Sodba I Ips 375/2008

Jedro

Za dostop policistov do evidenc DNK zadošča že, da preiskujejo sum storitve kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Obsojeni S.F. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7.1.2008 spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (KZ), storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, torej tudi v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Sodišče je obsojencu po prvem odstavku 212. člena KZ izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da je oškodovankama M.Z. in E.V. dolžan plačati premoženjskopravna zahtevka, vsaki 333,83 EUR, v ostalem pa je oškodovanki napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločili, da se potrebni izdatki in nagrada obsojenčevega zagovornika izplačajo iz proračuna.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje; do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu pa glede na obsojenčevo slabo zdravstveno stanje odloži izvršitev sodne odločbe.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane in je zato neutemeljena.

4. Obsojeni S.F. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

5. Vložnik v zahtevi trdi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave in narekuje razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe. Poudarja, da sodišče sodbe ne bi smelo opreti na strokovni mnenji Centra za forenzične preiskave (v nadaljevanju CFP) z dne 24.4.2006, ki ju je izdelal A.R., zaposlen na CFP, in mnenje z dne 8.9.2006, ki ga je izdelal M.M., zaposlen pri isti ustanovi. Oba navedena sta kot priči izpovedala, da pred primerjavo vzorcev z evidenco DNK, niso vedeli, kdo je osumljen kaznivega dejanja, da so opravili primerjavo z vsemi podatki iz baze DNK ter da je šlo za tako imenovani "cold match" zadetek. Vložnik izpodbija stališče drugostopenjskega sodišča, da dokazni standard suma storitve kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, ne vključuje suma, da je kaznivo dejanje storila določena oseba. Takšna ekstenzivna razlaga bi po vložnikovem stališču organom pregona dajala preširoka pooblastila in pomeni poseg v z Ustavo zavarovane človekove pravice iz 27., 29., 35. in 38. člena. Obsojenčev zagovornik izpostavlja, da je določbo 64. člena Zakona o policiji (ZPol), ki omogoča dostop do podatkov iz policijskih evidenc, tudi po preteku rokov iz 63. člena istega zakona, treba razlagati tako, da mora predhodno obstajati sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Za navedeni dokazni standard morata biti izpolnjena kriterija predhodnosti, konkretnosti, torej da je določen posameznik "v interese družbe posegel na določen način". V konkretnem primeru pa je bilo šele po opravljeni primerjavi z vsemi vzorci iz evidence DNK, na podlagi bianco preverjanja, ne da bi bil pred tem podan kakršenkoli indic, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje, ugotovljeno, da bi utegnil biti on storilec kaznivega dejanja. Po stališču vložnika je policija v nasprotju s 64. členom ZPol vpogledala v evidence DNK, za kar v določbah 55. člena istega zakona ni imela pooblastila, zato bi moralo sodišče tri strokovna mnenja kot nedovoljene dokaze izločiti iz spisov. Ker tega ni storilo, ampak je na te dokaze oprlo sodbo, je po stališču zahteve storilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta podali korektno razlago določb 55., 59., 63. in 64. člena Zakona o policiji, ki ji Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje. Po 64. členu ZPol je po preteku rokov iz 63. člena istega zakona (ki so v konkretnem primeru že potekli) dostop do evidenc, naštetih v slednji določbi, ki se obravnavajo skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov javne uprave s stalno zbirko dokumentarnega gradiva oziroma ravnanje z javnim arhivskim gradivom, policistom in pristojnim osebam drugih državnih organov, dovoljen le v primeru preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, določenih z zakonom. Dokazni standardi so v Zakonu o kazenskem postopku stopnjevani tako, da je na tej lestvici verjetnosti najnižje umeščen sum, sledijo mu razlogi za sum, utemeljeni razlogi za sum, utemeljen sum in na vrhu gotovost, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe. Za dostop policistov do teh evidenc zadošča že, da preiskujejo sum storitve kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Podobno določbo, le z višjim dokaznim standardom, vsebuje tudi prvi odstavek 148. člena ZKP, po katerem mora policija ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Pri odkrivanju storilca sme policija uporabljati tudi podatke iz svojih evidenc, ki jih vodi po 59. členu ZPol, ter podatke, ki so jih drugi upravljavci zbirk podatkov dolžni posredovati policiji po 55. členu ZPol (Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, stran 310). Namen dostopa do evidenc, v konkretnem primeru do evidence DNK preiskav, je ravno v tem, da policija lahko hitreje izsledi osebo, za katero je glede na okoliščine najdbe zavarovanega genetskega materiala mogoče sumiti, da je storila uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ki ga policija preiskuje. Pri tem tudi ne gre za nekakšno preverjanje na slepo, ampak za izsleditev osebe, ki je na podlagi zavarovanega genetskega materiala popolnoma določljiva. Formulacijo 64. člena ZPol je zato treba razumeti tako, da za dostop do evidenc zadošča, da so izkazane okoliščine, ki kažejo na sum da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ni pa potrebno, da je tak sum podan tudi glede določenega storilca. Tega je treba z uporabo podatkov v evidenci(ah) šele izslediti (odkriti). Presoja s tega vidika kaže, da sta sodišči prve in druge stopnje ravnali zakonito in da je stališče zahteve, ki izhaja iz napačnega izhodišča, da bi se policija s podatki iz evidence DNK smela seznaniti le, če bi bil že podan sum, da je kaznivo dejanje storil konkretni storilec, napačna. Na tej podlagi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

