Sodba I Ips 499/2008

Jedro

Ne gre za kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, če ni podana objektivna in subjektivna identiteta med dejanjem iz obtožbe in dejanjem iz pravnomočne odločbe, pa čeprav sta bili kaznivi dejanji storjeni iz enakih nagibov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani je bil A.V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanja vojaški službi po drugem odstavku 214. člena Kazenskega zakona SFRJ (v nadaljevanju KZJ). Za kaznivo dejanje mu je bila izrečena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjsko sodbo v odločitvi o kazni spremenilo tako, da je obsojenemu kazen znižalo na 1 leto zapora, v ostalem pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojeni vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe zakonskih razlogov za vložitev tega izrednega pravnega sredstva in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in ga v celoti oprosti obtožbe. Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne kot neutemeljeno. Med drugim je poudarila, da je v času storitve dejanja veljalo načelo splošne vojaške obveznosti in da je bila obramba države nedotakljiva in neodtujljiva pravica in da po takrat veljavni ureditvi tudi pravica do sklicevanja na ugovor vesti ni bila priznana. Izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja pa ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

3. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenemu, ki se je o njem tudi izjavil. Ostaja pri stališču, da je pravnomočna sodba vojaških sodišč nezakonita. Opozarja, da se Vrhovno državno tožilstvo ni opredelilo do zatrjevane kršitve načela "ne bis in idem", pri čemer posebej izpostavlja stališče Vrhovnega državnega tožilstva v zadevi, ki je bilo mnenja, da je bilo to načelo kršeno s tem, ko je bil dvakrat obsojen za isto ravnanje, ki se je enkrat manifestiralo v obliki zavrnitve orožja, drugič pa kot vabilo na služenje vojaškega roka.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Iz obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče razbrati, da določno uveljavlja tri kršitve materialnega oziroma procesnega zakona, in sicer: 1. trdi, da bi mu moralo soditi redno in ne vojaško sodišče; 2. da je bil neutemeljeno obsojen za kaznivo dejanje po drugem odstavku 214. člena KZJ, saj se ni skrival, in 3. da je bilo kršeno načelo "ne bis in idem", ker je bil pred tem že obsojen "v bistvu za isto ravnanje".

6. Vložnikovo stališče, da bi mu moralo za kaznivo dejanje po 214. členu KZJ soditi redno, ne pa vojaško sodišče, ker je imel status vojaškega obveznika, ne pa status vojaške osebe (peti odstavek 113. člena KZJ) je pravno zgrešeno. Po takrat veljavni zakonodaji je obravnavano kaznivo dejanje bilo umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper oborožene sile. Kazniva dejanja iz tega poglavja so lahko storile bodisi vojaške ali nevojaške osebe. Zakonsko besedilo kot aktivnega subjekta kaznivega dejanja označi z besedo "kdor", kar pomeni, da je storilec tega kaznivega dejanja lahko vsakdo, ki je lahko subjekt kazenskega prava. Zato je vprašanje obsojenčevega statusa v času storitve kaznivega dejanja oziroma sojenja pravno nepomembno. V skladu s takrat veljavno ustavno (drugi odstavek 221. člena Ustave SFRJ) in zakonsko ureditvijo (12. in 13. člen Zakona o vojaških sodiščih - Ur. l. SFRJ, št. 4/77) so bila vojaška sodišča pristojna za sojenje civilnim osebam za posamezna, v zakonu taksativno našteta kazniva dejanja, med drugim tudi za kazniva dejanja iz členov 201. do 239. oziroma kazniva dejanja zoper oborožene sile (11. točka prvega odstavka 13. člena zakona). Zato so vložnikovi pomisleki v pristojnost vojaškega sodišča za sojenje v konkretnem primeru neutemeljeni.

7. Vložnik se tudi ne strinja s pravno kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja. Trdi, da je bil neutemeljeno obsojen za kaznivo dejanje po drugem odstavku 214. člena KZJ, saj po njegovem mnenju pravna kvalifikacija temelji zgolj na predpostavkah oziroma nesmiselni trditvi, da se je skrival. V podkrepitev svojega stališča navaja, da ga policija doma ni iskala, da ni bil sprožen postopek iskanja, da je pristojni organ obvestil, da se ne bo odzval na vpoklic in pri tem navedel razloge in da njegov začasen odhod od doma ne pomeni, da je s tem onemogočil prisilno privedbo v kasarno.

8. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 214. člena KZJ je storil, kdor se je skrival, da bi se izognil obveznosti iz prvega odstavka tega člena, čeprav je bil vpoklican z osebnim ali splošnim vpoklicem. Pravnomočna sodba ugotavlja, pri čemer predvsem izhaja iz obsojenčevega priznanja, da je po vročitvi vabila za napotitev na služenje vojaškega roka, ne da bi koga obvestil, zapustil delo in kraj stalnega prebivališča ter odšel k prijatelju v M. Kot je sam povedal je tako ravnal z namenom, da bi se izognil morebitni privedbi zaradi služenja vojaškega roka, pri čemer je kot razloge navajal pripadnost verski sekti "Jehovine priče" in zdravstvene težave. Sodišči prve in druge stopnje sta bili enotnega mnenja, da je obsojeni s takšnim ravnanjem uresničil tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu bistvo kaznivega dejanja po drugem odstavku 214. člena KZ. Zato je vložnikovo sklicevanje na kršitev materialnega zakona v tem pogledu brez podlage. Z zanikanjem ugotovljenega dejanskega stanja pravnomočne sodbe ter navajanjem okoliščin, ki naj bi kazale na kršitev kazenskega zakona v smislu napačne pravne kvalifikacije pa vložnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po drugem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

9. Vložnik tudi navaja, da naj bi bilo v postopku kršeno načelo "ne bis in idem", ker naj bi bil pred tem že obsojen "v bistvu za isto ravnanje oziroma zaradi istega pacifističnega in versko pogojenega stališča".

10. Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavljata Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in ZKP (10. člen). Po 31. členu Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Obsodba za isto dejanje v okviru obravnavanega načela pomeni, da je podana subjektivna in objektivna identiteta med dejanjem iz obtožbe in dejanjem iz pravnomočne odločbe. Obsojeni zahtevi za varstvo zakonitosti ni priložil pravnomočne sodbe, na katero se sklicuje, vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe in utemeljitve zahteve mogoče utemeljeno sklepati, da v tem primeru ne gre za obsodbo za isto kaznivo dejanje, temveč za povsem drugo kaznivo dejanje. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bil A.V. pred tem s sodbo Vojaškega sodišča v Sarajevu z dne 28.7.1983 obsojen zaradi kaznivega dejanja zavračanja sprejema in uporabe orožja po prvem odstavku 202. člena KZJ, kar je sodišče v konkretnem primeru upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Gre torej za povsem drugo kaznivo dejanje, storjeno v drugih krajevnih in časovnih okoliščinah, zato se vložnik na tej podlagi ne more sklicevati na kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, četudi sta bili kaznivi dejanji storjeni iz enakih nagibov oziroma motivov.

11. Vložnik opozarja tudi na nesmiselnost pravne ureditve in kazenskega pregona "oporečnikov", ki je po njegovem mnenju tudi že takrat pomenila kršitev s tedanjo ustavo zajamčenih človekovih pravic in svoboščin.

12. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 307/2003 z dne 11.12.2003 ter v odločbah, ki so ji sledile, pojasnilo naravo takratne vojaške obveznosti in zavzelo stališče o pomenu in pravnih posledicah ugovora vesti v zvezi s kaznivim dejanjem po 214. členu KZ in še nekaterih drugih kaznivih dejanj iz poglavja kaznivih dejanj zoper oborožene sile. Poudarilo je, da je v tistem času veljalo načelo splošne vojaške obveznosti, ne glede na politično, razredno, ideološko ali kakšno drugo prepričanje obveznikov in da kazensko sankcioniranje kršitve ustavne in zakonske zapovedi služenja vojaške obveznosti ni bilo usmerjeno proti pripadnikom določenih političnih, verskih ali drugih skupin zaradi njihovega (drugačnega) prepričanja; temelj kaznovanja je bila opustitev ustavnih in zakonskih dolžnosti pri vpoklicu v vojaško službo oziroma izmikanju tej službi. Če takšni razlogi in dejstva v kazenskem postopku niso bili upoštevani, tega ni mogoče šteti kot zlorabo materialnega zakona oziroma nespoštovanje pravil pravne države, ki takrat ugovora vesti za vse enako ni priznavala, tako kot ga niso priznavale v svojem pravnem redu tudi številne druge evropske države.

13. Vložnikove navedbe, da bi moral biti v postopku oproščen zaradi zdravstvenih težav, ki jih v zahtevi obširno opisuje (bolezen ledvic, okvara sluha, operacija kile) pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja in zato niso upoštevne. Kot tudi ne vložnikovo nestrinjanje z odmero kazni zaradi neupoštevanja njegovih zdravstvenih težav, saj vložnik s tem v zvezi ne zatrjuje, da je sodišče pri tem prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

14. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ne vidi podlage za spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojeni, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 307/2003
• Sodba I Ips 194/2003
• Sodba I Ips 39/2004