Sodba I Ips 396/2008

Jedro

Sodišče je dolžno obstoj alibija preveriti, če je vsaj verjetno izkazan.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se glede obsojenca H.S. razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 14.9.2007 obsojena H.S. in M.K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-B). Obsojenemu H.S. je izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora, obsojenemu M.K. pa eno leto in tri mesece zapora, oba pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18.6.2008 pritožbe H.S., njegovega zagovornika in zagovornika M.K. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oba obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega H.S. dne 12.9.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP dne 1.10.2008, predlaga zavrnitev zahteve.

B-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Ustavno sodišče v odločbi Up-34/93 z dne 8.6.1995 presodilo, da po načelu proste dokazne presoje sodišče v kazenskem postopku sicer samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da mora sodišče pri tem po instrukcijski maksimi skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, da se doseže celotna resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. Vendar pa se prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega odlašanja ne sme končati v kršenju obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist in da dikcije tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije ne gre razlagati tako, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokazni predlog obrambe, ki bi bil zgolj po svoji vsebini lahko v obdolženčevo korist, ker besedna zveza implicira merila materialnopravne relevantnosti dokaza. Če gre za dokaz o alibiju, pa o tem, da je pravno odločilen (in da gre v tem smislu obdolžencu v korist), ne more biti dvoma. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti; - da je Ustavno sodišče v odločbi Up 13/94 z dne 8.6.1995 glede obdolženčeve pravice do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave presodilo, da je le ta kršena, če sodišče ne preveri v zagovoru obdolženca zatrjevanega alibija; - da je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 216/2001 z dne 16.5.2002 presodilo, da je podana kršitev pravice do obrambe (kršitev določbe drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), ker je sodišče zavrnilo predloge obrambe za izvedbo dokazov, ki bi potrdili obsojenčev alibi.

B-2 5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče G.H., ki bi potrdila obsojenčev zagovor, da se v času, ko naj bi bil oškodovanec oropan, ni nahajal v M.S. Sodišče druge stopnje pa je v nasprotju s tem obsojenčevim zagovorom ugotovilo, da zaslišanje ni bilo potrebno, ker da je obsojenec sam navedel, da je bil v M.S. Čeprav vložnik te konkretne kršitve pravno ne opredeli, je po vsebini zahteve očitno, da z navedenim uveljavlja kršitev pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma kršitev pravic obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

6. Vrhovno sodišče na podlagi vpogleda v spis ugotavlja, da je obsojenčev zagovornik na glavni obravnavi dne 14.9.2007, glede na zagovor obsojenca, da v kritičnem času sploh ni bil v M.S., predlagal zaslišanje priče G.H. in L.K., ker je bil prvi na delu skupaj z obtožencem in ve povedati, kdaj sta se vrnila, druga priča pa bo vedela povedati, da je obsojenec prišel popoldan k njej v L. Prvostopenjsko sodišče je dokazni predlog za zaslišanje priče G.H. in L.K., kot tudi ostale dokazne predloge zagovornikov obeh obsojencev, kot nepotrebne zavrnilo. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, sodišče zagovoru obsojenca, da ga v kritičnem času ni bilo v M.S., ker je bil kritičnega dne na delu v Z. do 12.30 ure ter da se je potem, ko sta s svakom G.H. prišla v P., takoj odpeljal k svojemu dekletu v L., ni sledilo. Ocenilo je, da je iz dopisa podjetja G.d.o.o. razvidno, da je bil obsojenec kritičnega dne na delovišču Z. le nekaj ur, da so dokončali cementažo vrtine, vendar pa iz navedenega dopisa ne izhaja čas, kdaj je bil obsojenec dejansko prisoten na delovišču in da navedbe obsojenca ne potrjuje noben v dokaznem postopku izveden dokaz ter je opirajoč se na izpoved oškodovanca, ki jo potrjujejo z drugimi dokazi (album fotografij, obvestilo o telesni poškodbi in izvedensko mnenje medicinske stroke), zaključilo, da je obsojencu storitev očitanega mu kaznivega dejanja dokazana. V razlogih sodbe (stran 5) je v zvezi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje teh prič H. in K. navedlo, da že iz izvedenega dokaznega postopka nedvoumno izhaja odgovornost obsojencev za izvršitev očitanega jima kaznivega dejanja, morebitna izvedba predlaganih dokazov pa ne bi z ničemer prispevala k razjasnitvi obravnavanega dogodka, za odločitev pomembno dejansko stanje pa je bilo v celoti ugotovljeno že na podlagi drugih v postopku izvedenih dokazov. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe (stran 4) glede v pritožbi obsojenčevega zagovornika zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe v zvezi z alibijem in v pritožbi ponovljenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje priče G.H., ocenilo, da glede na zagovor obsojenca, da se je kritičnega dne nahajal v M.S., ni bilo potrebe, da bi se sodišče prve stopnje posebej ukvarjalo z obsojenčevim alibijem in zato ni bilo nobene potrebe po zaslišanju priče G.H., dokazni predlog za zaslišanje te priče pa zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba tega dokaza ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih in pravnih zaključkov, kot jih je sprejelo že sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče v zvezi s tem razlogi sodišča druge stopnje ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v razlogih sodbe nepravilno (v nasprotju z zagovorom obsojenca) navedlo: "glede na obsojenčev zagovor, da se je kritičnega dne nahajal v M.S., je potreba po preveritvi alibija H.S. odpadla", saj iz podatkov spisa izhaja, da se je obsojenec ves čas postopka - že ob prvem zaslišanju pri preiskovalni sodnici dne 25.1.2005, v ugovoru na obtožbo in na glavnih obravnavah z dne 20.4.2007 in dne 14.9.2007 - enako zagovarjal, da ni bil v M.S., temveč se je zgolj peljal skozi M.S.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz dopisa podjetja G.d.o.o. razvidno, da je bil obsojenec dne 21.5.2005 na delovišču le nekaj ur, ne pa tudi čas, kdaj je bil obsojenec dejansko prisoten na delovišču. Zato ta podatek ne razjasni spornega dejstva, ali se je obsojenec nahajal na kraju storitve kaznivega dejanja v času ko je bilo to izvršeno; glede na vsebino pa tudi ne ovrže obsojenčevega alibija. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno zaslišati predlagano pričo in s tem preveriti obsojenčev v zagovoru zatrjevan alibi. Ker tega ni storilo, je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in do izvajanja dokazov v njegovo korist. Pritožbeno sodišče pa je ob nepravilnem povzemanju obsojenčevega zagovora neutemeljeno sledilo ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da izvedba predlaganega dokaza ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.

8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili obsojenčevo pravico do obrambe (pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist po tretji alineji 29. člena Ustave) iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Zato je Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje glede obsojenega H.S. razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem priče G.H. in nato oceniti zagovor obsojenca v delu, ko zatrjuje, da v kritičnem času ni bil na kraju kaznivega dejanja ter po presoji obeh ponovno odločiti o vloženi obtožnici.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 58/2009
• Sodba I Ips 50/2009
• VSRS Sklep IV Ips 22/2016