Sodba I Ips 40/2009

Jedro

Ker je absolutno zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi nastopilo po razglasitvi prvostopne sodbe in pred vročitvijo pisno izdelane sodbe obdolžencu ter pred nastopom formalno ugotovljene pravnomočnosti, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obtožni predlog, vložen zoper obdolženca, zavrnilo.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega B.L. po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku z a v r n e o b t o ž b a, da je drugega tako telesno poškodoval, da je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje, s tem, da je dne 19.1.2002 okoli 23.30 ure v diskoteki R. udaril N.K. najmanj dvakrat v desno stran obraza, da je K. padel na tla ter pri tem utrpel razpočno rano pod desnim očesom ter razpočno rano zgornje ustnice, vsled česar je bilo njegovo zdravje začasno okvarjeno, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice bremenijo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega B.L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dve leti. Obdolžencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obdolženega dne 6.6.2008 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve Kazenskega zakonika. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi zatrjevano kršitev in razveljavi pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki. V obrazložitvi zahteve navaja, da prvostopno sodišče ni upoštevalo določb 111. in 112. člena KZ o zastaranju. Obdolženi naj bi očitano kaznivo dejanje storil 19.1.2002, zato je dejanje absolutno zastaralo z iztekom dne 18.1.2008. Sodišče je prvostopno sodbo izdalo dne 9.1.2008, zagovornici obdolženega je bila sodba vročena dne 21.1.2008, obdolženemu pa dne 2.4.2008. Obdolženi je že na "glavni obravnavi" dne 9.1.2008 napovedal pritožbo zoper sodbo, vendar pa pritožbe ni vložil, ker je menil, da je očitano kaznivo dejanje zastaralo že med vročanjem sodne odločbe. Prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je že nastopilo absolutno zastaranje in je s klavzulo pravnomočnosti in s tem tudi izvršljivosti sodbo opremilo dne 11.4.2008.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dne 18.2.2009 pritrdila navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, ugotovila, da je absolutno zastaranje v tej zadevi nastopilo dne 19.1.2008, zato po tem datumu ni dovoljeno nobeno procesno dejanje, s katerim se uveljavlja kazenski pregon. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

B.

4. Vrhovno sodišče ugotavlja, da naj bi bilo kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, ki se očita obdolženemu B.L., storjeno dne 19.1.2002. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja dne 9.1.2008. Obdolženec je takoj po razglasitvi sodbe zoper njo napovedal pritožbo. Sodišče je pisno izdelano sodbo zagovornici vročilo dne 14.1.2008, obdolžencu pa po sodnem vročevalcu dne 2.4.2008. Ker obdolženec in njegova zagovornica v zakonskem roku pritožbe nista vložila, je sodišče po poteku osmih dni od vročitve pisno izdelane sodbe obdolžencu ugotovilo, da je le-ta dne 11.4.2008 postala pravnomočna.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru kazenski pregon zaradi nastopa absolutnega zastaranja še pred formalno ugotovljeno pravnomočnostjo, ni bil več dovoljen. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 133. člena KZ je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Po določbi 5. alineje prvega odstavka 111. člena KZ kazenski pregon ni več dovoljen, če so potekla tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči denarna kazen ali zapor do enega leta. Po določbi 6. odstavka 112. člena KZ pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona (absolutno zastaranje).

6. Absolutno zastaranje kazenskega pregona je v obravnavani zadevi zoper B.L. nastopilo dne 19.1.2008, torej po razglasitvi prvostopne sodbe in pred vročitvijo pisno izdelane sodbe obdolžencu ter pred nastopom (s strani prvostopnega sodišča) formalno ugotovljene pravnomočnosti.

7. Ker zaradi poteka roka za zastaranje kazenskega pregona, kazenski pregon zoper obsojenca ni bil več dopusten, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Kranju, vložen zoper obdolženega B.L., zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 133. člena KZ, zavrnilo. Zavrnilna sodba temelji na določbi 4. točke 357. člena ZKP, ker kazenski pregon zoper B.L. zaradi zastaranja ni več dopusten.

8. Vrhovno sodišče je tudi odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 28134/2017
• Sodba I Ips 202/2008
• VSL Sklep II Kp 129/2016