<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 453/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.453.2008
Evidenčna številka:VS2004729
Datum odločbe:21.04.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSL III Kp 94/2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - izvedenstvo - nepristranskost izvedenca - izločitev - rok za zahtevo za izločitev - pravica obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga

Jedro

Ker obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje izločitve sodnikov zaradi vsebine odredbe o postavitvi izvedenca oziroma izločitve izvedenca zaradi dvoma v nepristranskost ni zahteval, je glede uveljavljanja te kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti prekludiran.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.1.2007 je bil obsojenec spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (KZ) za katera mu je sodišče za vsako določilo kazen petnajst let zapora in kaznivega dejanja poskusa umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, za katero mu je sodišče določilo kazen trinajst let zapora; za tem pa mu po določbi tretjega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen trideset let zapora. V enotno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sorodnikom pokojnega oškodovanca priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 5.829,45 EUR; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.10.2007 pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 30.5.2008 pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zoper sodbo sodišča druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 7.10.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razlogov po prvem in drugem odstavku 370. člena ZKP. V zahtevi, ki je po vsebini enaka obsojenčevi pritožbi z dne 25.11.2007 zoper sodbo sodišča druge stopnje, obsojenec navaja, da mu sodišče ni omogočilo, da dokaže pravico s predlogom o prepoznavi glasu, kar je predlagal že pred okrožnim sodiščem in je razvidno iz zapisnika z glavne obravnave 24.5.2006. Iz izpovedbe S. na video konferenci z dne 24.5.2006 je razvidno, da je sam S. zanikal, da bi šlo za isti glas, kot tudi, da je v tistem delu mesta bilo še nekaj Slovencev, ki smo se medsebojno poznali; s prepoznavo glasu lahko postavi obtožbe na laž. Nadalje navaja, da je podana kršitev v smislu izdaje odredbe za izvedenca psihiatrične stroke, proti kateremu je bila v aprilu 2006 vložena ovadba zaradi tatvine in zlorabe položaja, do dne izdaje odredbe maja 2006 pa ovadba ni bila pravnomočno ovržena. S postavitvijo izvedenca, ki je pod grožnjo kazenske ovadbe in vsebino odredbe o postavitvi izvedenca, je po navedbah vložnika izkazan dvom o obstoju nepristranskosti, saj je okrožno sodišče z izdajo odredbe in njeno vsebino poseglo in kršilo temeljne svoboščine. Obramba ni dala soglasja za prebiranje zapisnika A.C., zaslišanega pred Policijskim prezidijem v Frankfurtu. Sodišče je nepravilno ugotavljalo istovetnost podpisa A.C., ki je jasno obrazložil spornost podpisa. Strokovnjak grafološke stroke je primerjal podpise na podlagi kopij in je delal pristransko. Sodišče pa je sprejelo njegovo pristranskost in s tem nepravilno ugotavljalo in ugotovilo navedeno dejstvo. Dejstva, ki izkazujejo točnost izpovedb A.C. z dne 19.1.2005, izhajajo tudi iz izpovedb E.L., A.S., ki ne potrjujeta srečanja med Z.M. in C.A.; tudi M. pri preiskovalnem sodniku ne potrjuje srečanja s C. Ustavno sporna je stigma sodišča prve in druge stopnje, ko so izrečene trditve, da je R. plačanec in gre za diskriminacijo obtoženca glede na okoliščine iz preteklosti.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 17.11.2008, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenec seznanjen dne 19.11.2008.

B.-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, temveč tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki jih vložnik konkretizira; - da po ustaljeni ustavno sodni presoji (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 34/93 z dne 8.6.1995) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba; to mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen; - da je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v svoji odločbi Up 346/2004 z dne 11.10.2006 presodilo, da posamezniku, ki v zakonskih rokih ne uveljavlja svoje pravice do nepristranskega sojenja, ni mogoče dopustiti njenega uveljavljanja v kasnejših fazah postopka.

B.-2 5. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno ne navaja nobene določbe zakona, ki naj bi jih sodišča z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Vrhovno sodišče se je zato omejilo na preizkus kršitev, ki jih je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazložil tako, da je bil mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da mu sodišče ni omogočilo, da dokaže pravico s predlogom o prepoznavi glasu, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma kršitev pravice obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe sta dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

7. Sodišče prve stopnje je predlog obrambe za ugotavljanje prepoznave glasu obsojenca na prisluhih telefonskih pogovorov z dne 5.12.2000 zavrnilo kot nepotreben in skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga navedlo v obrazložitvi sodbe. Ocenilo je, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker se je ob poslušanju prisluhov teh telefonskih pogovorov na glavni obravnavi sodišče z lastno zaznavo prepričalo, da glas pripada obsojencu (ki ob poslušanju ni zanikal, da je glas njegov), in ker je vsebina pogovorov z obsojencem dan po kritičnem dogodku v F., kot ju je v svoji izpovedbi opisal priča S.S. taka, da ne vzbuja pomislekov v pravilnost ugotovitve, da je šlo za pogovora med obsojencem in to pričo (sodba sodišča prve stopnje, str. 92). Tem razlogom sodišča prve stopnje sta v razlogih sodb ob zavrnitvi enakih pritožbenih navedb obsojenca, pritrdili tudi sodišče druge stopnje (sodba sodišča druge stopnje, str. 13 in 14) in sodišče tretje stopnje (sodba sodišča tretje stopnje, str. 15), ki sta presodili, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene navedenih dokazov imelo dovolj podlage za zaključek, da glas v prisluhih navedenih telefonskih pogovorov pripada obsojencu. Ker je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi verodostojnost izpovedbe priče S.S. razumno utemeljilo v povezavi z drugimi dokazi, tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo predloga za prepoznavo glasu pravice obsojenca do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni prekršilo. Pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja še, da vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje, da bi zavrnitev tega dokaznega predloga vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

