Sodba I Ips 369/2008

Jedro

Pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo je o poskusu mogoče govoriti takrat, ko storilec ob izpolnjenosti ostalih zakonskih pogojev drugo osebo spravi do točke, ki z vidika osebe, ki državno mejo prestopa na nedovoljen način, krajevno in časovno že pomenijo pričetek njenega prestopanja, z vidika storilca pa, da jih je s svojo aktivnostjo pripeljal v tak položaj, ki jim prestop meje realno omogoča.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni B.V. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e,

da je poskusil iz koristoljubnosti spraviti čez mejo več oseb s tem, da je 15.7.2003 okoli 20.30 ure na parkirišču v Ljubljani v osebni avtomobil, na katerem so bile nameščene odtujene registrske tablice ..., sprejel deset državljanov Srbije in Črne gore, in sicer M., Z., D. in D.M., A.N., S.R., M.N. ter otroke M., B. in F.M., katerim so neznani organizatorji omogočili prehod iz Srbije in Črne gore ter nato ilegalni prestop hrvaško-slovenske meje, brez dovoljenj in listin, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti njihovo istovetnost in izven mejnih prehodov, z nalogo, da jih pelje v smeri Italije, kamor so bili namenjeni in kjer bi prestopili slovensko-italijansko mejo, za kar bi prejel neugotovljeno vsoto denarja, saj so morali državljani Srbije in Črne gore za pot v Italijo plačati neznani osebi najmanj 100 EUR, vendar pa je z izvršitvijo kaznivega dejanja pričel, pa ga ni dokončal, saj so ga na počivališču v Logatcu ustavili policisti;

s čimer naj bi storil poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni obsojenčevi izdatki in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, proračun.

III. Obsojenemu se za dejanji pod točko 2/a in 2/b prvostopenjske sodbe izreče enotna kazen tri mesece in petnajst dni zapora.

IV. V ostalem se zahteva zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.1.2007 obsojenega B.V. spoznalo za krivega pod točko 1 poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (KZ), pod točko 2/a in 2/b pa dveh kaznivih dejanj prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo in tretje pa za vsako po dva meseca zapora ter mu nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen enajst mesecev zapora. Na podlagi 69. člena KZ je obsojencu odvzelo registrske tablice ... Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP pa obsojencu naložilo v plačilo 500,00 EUR povprečnine, kot strošek, nastal v pritožbenem postopku.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega B.V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 6. točke 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in po 1. točki 358. člena ZKP obsojenega B.V. oprosti obtožbe za kaznivo dejanje, opisano pod točko 1 krivdoreka prvostopenjske sodbe, ker dejanje, kot je opisano, po zakonu ne predstavlja poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. v zvezi z 22. členom KZ, v preostalem delu pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Podrejeno predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

4. Zagovornik obsojenega B.V. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

6. Vložniku je treba pritrditi, da dejanje, tako kot je opisano pod točko 1 prvostopenjske sodbe, ne vsebuje zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena v zvezi z 22. členom KZ, ki je veljal v času storitve dejanja, in tudi ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja ter da je zato podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. V času, ko se je primeril opisani življenjski dogodek, je kaznivo dejanje v drugem odstavku 311. člena KZ (A) opredeljeval tako, da ga stori tisti, ki se ukvarja s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije ali kdor iz koristoljubnosti spravi drugega čez mejo ali spravi čez mejo več oseb.

7. V abstraktnem opisu dejanja v pravnomočni sodbi je navedeno, da je obsojenec poskusil iz koristoljubnosti spraviti čez mejo več oseb, v dejanskem pa kraj in čas izvršitve ter navedbo desetih tujih državljanov, ki jih je obsojenec sprejel v vozilo, za katere se zatrjuje,da so jim neznani organizatorji omogočili prehod iz Srbije in Črne gore ter nato ilegalni prestop hrvaško-slovenske meje, brez dovoljenj in listin, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti njihovo istovetnost in izven mejnih prehodov. Iz izreka ne izhaja, da je obsojenec za to vedel ali bil član družbe za izvrševanje takih kaznivih dejanj, pač pa da je te tuje državljane sprejel z nalogo, da jih odpelje v smeri Italije, kamor so bili namenjeni in kjer bi prestopili slovensko-italijansko mejo. V opisu je tudi navedba, da bi obsojenec za to prejel neugotovljeno vsoto denarja, zaključi z besedilom, da je bil z vozilom ustavljen na počivališču v Logatcu ter da je zato dejanje ostalo pri poskusu.

