<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 412/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.412.2008
Evidenčna številka:VS2004705
Datum odločbe:23.04.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSC Kp 152/2008
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zloraba kreditne kartice - zakonski znaki kaznivega dejanja - kreditna kartica - odločba o kazenski sankciji - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Pri kaznivem dejanju zlorabe kreditne kartice ni potrebno, da bi imel storilec denarno kritje ob uporabi kartice, ampak ga mora imeti ob dospetju, ko je dolžan blago ali storitev plačati, pri čemer mora že ob uporabi kartice vedeti, da ob plačilu ne bo imel kritja in da si bo na ta način pridobil premoženjsko korist.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 5.11.2007 obsojenega M.M. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe kreditne kartice po drugem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Odločilo je, da je obsojenec dolžan oškodovani gospodarski družbi P. d.d. plačati 22.624,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega računa do dneva plačila. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka tega zakona, naložilo pa mu je v plačilo 600 EUR povprečnine. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi obsojenčeve zagovornice deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja izpustilo izvršitvena dejanja, za katere je kazenski pregon absolutno zastaral, nato pa obsojencu kazen znižalo na deset mesecev zapora. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tudi v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, tako da je razsodilo, da je obsojenec dolžan oškodovani gospodarski družbi povrniti 7.176,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.938,92 EUR od 15.3.2000 do plačila, od zneska 2.707,51 EUR od 30.3.2000 do plačila in od zneska 2.530,22 EUR od 15.4.2000 do plačila s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo. V ostalem je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 253. člena KZ, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazni ter premoženjskopravnem zahtevku, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, kolikor pa vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, gre bolj za nestrinjanje obrambe z ugotovljenim dejanskim stanjem, kakor za omenjeno kršitev.

4. Obsojeni M.M. in njegova zagovornica se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi navaja, da je po pogojih izdajatelja P. d.d., Magna kartica namenjena brezgotovinskemu plačevanju blaga in storitev, pri načinu plačevanja pa je navedeno, da se lahko stranka odloči za direktno obremenitev pri banki oziroma hranilnici ali pa na podlagi prejetih računov. Obsojenec se je v pogodbi zavezal, da zadnje navedeno obliko plačila, ki pa je ni mogoče enačiti s kreditiranjem, pa čeprav gre za petnajstdnevni zamik plačila. Po stališču vložnice Magna kartica nima lastnosti niti plačilne niti kreditne kartice, saj je glede na pogodbeno določen način plačila tako funkcijo izgubila. Obsojenčevo dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 253. člena KZ, zato je po vložničini presoji podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

7. Vsebinsko enake pomisleke je vložnica uveljavljala v rednem postopku pred sodiščema prve in druge stopnje. Sodišči sta se glede tega pravnega vprašanja določno opredelili (prvostopenjsko sodišče v četrtem odstavku na 13. strani sodbe, sodišče druge stopnje pa v prvem in drugem odstavku na 7. strani sodbe). Vrhovno sodišče argumentacijo obeh sodišč v celoti sprejema in se nanjo tudi sklicuje. Kreditna kartica je instrument brezgotovinskega plačilnega prometa in primerno sredstvo kratkoročnega potrošniškega kreditiranja. Temelj za izdajo kreditne kartice je lahko kritje na transakcijskem računu, odobreni kredit ali boniteta uporabnika kartice. S kreditno kartico imetnik plača blago ali storitev, kreditodajalcu pa plača uporabljeni znesek šele po preteku določenega časa, tako da ga kreditodajalec za čas določen v pogodbi kreditira. Kreditne kartice niso nujno le bančne, ker jih lahko izdajajo tudi gospodarski subjekti, zlasti trgovske gospodarske družbe, za plačevanje kupnine in storitev v skladu s pogodbami z uporabnikom kartice. Iz pogodbe o uporabi plačilnih kartic Magna med gospodarsko družbo P. d.d. in M.M.s.p. je razvidno, da s plačilno kartico, ki jo izda izdajatelj, uporabnik kupuje gorivo, drugo blago in storitve na prodajnih mestih, pooblaščenih za sprejem plačilnih kartic Magna (tč. 01.02). Na prodano blago in storitve v posameznem obdobju izstavlja izdajatelj uporabniku zbirni račun in to za obdobje od vključno 1. do 15. ter vključno od 16. do zadnjega v mesecu (tč. 12.01), uporabnik pa je dolžan plačati zbirni račun najkasneje v petnajstih dneh od zadnjega dne obdobja, za katerega je račun izstavljen, na žiro račun izdajatelja, ki je naveden na računu (tč. 13.01). Tako je treba pritrditi razlagi drugostopenjskega sodišča, da je gospodarska družba, ki je kreditne kartice izdala, obsojenca, ki je svoje obveznosti plačeval za vsakih petnajst dni nazaj, na način ugotovljen v izpodbijani pravnomočni sodbi za ta čas brezobrestno kreditirala. Pravilno je tudi stališče, da pri taki obliki storitve kaznivega dejanja ni potrebno, da bi imel storilec denarno kritje ob uporabi kartice, ampak ga mora imeti ob dospetju, ko je dolžan blago ali storitev plačati, pri čemer mora že ob uporabi kartice vedeti, da ob plačilu ne bo imel kritja in da si bo na ta način pridobil premoženjsko korist. Besedno zvezo, da ne bo imel kritja, ni mogoče razlagati tako, da se ta nanaša samo na kritje na transakcijskem ali drugem računu uporabnika, kot trdi zahteva, ampak tudi na kritje oziroma obstoj zadostnih uporabnikovih sredstev, iz katerih ta ob dospetju, če se je odločil za način poravnave obveznosti po izdanem zbirnem računu, ta račun plača. Zato je treba pritrditi stališču v pravnomočni sodbi, da način poravnave obveznosti, nastale z uporabo kreditne kartice, ni zakonski znak kaznivega dejanja in da zato na obstoj kaznivega dejanja nima nobenega vpliva. Kolikor vložnica v tej podlagi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ji zato ni mogoče pritrditi.

