Sodba I Ips 474/2008

Jedro

Za presojo materialne resnice ni pomembno, kdo je predlagal posamezen dokaz, ampak kakšen je rezultat dokazovanja. Tako lahko vsaka od strank šteje, da ji je v korist dokaz, katerega izvedbo je predlagala nasprotna stranka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.6.2007 A.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.5.2008 pritožbi državne tožilke deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obsojencu v pogojni obsodbi določena kazen zviša na eno leto in enajst mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 12.9.2008 obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da zatrjevana kršitev identitete med sodbo in obtožbo ni podana, saj verbalni spor ne predstavlja elementa očitanega kaznivega dejanja. V preostalem pa zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 424. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih le ne poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče glede razmerja med obtožnim aktom in sodbo že v sodbi I Ips 366/2002 z dne 10.2.2005 presodilo, da je sodišče glede na prvi odstavek 354. člena ZKP vezano na opis dejanja v obtožbi, vendar pa sodna praksa pri razlagi objektivne identitete oziroma pri razlagi zakonskega besedila "sodba se lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe", ni sprejela absolutne vezanosti med obema aktoma, temveč je dopustila določene manjše posege v opis dejanja, še posebej, če gre za posege v korist obtožencu. Sodišče bo smelo do določene mere spremeniti opis dejanja in to tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v primeru, če je to obdolžencu v korist. Sicer pa so vedno dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so le redakcijske, stilistične ali jezikovne narave oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši (tako je na primer dopustno iz opisa izpustiti odvečne podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja). Ali gre za prekoračitev obtožbe ali ne, je glede na vse navedeno potrebno presojati le na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej; - da je Vrhovno sodišče v zvezi s pravico do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist že v sodbi I Ips 263/2001 z dne 30.10.2003 presodilo, da je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. - da je Vrhovno sodišče glede dokaznega predloga strank že v sodbi I Ips 78/2003 z dne 5.2.2004 presodilo, da mora biti predlog stranke za izvedbo dokaza določen, nanašati se mora na dejstvo, ki je pomembno za pravilno presojo zadeve ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo mogoče ugotoviti. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, temveč za pripombo, mnenje, pobudo, ki nima pravnega učinka. Verjetnost o dokaznem predlogu stranke je v bistvu verjetnost o verjetnosti dokaza, sklep o tem, ali je ta izkazana, pa lahko sodišče sprejme na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne presoje.

B-2

5. Obsojenčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da je sodišče prve stopnje poseglo v opis kaznivega dejanja podan po obtožbi na način, da je iz opisa v izreku sodbe izpustilo besedilo "po verbalnem sporu z A.R. le-tega" in "ga zbil na tla, kjer ga je tudi obrcal", razlogov za poseg pa ni navedlo. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje šele s tem, ko je iz opisa izpustilo besedila "po verbalnem sporu", lahko utemeljilo svoj zaključek o nepričakovanosti napada. Glede izpustitve besedila "ga zbil na tla, kjer ga je tudi obrcal" pa sodišču prve stopnje očita, da bi moralo obrazložiti, zakaj v tem delu izpovedbi oškodovanca ni sledilo.

6. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ni sledilo izpovedbi priče L.F., saj je ocenilo, da v kolikor bi se dogodek dejansko pripetil tako, kot je opisal, bi oškodovanec A.R. moral zaznati, da je ogrožen, da se bosta neznanca fizično spravila nanj. Najmanj, kar bi se sodišču zdelo logično v taki situaciji, bi bilo, da bi se A.R. poskušal braniti, nenazadnje je tudi sam delal kot redar in kot je povedal, je tudi treniral, med drugim boks, iz česar sodišče sklepa, da ga tudi, če bi šlo za dve osebi, ne bi bilo mogoče zlahka fizično obvladati, razen, če bi ga nekdo zadosti močan s fizičnim napadom presenetil, kar sodišče verjame, da se je zgodilo v tem primeru. Namreč niti iz poškodbenega lista, niti iz izvedeniškega mnenja ni razvidno, da bi A.R. utrpel kakršnekoli obrambne poškodbe, ampak zgolj takšne, ki mu jih je prizadejal napadalec. Sodišče je prepričano, da je bil oškodovanec napaden zanj popolnoma nepričakovano, tako, da kljub temu, da sicer obvlada borilne veščine, sploh ni utegnil reagirati. Upoštevaje navedena dejstva je sodišče druge stopnje ugotovilo, da izpuščena okoliščina o predhodnem verbalnem sporu ne predstavlja odločilnih dejstev in zavrnilo pritožbeni očitek, da sodišče brez izpustitve le te ne bi moglo utemeljiti svoje ocene o nepričakovanosti udarcev. Razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje izpustilo besedilo "ga zbil na tla, kjer ga je tudi obrcal", pa so razvidni iz mnenja izvedenke medicinske stroke dr. D.S., da je manj verjetno, da bi udarci nastali pri padcu ali udarcu telesa ob trše predmete, povzetega v sodbi sodišča prve stopnje. Po oceni sodišča druge stopnje pa je sodišče prve stopnje navedeno izpustitev posredno obrazložilo s tem, ko je opis kaznivega dejanja v celoti oprlo na oškodovančeve izpovedbe tekom kazenskega postopka, iz katerih ne izhaja, da bi ga obsojenec zbil na tla in obrcal.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so razlogi za poseg v dejanski opis kaznivega dejanja v izreku sodbe iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje razvidni. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je okoliščino o predhodnem verbalnem deliktu, iz opisa v izreku izpustilo zato, ker je na podlagi zgoraj navedenih dejstev zaključilo, da je bil napad nepričakovan. Glede na to Vrhovno sodišče sprejema ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da izpuščena okoliščina ne predstavlja odločilnih dejstev, očitek zahteve zoper takšen zaključek pa je neutemeljen. Razlogi za izpustitev okoliščine o tem, ali je obsojenec oškodovanca zbil na tla in ga je tudi obrcal, pa izhajajo iz v prvostopenjski sodbi povzetega mnenja izvedenke medicinske stroke dr. D.S. in iz dejstva, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbi oškodovanca, iz katere navedena okoliščina ne izhaja. V kolikor vložnik nasprotuje sami izpustitvi navedenih okoliščin Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta obe izpustitvi dopustni. Predhodni verbalni spor ni bil pravno relevantna okoliščina za obstoj kaznivega dejanja in za kazensko odgovornost storilca, ampak je le okoliščina, ki bi naredila opis dejanja natančnejši in jasnejši. Izpustitev okoliščine, da je obsojenec oškodovanca zbil na tla in ga je tudi obrcal, pa je obsojencu v korist, saj zmanjšuje njegovo kriminalno količino.

8. Bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila po navedbah vložnika podana tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo soočenja med pričo L.F. in oškodovancem, ki ga je na glavni obravnavi z dne 8.11.2006 podalo tožilstvo. Vložnik se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da navedba tožilke "da ocenjuje, da bo potrebno opraviti soočenje med pričo in oškodovancem" ni dokazni predlog v smislu prvega odstavka 289. člena ZKP. Meni, da je bil tudi glede na ugotovitev predsednika senata, da bo potrebno pričo ponovno vabiti na glavno obravnavo, predlog za soočenje s strani tožilke podan.

9. Po stališču Vrhovnega sodišča (prim. sodbo I Ips 210/2004 z dne 21.4.2005) velja v našem kazenskem postopku načelo procesne akvizicije, po katerem za presojo materialne resnice ni pomembno, kdo je predlagal posamezen dokaz, ampak kakšen je rezultat dokazovanja. Tako lahko vsaka od strank šteje, da ji je v korist dokaz, katerega izvedbo je predlagala nasprotna stranka. Z zgornjimi navedbami tožilke na glavni obravnavi 8.11.2006 po oceni Vrhovnega sodišča dokazni predlog ni bil podan, ampak le tožilkino mnenje oziroma pobuda, ki nima pravnega učinka. Zato ni mogoče pritrditi niti očitku zahteve, da je bila pred prvostopenjskim sodiščem prekršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist in zatrjevana kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana. Tak procesni položaj bi nastal le v primeru, če bi obsojenec ali njegov zagovornik predlagala izvedbo navedenega dokaza in izkazala, da s tem dokazujeta pravno relevantno dejstvo in verjetnost, da ga bo na ta način mogoče dokazati. Takega predloga pa pred nižjimi sodišči nista podala.

10. Iz enakih razlogov obsojenčev zagovornik nasprotuje odločitvi sodišča, ker ni izvedlo soočenja T. in E.R. z M.K. Vrhovno sodišče na podlagi vpogleda v spis ugotavlja, da je soočenje T.R. in M.K. predlagal pooblaščenec oškodovanca na glavni obravnavi 23.4.2007. Obsojenčev zagovornik je ob tem navedel, v čem se mu zdi soočenje utemeljeno, da sicer ocenjuje, da je bila izpovedba M.K. verodostojna, bi pa tudi sam rad videl, da pride do soočenja teh dveh prič, kar pa, glede na pogoje, opisane pod šesto alinejo B-1, ne predstavlja dokaznega predloga. Po zavrnitvi dokaznega predloga in po končanem dokaznem postopku na glavni obravnavi pooblaščenec oškodovanca pri tem dokaznem predlogu ni vztrajal, obsojenčev zagovornik pa takega predloga pred sodiščem prve stopnje nikoli ni podal. Glede na navedeno obsojencu pravica do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP ni bila kršena, nadaljnja nestrinjanja z razlogi pritožbenega sodišča pa so brezpredmetna.