8. Opis dejanja kot historičnega dogodka in s tem okvir predmeta sojenja določi v obtožnem aktu upravičeni, v tem primeru državni tožilec. Obsodba je vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek, ki se je v resnici zgodil oziroma kot ga je ugotovilo sodišče. V razlogih sodbe sodišče ne more širiti obtožbenih očitkov in ugotavljati zakonske znake, ki jih opis dejanja, tako kot ga je opredelil (zamejil) državni tožilec, ne vsebuje. Kakor je razvidno iz opisa dejanja, sta bili v njem dve od alternativno naštetih oblik izvršitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 311. člena KZ (A) zliti v očitek, da je obsojenec poskusil iz koristoljubnosti spraviti čez mejo več oseb. Pri obeh oblikah je v normativni ureditvi uporabljena dovršna obliko glagola spraviti, saj govori o storilcu, ki spravi (ne pa spravlja) drugega čez državno mejo iz koristoljubnosti ali spravi čez mejo več oseb. Prepovedano spravljanje drugih čez državno mejo je relevantno le če se storilec s tem ukvarja, tega pa obtožba obsojencu ne očita. Glede na opis dejanja je treba presoditi, ali obsojenčevo ravnanje, tako kot je opisano, sega že onkraj praga pripravljalnih dejanj in pomeni poskus kaznivega dejanja. Odgovor na to vprašanje pa je nikalen. Pripravljalna dejanja je treba opredeliti kot zunanjo, objektivno zaznaven izraz storilčeve odločitve, da bo izvršil kaznivo dejanje. Ta se kaže tudi v storilčevem ustvarjanju možnosti in pogojev za izvršitev kaznivega dejanja. Pri obravnavanem kaznivem dejanju je o poskusu mogoče govoriti takrat, ko storilec ob izpolnjenosti ostalih zakonskih pogojev drugo osebo (osebe) spravi do točke, ki z vidika oseb, ki državno mejo prestopajo na nedovoljen način, krajevno in časovno že pomenijo pričetek njenega prestopanja, z vidika storilca pa, da jih je s svojo aktivnostjo pripeljal v tak položaj, ki jim prestop meje realno omogoča. V konkretni zadevi pa je obsojenec tuje državljane, ki jih je sprejel v vozilo na parkirišču v Ljubljani, in jih nameraval odpeljati proti slovensko-italijanski meje, prijet že na počivališču Logatec, ki je več deset kilometrov oddaljeno od nameravane destinacije. Glede na očitani izvršitveni obliki pomeni tako obsojenčevo ravnanje zgolj pripravljalno dejanje, ki še ni prešlo v fazo, ko je mogoče govoriti o poskusu kaznivega dejanja. V skladu s tako ugotovitvijo je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v tem obsegu spremenilo in po 1. točki 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe za poskus kaznivega dejanja po drugem odstavku 311. v zvezi z 22. členom KZ (A). Glede na tako odločitev se Vrhovno sodišče z utemeljenostjo ostalih kršitev zakona, s katerimi vložnik izpodbija del sodbe, ni ukvarjalo, ter v skladu s tem o stroških kazenskega postopka, ki zadevajo to kaznivo dejanje, odločilo na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP. Na podlagi kazni, določenih za preostali kaznivi dejanji, je obsojenemu B.V., ob upoštevanju okoliščin, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, izreklo enotno kazen tri mesece in petnajst dni zapora.

