Sodba I Ips 480/2008
Sodišče: | Vrhovno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Kazenski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.480.2008 |
Evidenčna številka: | VS2004690 |
Datum odločbe: | 05.03.2009 |
Opravilna številka II.stopnje: | VSL I Kp 458/2008 |
Področje: | KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO |
Institut: | bistvene kršitve določb kazenskega postopka - pravice obrambe - sprememba obtožbe - kršitev kazenskega zakona - vzročna zveza |
Jedro
Če je obtožnica že pred spremembo na glavni obravnavi v obrazložitvi (ne pa tudi v tenorju) vsebovala očitek obsojencu, da je bil v njegovem organizmu prisoten alkohol nad dovoljeno mejo, v ravnanju državnega tožilca, ki je glede na novo okoliščino (v izvedenskem mnenju ugotovljeno količino alkohola) spremenil obtožnico, ne gre za zlorabo pravice.
Izrek
I. Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.
Obrazložitev
A.
1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.2.2008 spoznalo obsojenega M.K. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je kazen eno leto in šest mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.8.2008 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.
2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 6.9.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V nadaljevanju zahteve navaja, da je državno tožilstvo s spremembo obtožnice na glavni obravnavi zlorabilo svojo pravico, na ta način je bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe ter določba 22. člena Ustave Republike Slovenije. Že na dan prometne nesreče da je bilo jasno, da je obdolženec vozil vinjen, zato bi morala biti ta očitek in posledično kršitev drugega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) vsebovana v obtožnici že od samega začetka, ne pa šele z njeno spremembo na glavni obravnavi. Kršitev materialnega prava vidi zahteva v neupoštevanju sodišča, da je prišlo v obravnavanem primeru do prekinitve vzročne zveze med nesrečo in oškodovančevo smrtjo. Sodišče da bi moralo pri presoji navedenega vprašanja uporabiti teorijo o adekvatni vzročnosti, po kateri bi se izkazalo, da je oškodovanec umrl zato, ker je bil bolan, ne pa zaradi samega trka.
3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 19.2.2008 predlagal zavrnitev zahteve, saj so bili izpolnjeni prav vsi kriteriji za spremembo obtožnice, sodišči prve in druge stopnje sta tudi ustrezno ovrednotili, da je smrtna posledica v neposredni vzročni zvezi s povzročeno nesrečo.
4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.
B.
5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je bila s spremembo obtožnice na glavni obravnavi, ki je po njegovem mnenju predstavljala zlorabo pravice, kršena obsojenčeva pravica do obrambe ter načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Prisotnost alkohola v obsojenčevi krvi da ni bila ugotovljena šele po vložitvi obtožbe, temveč že neposredno po povzročitvi prometne nesreče. Ta očitek bi moral biti v obtožnici vsebovan že od samega začetka.
6. V obravnavani kazenski zadevi je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani dne 30.11.2006 zoper obsojenca vložilo obtožnico v kateri mu je očitalo, da je kot udeleženec v prometu s kršitvijo 21. člena ZVCP iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, ki je imela za posledico smrt ene osebe. V izreku (tenorju) obtožnice ni najti očitka, da je obsojenec vozil pod vplivom alkohola, v njeni obrazložitvi pa je pojasnjeno, da je bil v njegovem organizmu v času povzročitve prometne nesreče prisoten alkohol nad dovoljeno mejo, zaradi česar obsojenec sploh ne bi smel voziti. Na glavni obravnavi dne 17.12.2007 je okrožna državna tožilka podala dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke (alkohologa), ki naj ugotovi koliko alkohola je imel obsojenec v krvi v času povzročitve prometne nesreče. Sodišče je dokaznemu predlogu ugodilo. Na glavni obravnavi dne 20.2.2008 je sodišče prebralo izvedensko mnenje izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo, iz katerega je bilo razvidno, da je obsojenec imel v času povzročitve prometne nesreče v krvi med 1,08 do 1,27 g/kg alkohola ter da so bile ob takšnih koncentracijah in spremljajoči utrujenosti njegove psihofizične sposobnosti prizadete v taki meri, da ni bil sposoben za varno vožnjo. Po prebranem izvedenskem mnenju je državna tožilka spremenila obtožnico in v njenem izreku dodala očitek, da je obsojenec vozil pod vplivom alkohola, natančno navedla količino alkohola, ki jo je imel v krvi, ter kršitvi 21. člena ZVCP dodala še kršitev drugega odstavka 117. člena istega zakona. Obsojenčev zagovornik je nato izrecno izjavil, da ne potrebuje časa za pripravo obrambe po spremenjeni obtožbi.