11. Vložnik zahteve sodišču prve stopnje očita, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se dokazna ocena sodišča ni opredelila do pomembnih razlik v oškodovančevih izpovedbah. Dejstvo, da je oškodovanec dokazni predlog za zaslišanje T.R. in M.K. predlagal šele na naroku dne 8.3.2007, čeprav je bil prvič zaslišan v preiskavi dne 30.1.2004, pa po njegovi oceni kaže na oškodovančevo neverodostojnost. Navaja, da prvostopenjska sodba nima razlogov o izpovedbah oškodovanca v povezavi z izpovedbami posrednih prič, in sicer njegovih sorodnikov T. in E.R. kot obremenilnih prič in pa D.N., M.K. in L.F. kot razbremenilnih prič, ampak le navedlo, da na njihove izpovedbe ni mogoče opreti sodbe.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vložnik zahteve navedene očitke v pritožbi uveljavljal iz razloga zmotne in delno nepopolne ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je navedbe zagovornika, da se dokazna ocena sodišča ni opredelila do očitanih razlik v oškodovančevih izpovedbah glede posebnih rokavic, zavrnilo kot neutemeljene, saj so razlike ali je obsojenec imel rokavice ali je oškodovanec mislil, da jih je imel, zaradi izredno močnih udarcev povsem nebistvene. Vrhovno sodišče oceno pritožbenega sodišča sprejema in ugotavlja, da je izvedenka podala mnenje, da je šlo za zelo močne udarce in da lahko v obeh primerih, ko so udarci povzročeni z golo pestjo ali z orokavičeno, nastopijo enake poškodbe, le udarci z golo pestjo morajo biti za enak učinek močnejši (sodba sodišča prve stopnje na straneh 7 in 11). Ob tem velja poudariti, da je prvostopenjsko sodišče navedlo, da ugotavlja, da je oškodovanec v glavnih poudarkih enako opisal, kje in kako naj bi do pretepa prišlo in da ne vidi razlogov, zakaj bi sicer obremenil obsojenca, s katerim nista bila v sporu, nedvomno pa sta se že od prej poznala. Izrecno se je opredelilo do navedenih odstopanj v oškodovančevih izpovedbah glede rokavic, ki naj bi jih nosil obsojenec, in šele nato napravilo zaključek, da verjame oškodovancu, ki je dogodek opisal iskreno kot se ga spominja. Tudi očitek, da prvostopenjsko sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, ampak sledilo le izpovedbi oškodovanca, je neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi obrazložilo, da je po zaslišanju navedenih posrednih prič tekom postopka dobilo vtis, da priče, razen oškodovančevih sorodnikov, niso bile pripravljene izpovedati o tem, kar naj bi same vedele o dogodku, ki mu sicer nedvomno niso osebno prisostvovale, zato se ne more opreti na izpovedi posrednih prič. Zaključilo je, da so v obravnavani kazenski zadevi osnovni dokazi, ki kažejo na obtoženčevo krivdo, ocena izpovedi zlasti oškodovanca in L.F., ugotovitev o obratovalnem času E., podatek, da je ena od prič zaznala prepir v E., ugotovljene poškodbe in izvedensko mnenje ter presoja teh dokazov z zagovorom obtoženca. Izpodbijanje oškodovančeve verodostojnosti, ker ni na začetku kazenskega postopka predlagal zaslišanja nekaterih prič, in ocena obrambe, da je z vsemi izvedenimi dokazi nedvoumno ugotovljeno samo to, da je bil oškodovanec v noči na 27.2.2003 nekje poškodovan, pa očitno izražata nestrinjanje z dokazno oceno sodišča.

13. Očitki zahteve sodišču prve stopnje, ker je zavrnilo predlog obrambe za pribavo podatkov o dohodnih in odhodnih klicih ter o baznih postajah na mobilni telefon T.R. za čas obravnavanega dogodka, s katerimi je obramba želela dokazati verodostojnost navedene priče, pa uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 424. člena ZKP) in so zato neutemeljeni.

14. Vložnik zahteve nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, po katerem so za pravilno presojo povsem nebistveni podatki, ali so ga kritične noči oškodovanca ustavili policisti in napotili na Policijsko postajo center in ali je priča L.F. pri policiji prijavila dogodek med njim in E.R. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pri tem ne navaja nobene konkretne kršitve zakona (prvi odstavek 424. člena ZKP), ampak uveljavlja zgolj nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v tem postopku ni dovoljeno.

C.

15. Zatrjevane kršitve niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa, kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 218/2008
• Sodba I Ips 23/2008
• Sodba I Ips 277/2008