Sodba I Ips 349/2008

Jedro

Po načelu defenzivne vožnje mora udeleženec v cestnem prometu bdeti tudi nad ravnanjem drugih udeležencev v prometu in mora storiti vse, da prepreči nevarnost, če ugotovi, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Obsojeni B.L. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče izreklo denarno kazen v višini 800,00 EUR ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine, oškodovanko pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter obsojencu naložilo plačilo povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena, ker oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da je določba prvega odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ustavno sporna, ker naj ne bi bila dovolj določna, jasna in predvidljiva, organ, ki jo je uporabil, pa je ni razlagal restriktivno. Prvostopenjsko sodišče je kršilo kazenski zakon s tem, da ni pravilno razlagalo določbe prvega odstavka 27. člena ZVCP, saj ni upoštevalo drugega stavka v tej določbi, da je voznik dolžan pričakovati oviro, če so podane taksativno naštete okoliščine in na vidni razdalji. Po stališču vložnika je sodišče tudi nepravilno razlagalo pojem prilagojene hitrosti, prav tako tudi ni obrazložilo dolžnostnega ravnanja voznika ter, ali je obsojenec tako ravnal ali ne, s čimer je storilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Neprilagojene hitrosti ni mogoče razlagati tako, da bi moral voznik voziti s hitrostjo, pri kateri bi lahko ustavil tudi pri razdalji, ki je manjša od vidne razdalje. V konkretni zadevi je prilagojena hitrost tista, pri kateri bi obsojenec lahko ustavil na razdalji 25 metrov, ki jo sodišče ugotavlja kot polje preglednosti, vendar pa sodba o tem nima razlogov. Nikjer namreč ni obrazloženo, ali bi obsojenec pri tej razdalji in ugotovljeni hitrosti 40 km/h lahko ustavil ali ne. Po oceni vložnika so razlogi sodbe glede presoje, ali so bili pešci za obsojenca pričakovana ovira, nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju. Sodišče prav tako ni obrazložilo, zakaj bi obsojenec moral pričakovati pešce na razdalji, krajši od vidne razdalje. Sodišče v nasprotju z očitkom v opisu obrazlaga, da obsojenec ni uspel ustaviti na razdalji 25 metrov in da bi zato moral voziti s hitrostjo 34 km/h. Sodišče je tudi pavšalno zavrnilo ugovor vložnika, da je k prometni nesreči odločilno prispevala oškodovanka s kršitvijo 84. člena ZVCP. Drugostopenjsko sodišče se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da bi peške lahko preprečile trk, če bi v trenutku, ko so zagledale obsojenca, prekinile prečkanje vozišča.