9. Glede kaznivih dejanj prikrivanja po 221. členu KZ vložnik navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 288. člena ZKP, ki pa se pritožbenemu sodišču ni zdela relevantna z vidika pravilnosti in zakonitosti sodbe. Vložnik poudarja, da je po citirani določbi sodišče dolžno na glavno obravnavo obvezno povabiti tudi oškodovanca, kar pa v konkretnem primeru ni storilo, saj M.Č. in Z.Č. na glavno obravnavo ni povabilo. Državni tožilec je dokazni predlog za neposredno zaslišanje oškodovank na glavni obravnavi umaknil, obsojenec pa je kot pravni laik izjavil, da se s tem strinja. Sodišče pa obsojenca ni poučilo, da obstaja možnost, da bi oškodovanki, če bi pristopili na glavno obravnavo in bi jima obsojenec plačal premoženjskopravni zahtevek, umaknili predlog za pregon. V obeh primerih je namreč šlo za kaznivi dejanji, ki se preganjata na predlog. Na ta način je sodišče po stališču zahteve kršilo pravico Z.Č., da bi lahko na glavni obravnavi uveljavila premoženjskopravni zahtevek, kar je napovedala zaslišana v preiskavi, obema oškodovankama je onemogočilo razpolagati s predlogom za pregon, prav tako pa v nasprotju s 7. točko prvega odstavka 359. člena ZKP ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku M.Č. Vložnik tudi navaja, da je obramba v pritožbenem postopku 4.7.2007 dostavila notarsko overjeno izjavo oškodovanke M.Č., s katero je ta izjavila, da bi v primeru, če bi bila povabljena na glavno obravnavo, zoper obsojenca, ki je poravnal vso škodo, umaknila predlog za pregon.

10. V prvem odstavku 288. člena ZKP je predpisano, da mora sodišča povabiti oškodovanca na glavno obravnavo zaradi pravic, ki jih ima ta v postopku. Zaslišanje oškodovanca kot priče na glavni obravnavi je z vidika obrambe relevantno le v dokaznem pogledu. Zato obsojenec ne more uveljavljati te kršitve z utemeljitvijo, da so bile pri tem kršene pravice oškodovank. Obsojenec je soglašal, da se zapisnika o izpovedbah oškodovank v preiskavi na glavni obravnavi prebereta, tako da s tega vidika pravice obrambe niso bile kršene. Sodišče je po 14. členu ZKP dolžno obdolženca ali drugega udeleženca v postopku, ki bi lahko iz nevednosti opustil kakšno dejanje v postopku ali zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic, poučiti o pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, in o posledicah, če bi dejanje opustil. Seznanjenje obsojenca z možnostjo, da bi lahko oškodovanki umaknili predlog za pregon, če bi jima obsojenec poravnal škodo, presega navedeno dolžnost sodišča. Pouk se nanaša na uresničevanje procesnih pravic v kazenskem postopku, ni pa sodišče dolžno obdolženca seznanjati z možnostmi, katerih udejanjanje je pogojeno tudi z ravnanjem drugih, ki bi eventualno lahko izboljšali njegov procesni položaj. Določba drugega odstavka 319. člena po kateri predsednik senata oškodovanca opozori, da lahko predlog za pregon umakne do konca glavne obravnave, v času sojenja v rednem postopku ni veljala, saj jo je prinesla šele poznejša (zadnja) novela ZKP. Popolnoma nerelevantno je tudi, da je oškodovanka M.Č. (v opisu dejanja je kot oškodovanec naveden A.Č., česar pa zahteva ne problematizira) v pritožbenem postopku, že po izteku pritožbenega roka, podala izjavo, da bi zoper obsojenca, če bi bila na glavno obravnavo povabljena, umaknila predlog za pregon. Oškodovanec lahko z izjavo, ki jo poda sodišču, pred katerim teče postopek, umakne predlog za pregon do konca glavne obravnave (prvi odstavek 57. člena ZKP). Tak predlog v poznejši fazi postopka nima nobenih pravnih učinkov. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 288. člena istega zakona, ki jo vložnik uveljavlja glede kaznivih dejanj prikrivanja po prvem odstavku 221. člena ZKP, ni podana.

11. Zahteva zagovornika obsojenega B.V. za varstvo zakonitosti je v obsegu, razvidnem iz te odločbe, utemeljena, zato ji je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP deloma ugodilo in spremenilo izpodbijano pravnomočno sodbo, v ostalem pa zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 244/2008
• Sodba I Ips 74/2006
• Sodba I Ips 99/2001