8. Obsojenec v zahtevi navaja, da je podan dvom v nepristranskost sodnega izvedenca psihiatrične stroke M.V., proti kateremu je bila vložena kazenska ovadba zaradi tatvine in zlorabe položaja, ki do dne izdaje odredbe o izvedenstvu 31.5.2006 ni bila pravnomočno ovržena. V zahtevi navaja tudi, da je s postavitvijo izvedenca, kateri je pod grožnjo kazenske ovadbe in vsebino odredbe o postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, izkazan legitimen dvom o obstoju nepristranskosti. Obsojenec je v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje navajal enake razloge za dvom v nepristranskost izvedenca ter je te pritožbene navedbe kot neutemeljene obrazloženo zavrnilo sodišče tretje stopnje (str. 15 do 16 sodbe sodišča tretje stopnje), ob ugotovitvi, da obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zahteval izločitve izvedenca zaradi tega, ker je zoper njega vložena kazenska ovadba zaradi suma kaznivega dejanja, temveč se je skliceval na nedopustno vsebino odredbe o postavitvi izvedenca, ki da je takšna, da potem, ko se je izvedenec z njo seznanil, ne more več biti nepristranski.

9. Zakonske določbe o izločitvi sodnika, ki so namenjene uresničevanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, se smiselno uporabljajo tudi za izvedence, če zanje ni določeno kaj drugega (prvi odstavek 44. člena ZKP, drugi in tretji odstavek 251. člena ZKP). Po določbi 6. točke 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP pa mora stranka zahtevati izločitev sodnika (enako izvedenca) takoj, ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. V pritožbenem postopku izločitve sodnika (enako izvedenca) stranka ne more več zahtevati, uveljavlja lahko le kršitve postopka, pa še te le z določenimi omejitvami (prvi in drugi odstavek 371. člena ZKP, 384. člen ZKP).

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec v roku iz drugega odstavka 41. člena ZKP izločitve izvedenca psihiatrične stroke iz razloga, kot ga navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni zahteval (tega v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ne zatrjuje); niti ni zaradi vsebine odredbe o postavitvi izvedenca, katera mu je bila vročena dne 2.6.2006, zahteval izločitve sodnikov, čeprav je vse od vročitve odredbe za izvedenstvo vedel za okoliščine, ki po njegovi oceni vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča in izvedenca. Ker obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje izločitve sodnikov zaradi vsebine odredbe o postavitvi izvedenca oziroma izvedenca psihiatrične stroke iz razlogov po 6. točki 39. člena ZKP - zaradi dvoma v nepristranskost, ni zahteval, je glede uveljavljanja te kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti prekludiran.

11. Navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče na glavni obravnavi brez soglasja obrambe prebralo zapisnik o zaslišanju priče A.C. pred Policijskim prezidijem mesta Frankfurt, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Enako kršitev je obsojenec uveljavljal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki jo je sodišče tretje stopnje obrazloženo zavrnilo (str. 18 do 19 sodbe sodišča tretje stopnje). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče tretje stopnje, te obsojenčeve navedbe v podatkih spisa nimajo podlage, saj iz zapisnika z glavne obravnave z dne 4.5.2005 (list. št. 1579) izhaja nasprotno. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča s tem, ko je sodišče na glavni obravnavi, skladno z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP, prebralo zapisnik o zaslišanju priče, ni prekršilo obsojenčeve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

12. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da je sodišče nepravilno ugotavljalo istovetnost podpisa A.C. na zapisniku o zaslišanju z dne 19.12.2000; da je strokovnjak grafološke stroke primerjal podpise na podlagi kopij, ni pa zahteval originalov in je zato delal pristransko. Sodišče, ki je sprejelo njegovo mnenje, pa je s tem nepravilno ugotovilo dejstvo podpisa A.C. na zapisniku. S temi navedbami ter izražanjem pomislekov v dokazno oceno sodišča o izpovedbi priče A.C. (enake obsojenčeve pritožbene navedbe, s katerimi je obsojenec uveljavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja, je obrazloženo zavrnilo že sodišče tretje stopnje), obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija pravilnost s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

13. Čeprav obsojenec, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je ustavno nedopustna stigma sodišča prve in druge stopnje, da je plačanec, ne pojasni kakšno kršitev s tem uveljavlja, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ne iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje ne izhaja, da bi sodišče o obsojencu trdilo, da je "plačanec". Ker tako iz zagovora obsojenca, kot tudi njegovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da je bil mobiliziran v hrvaško vojsko oziroma da je bil v hrvaški vojski v rednem delovnem razmerju, navedb sodišča prve stopnje, ki je povzelo zagovor obsojenca, da je za delo v Internacionalni brigadi hrvaške vojske prejemal plačo (sodba sodišča prve stopnje, str. 10) oziroma zaključka sodišča druge stopnje o obsojenčevi usposobljenosti za ravnanje z orožjem glede na njegove izkušnje v hrvaški vojski (sodba sodišča druge stopnje, str. 16) je neutemeljen očitek obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da gre za "diskriminacijo obtoženca glede na okoliščine iz preteklosti več kot deset let".

14. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja oprostilo plačila sodne takse kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.


Zveza:

ZKP člen 39, 39/1-6, 41, 340, 340/2, 371, 371/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjc3NA==