7. Glede na navedena procesno pravno relevantna dejstva obsojenčev zagovornik nima prav, ko trdi, da je tožilstvo s spremembo obtožbe zlorabilo svoje pravice, s tem pa da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 344. členom ZKP, pa tudi obsojenčeva pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Določba 344. člena ZKP tožilcu na glavni obravnavi dovoljuje, da ustno spremeni obtožni akt (zoper isto osebo in v okviru istega historičnega dogodka), če na glavni obravnavi spozna, da izvedeni dokazi kažejo, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Zakonski kriterij za spremembo obtožnega akta je torej (subjektivna) zaznava državnega tožilca oziroma njegova njegova ocena izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Zato je državnemu tožilcu dovoljena sprememba obtožnice tudi na podlagi drugačnega spoznanja glede dejanskega stanja, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice.
8. V obravnavanem primeru je obtožnica že pred spremembo na glavni obravnavi v obrazložitvi (ne pa tudi v tenorju) vsebovala očitek obsojencu, da je bil v njegovem organizmu prisoten alkohol nad dovoljeno mejo in da zaradi tega sploh ne bi smel voziti. Po seznanitvi z izvedenskim mnenjem izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo je tožilka glede na novi dejstvi (natančno opredeljeno količino alkohola v krvi obsojenca v času povzročitve prometne nesreče in vpliv tega na obsojenčeve vozniške sposobnosti) obtožnico spremenila ter ji v izrek dodala očitek, da je obsojenec vozil pod vplivom alkohola ter navedla količino le-tega. V opisanem ravnanju tožilstva, ki je glede na novo okoliščino (v izvedenskem mnenju ugotovljeno količino alkohola) spremenilo obtožnico, zatrjevane zlorabe pravice ni najti, kakor tudi ni videti, kako naj bi to vplivalo na obsojenčevo pravico do obrambe.
9. Prav tako se ni mogoče strinjati z vlagateljem, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker za presojo vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in smrtjo oškodovanca ni uporabilo teorije o adekvatni vzročnosti, temveč ekvivalenčno teorijo. V obravnavanem primeru je po zagovornikovem mnenju prišlo do prekinitve vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in smrtjo oškodovanca, ker je bil oškodovanec srčni bolnik, v podkrepitev česar obsojenčev zagovornik obsežno povzema ugotovitve izvedenca sodno medicinske stroke.
10. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah pojasnilo (sodba z dne 9.5.2002, opr. št. I Ips 283/99, sodba z dne 8.11.2007, opr. št. I Ips 244/2008 in drugih), da področje ugotavljanja vzročne zveze kot objektivne zveze med storilčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico sodi med tipična vprašanja dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Kljub temu je potrebno pripomniti, da je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno le, ali je iskati vzrok za nastalo prometno nesrečo v ravnanju obsojenca ali ne, ravnanje oškodovanca oziroma njegove telesne lastnosti (srčno obolenje) pa so pomembne le kolikor predstavljajo ravnanje ali okoliščino, ki obsojenčevo ravnanje povsem izključijo oziroma razvrednotijo. Le v tem primeru bi šlo za takšno lastnost oškodovanca, da bi bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalimi posledicami. Kot sta pravilno ugotovili že sodišči prve in druge stopnje, obsojenčeva kršitev določila 21. in drugega odstavka 117. člena ZVCP predstavlja vzrok smrti oškodovanca, saj če obsojenec ne bi povzročil prometne nesreče, obsojenec ne bi utrpel obsežnih poškodb, zaradi katerih se je razvil srčni infarkt, ki je imel za posledico smrt oškodovanca.
C.
11. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo, zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.
12. Izrek o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 22.08.2009