6. Po določbi prvega odstavka 27. člena ZVCP sme voznik voziti vozilo s tako hitrostjo, da ga lahko stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Hitrost vožnje mora prilagoditi stanju ceste, gostoti prometa, vremenskim razmeram, vidljivosti in preglednosti ceste, stanju vozila in tovora tako, da lahko v vidni razdalji vozilo ustavi. Predpis, ki neko ravnanje opredeljuje kot kaznivo, mora biti vnaprej določen, jasen in predvidljiv (načelo lex certa). Smisel zahteve lex certa je v tem, da storilec vnaprej ve, kaj je kaznivo, in se zaveda, da dela nekaj, kar je določeno kot kaznivo ravnanje oziroma prekršek. Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene. Le vnaprej predvidena in določno opredeljena zapoved oziroma prepoved lahko učinkovito odvrne od njenega kršenja. Po določbi 23. točke prvega odstavka 19. člena ZVCP je vozilo vsako prevozno sredstvo, namenjeno vožnji po cesti, razen posebnih prevoznih sredstev, med katere spadajo otroška prevozna sredstva, bolniški vozički ter športni pripomočki in naprave, ki omogočajo gibanje, hitrejše od pešca. Voznik je po določbi 58. točke prvega odstavka 19. člena ZVCP oseba, ki na cesti vozi vozilo. Nadalje je po določbi 71. točke citiranega člena vidna razdalja dolžina ceste pred udeležencem v cestnem prometu, ki jo udeleženec lahko vidi. Stanje ceste, gostota prometa, vremenske razmere, vidljivost in preglednost ceste ter stanje vozila in tovora so tiste zakonsko naštete okoliščine, katerim mora voznik prilagoditi hitrost svoje vožnje, da bo lahko vozilo stalno obvladoval, ustavil pred oviro, ki jo lahko pričakuje, in ustavil v vidni razdalji. Ob povedanem je moč zaključiti, da so v določbi prvega odstavka 27. člena dovolj jasno opredeljeni njeni naslovniki (vozniki), prav tako so določno in jasno opredeljene tudi okoliščine, katerim morajo prilagoditi hitrost svoje vožnje, da bodo lahko ustavili v vidni razdalji, katere pomen je prav tako zakonsko opredeljen. Ocena hitrosti, pričakovanosti ovire in taksativno naštetih okoliščin pa je stvar ugotavljanja v vsakem konkretnem primeru posebej. Zatrjevanje vložnika o nedoločnosti, nejasnosti in nepredvidljivosti določbe prvega odstavka 27. člena ZVCP je neutemeljeno.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil obravnavanega dne (14.8.2004) vrhunec poletne sezone, ko je v Kranjski Gori in njeni okolici ogromno turistov, promet pa še posebno gost na regionalni cesti Vršič - Kranjska Gora. V tem času pešci niso bili nobena izjema. Zaradi tega bi obsojenec moral pred nepreglednim ovinkom zmanjšati hitrost vožnje, ne pa peljati s hitrostjo, s kakršno je bil vajen na dobro poznani cesti obvladati kolo (sodba, stran 4). Iz nadaljnje obrazložitve prvostopenjskega sodišča (sodba, stran 4 in 5) izhaja, da je obsojenec v takratnih prometnih razmerah pripeljal prehitro (oster in nepregleden ovinek, gostota prometa) in bi ob vožnji s prilagojeno hitrostjo trk v oškodovanko lahko preprečil. Sodišče je zaključilo, da obsojenec hitrosti svoje vožnje zagotovo ni prilagodil gostoti prometa in preglednosti ceste, zaradi česar vozila pred oviro, ki jo je mogel in moral pričakovati, ni mogel ustaviti. Očitek vložnika, da sodišče ni opisalo dolžnega ravnanja obsojenca, in ni zaključilo, da obsojenec ni ravnal tako, kot se je od njega zahtevalo, ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen očitek vložnika o pavšalnem zavračanju zatrjevanja obrambe o prispevku oškodovanke, saj imata sodbi nižjih sodišč razloge o tem. Kolikor pa vložnik zatrjuje, da je oškodovanka s svojim ravnanjem odločilno prispevala k povzročitvi prometne nesreče, s tem nasprotuje dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, kar ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pešec, ki prečka vozišče v bližini počitniškega objekta na vrhuncu turistične sezone, ni predstavljal nepričakovane ovire. Na odseku ceste, kjer je prišlo do prometne nesreče, je na levi strani ceste, gledano v smeri vožnje obsojenca, počitniški objekt, pred katerim so bila parkirana vozila, na desni strani ceste pa sprehajalna pot, ki se konča s stopniščem ob robu ceste, obsojencu pa so bile po lastni izjavi vse te okoliščine znane. Sodišče je še ugotovilo, da zaprtost počitniškega objekta ne pomeni, da tam ne bo turistov, ki bi uporabljali sprehajalno pot. V takšnem ugotavljanju sodišča ni zaslediti nasprotja o tem, zakaj je sodišče štelo, da so bili pešci na obravnavanem odseku regionalne ceste Vršič - Kranjska Gora za obsojenca pričakovana ovira. Zatrjevana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ni podana.

