki so zaradi svoje premajhne določnosti predstavljali podlago za samovoljno odločanje takratnih sodišč. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 222/96 z dne 26.3.1998 obrazložilo, da vsako poslovanje v času okupacije, ki je bilo posredno ali neposredno povezano z okupatorjem, še ne more pomeniti kaznivega dejanja po 14. členu UVS. Za oceno, ali gre za tako kaznivo dejanje, je odločilno, kakšen je bil obseg in kakšna je bila pomembnost takšnega sodelovanja z okupatorjem oziroma kako se je s takšnim gospodarskim poslovanjem krepila gospodarska ali vojaška moč okupatorja. Očitek, da je obsojeni G. okupatorjem dobavljal razen material, obsojeni K. pa različno blago iz svoje založene trgovine, je presplošen, da bi bilo moč ugotoviti pomembnost sodelovanja z okupatorjem oziroma krepitev gospodarske pomoči okupatorja, saj iz opisa dejanj ni razvidno, za kakšen material oziroma blago je sploh šlo. Iz zagovora obsojenega G. je celo razvidno, da je slednji prodajal blago okupatorjem po višjih cenah od predpisanih. Prodajanja vina in likerjev Italijanom pa tudi ni moč opredeliti kot krepitev gospodarske moči okupatorja. Ustvarjanje zaslužka s trgovanjem v času okupacije prav tako ni bilo prepovedano. Očitek obsojenemu G., da je storil kaznivo dejanje po 14. členu UVS, ko je skupaj z italijanskimi oficirji prepeljal iz Hrvaške preganjane Žide, bi bil lahko upošteven, če bi bil določneje opisan (opis kaznivega dejanja bi moral vsebovati časovno opredelitev, število oseb in njihovo konkretizacijo). Gre za očitek, ki je vreden obsodbe, a ni dovolj konkretiziran, saj bi tudi že po takratnih predpisih omenjene okoliščine morale biti vsebovane v opisu kaznivega dejanja. Tudi iz navajanja, da sta obsojenca z opisanim ravnanjem zakrivila kaznivo dejanje rušenja ugleda in moči narodnoosvobodilnega pokreta, prijateljskega in gospodarskega sodelovanja z okupatorjem, podpiranja in organiziranja bele garde, izkoriščanje stiske tlačenega ljudstva in preganjanih Židov v sebi dobičkonosne namene, odobravanje umora ter omalovaževanje oblasti, ni razviden kateri od znakov kaznivega dejanja iz 14. člena UVS. Končno pa tudi v očitku obsojenemu K., da je odobraval umor sina J.P., ni moč prepoznati zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja.

10. Ravnanje obsojenih L.G. in I.K. ne predstavlja kaznivega dejanja po 14. členu UVS, zato je Vrhovno sodišče zahtevama za varstvo zakonitosti ugodilo in oba obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

11. Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojencev in potrebni izdatki in nagrada pooblaščenca proračun.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 293/2008
• Sodba I Ips 83/95
• Sodba I Ips 368/2007