8. Z navedbami, da obsojencu ni dokazan tudi "tisti del norme", ki se tiče obsojenčevega vedenja, torej hotenja, in ki predstavlja predpisano krivdno obliko za storitev tega kaznivega dejanja, obsojenčeva zagovornica ponuja drugačno dokazno presojo od tiste, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi. Glede na način uveljavljanja v zahtevi spada v domeno dejanskega stanja tudi vložničina navedba, da ne sprejema utemeljitve pritožbenega sodišča, s katero je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca finančne stroke, da bi ta na podlagi pregleda obsojenčevega poslovanja podal mnenje o tem, ali je obsojenec v času uporabe kreditnih kartic vedel, da kritja na svojem računu ne bo imel. Dejansko stanje zagovornica izpodbija tudi ko pravi, da ne more sprejeti zaključka, da je že iz obsojenčevega zagovora, zakaj računi niso bili poravnani, "potrjeno", da je vedel, da ob dospelosti ne bo imel kritja. Nadalje vložnica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je razvidno tudi iz dela zahteve, kjer poudarja, da dejstva, na podlagi katerih je o obsojenčevem naklepu sklepalo sodišče, ne zadoščajo, ampak ostajajo dvomi v tem pogledu odprti, ter da je zato treba obsojenca oprostiti. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

9. V zahtevi vložnica navaja, da pri izreku kazni sodišče ni upoštevalo obsojenčevega slabega zdravstvenega stanja, še posebej, da ima oslabelo srce in uničene kolke, prav tako, da ni prišla do izraza časovna odmaknjenost dejanj in obsojenčeva pripravljenost poravnati dolg. Zato ocenjuje, da bi že pogojna obsodba pri obsojencu dosegla svoj namen. Iz takšne utemeljitve je razvidno, da vložnica ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ampak izpodbija primernost obsojencu izrečene kazni. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

10. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik kršitve zakona, ki jih uveljavlja s tem izrednim pravnim sredstvom, določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Z navedbo, da še vedno vztraja na stališču, da je sodišče z odločitvijo glede povrnitve premoženjskopravnega zahtevka v obrestnem delu kršilo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. "300/04, vložnica temu bremenu ni zadostila, saj je zahteva v tem delu popolnoma nesubstancirana.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornica obsojenega M.M. niso podane, zato je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Glede na tak izid postopka je po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP obsojenec dolžan plačati sodno takso, kot strošek s tem izrednim pravnim sredstvom, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.


Zveza:

ZKP člen 372, 372/1-1, 372/1-5, 420, 420/2.KZ člen 253, 253/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjc1MA==