9. Nadalje, že zgoraj je pojasnjeno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do tega, zakaj je bil obsojenec dolžan pričakovati oviro (pešce) na razdalji 25 metrov. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, bi obsojenec lahko ustavil, če bi vozil s prilagojeno hitrostjo do 34 km/h in ob tem obvladoval svojo vožnjo ter trk v oškodovanko v celoti preprečil. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec vozil s hitrostjo 40 km/h, kar je bila v konkretnem primeru neprilagojena hitrost glede na nepreglednost ovinka ter z njim povezano pričakovano oviro. Preglednost je na kraju prometne nesreče znašala 25 metrov, obsojenec je oškodovanko zagledal na razdalji 21 metrov, trka z njo pa kljub takojšnji reakciji in zaviranju na razdalji 4,4 metre in 11 metrih vožnje ni uspel preprečiti. Če bi obsojenec vozil s prilagojeno hitrostjo 34 km/h, bi po ugotovitvah sodišča na omenjeni razdalji lahko varno ustavil. Vrhovno sodišče ob takšnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni ugotovilo zatrjevane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, nasprotovanje obrambe in podajanje drugačnih dokaznih ocen pa pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po zatrjevanju vložnika predstavlja tudi opiranje prvostopenjske sodbe na načelo defenzivne vožnje, saj slednje v času storitve kaznivega dejanja ni bilo uzakonjeno. Enako kršitev predstavlja neopredelitev sodišča do pritožbene navedbe, da bi oškodovanka lahko opazila obsojenca prej kot on njo in preden je stopila na cestišče, s čimer bi lahko preprečila prometno nesrečo. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 284/2005 z dne 27.10.2005 obrazložilo, da mora po načelu defenzivne vožnje udeleženec v cestnem prometu bdeti tudi nad ravnanjem drugih udeležencev in mora storiti vse, da prepreči nevarnost, če ugotovi, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Pritrditi gre vložniku, da načelo defenzivne vožnje ni izrecno opredeljeno v ZVCP, je pa to načelo vsebovano v več določbah zakona, na primer po drugem odstavku 20. člena ZVCP morajo udeleženci v cestnem prometu ravnati tako, da ne ovirajo in ogrožajo drugih udeležencev v cestnem prometu ali jim ne povzročajo škode; voznik sme voziti le tako hitro, da lahko stalno obvladuje vozilo in ga ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje (prvi odstavek 27. člena ZVCP); voznik mora voziti na takšni (varnostni) razdalji do vozila, ki vozi pred njim, da lahko vselej zmanjša hitrost ali ustavi, če voznik pred njim zmanjša hitrost ali ustavi (prvi odstavek 25. člena ZVCP). Ob povedanem je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo tudi na načelo defenzivne vožnje. Uveljavljana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

11. Vložnik zahteve nadalje zatrjuje, da je med izrekoma izpodbijanih sodb in njunima obrazložitvama nasprotje (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ter da je bila zato kršena obsojenčeva pravica do obrambe, saj prvostopenjska sodba obsojencu očita neprilagojeno hitrost glede na nepregledne ovinke, ne pa glede na katero od ostalih okoliščin iz prvega odstavka 27. člena ZVCP, medtem ko je drugostopenjsko sodišče dodalo še gostoto prometa. Glede te okoliščine, ki ni zajeta v obtožbi, se obsojenec ni mogel izjasniti in predlagati nasprotnih dokazov. Drugostopenjsko sodišče je v nasprotju z očitkom obtožbe tudi dodalo, da je bila obsojenčeva hitrost neprilagojena glede na značilnost vozila, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe, saj se obsojenec o tem očitku ni mogel izjaviti in predlagati nasprotnih dokazov. Poleg tega zakon tudi ni zahteval prilagoditve hitrosti značilnostim vozila ter morebitnim oviram na cesti. Nadalje je drugostopenjsko sodišče v nasprotju z ugotovitvami izvedenca zapisalo, da je obsojenec vozil s hitrostjo 40 do 45 km/h, s čimer je bila ponovno storjena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ali pa je sodišče ugotavljalo dejstva v škodo obsojenca brez glavne obravnave. Zatrjevanje vložnika, da je drugostopenjsko sodišče v obrazložitvi dodalo gostoto prometa kot okoliščino, kateri bi obsojenec moral prilagoditi hitrost svoje vožnje, ni utemeljeno. To okoliščino je namreč ugotovilo že sodišče prve stopnje (sodba, stran 4), zaradi česar obsojenec ni mogel biti prikrajšan v svoji pravici izjaviti se glede te okoliščine. Drugostopenjsko sodišče je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča, vendar z utemeljitvijo, ki vsebuje okoliščine, povezane z vrsto vozila in hitrostjo ni prestopilo meje, ki jo v zvezi s presojo pritožbenih navedb predpisuje določba prvega odstavka 395. člena ZKP. Zatrjevani bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršitev pravice do obrambe nista podani.

12. Končno je vložnik kot kršitev kazenskega zakona navedel še, da obsojenec ni ravnal z nezavestno malomarnostjo, saj se glede na vse okoliščine primera ni mogel ali moral zavedati, da v konkretnem primeru krši določbo prvega odstavka 27. člena ZVCP. Zagovornik z izpodbijanjem ugotovitev sodišča o obsojenčevi krivdi oziroma o tem, česa se je obsojenec moral in mogel zavedati, uveljavlja zmotno presojo dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Obsojenec je dolžan preživljati mladoletnega otroka, vendar je zaposlen, prejema plačilo ter je solastnik dveh nepremičnin, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (6. točka prvega odstavka 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 284/2005
• VSL sodba II Kp 49782/2013
• Sodba I Ips 15/2008