7. Vložnik navaja, da je podan dvom v pravilnost, strokovnost in nepristranskost strokovnih mnenj CFP, saj da ta niso sestavljena v skladu s pravili znanosti in stroke. Trditve obsojenčev zagovornik utemeljuje z navedbami, da je policija z ogledi zasežene vzorce posredovala CFP, v enem primeru skoraj po dveh mesecih, v dveh primerih pa po desetih dneh, pri čemer iz strokovnih mnenj ni razvidno, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji so bili na Policijski upravi Maribor hranjeni, kdo je imel dostop do njih, za kakšne vrste in količine vzorcev je šlo. Po stališču vložnika zaradi takega zamika med odvzemom in posredovanjem vzorcev obstaja možnost, da bili ti neprimerno hranjeni, kar je vplivalo na rezultate analiz oziroma omogočalo naknadno dodajanje obsojenčevega genetskega materiala, s katerim je Policijska uprava Maribor razpolagala. Obsojenčev zagovornik navaja, da strokovnih mnenj CFP ni mogoče uporabiti tudi zaradi tega, ker v njih ni navedena vrsta in količina bioloških sledi, ki naj bi bile najdene na kraju kaznivega dejanja, saj tega nista znali pojasniti niti priči R. in M. in da zato podan upravičen dvom, da so bile na kraju kaznivega dejanja najdene obsojenčeve biološke sledi. Vložnik tudi poudarja, da sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe, da se pri Policijski postaji Maribor opravijo poizvedbe o načinu, prostorih in pogojih hranjenja navedenih vzorcev, kar bi prvostopenjsko sodišče moralo storiti tudi glede na izpovedbi prič A.R. in M.M., da neprimerna temperatura, vlaga, kemični vplivi in ultravijolično sevanje lahko spremenijo oziroma poškodujejo vzorec DNK, pri čemer sta tudi povedala, da jima ni znan način hrambe vzorcev na Policijski upravi Maribor. Sodišče druge stopnje pa se glede enakih pritožbenih očitkov sploh ni opredelilo in je zato storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj o teh odločilnih dejstvih v svoji sodbi ni navedlo razlogov.

8. Z utemeljitvijo, s katero zavrača pravilnost, strokovnost in nepristranskost strokovnih mnenje dveh strokovnjakov CFP, vložnik ponuja drugačno dokazno presojo od tiste, ki jo je v izpodbijani sodbi sprejelo sodišče. Iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je na podlagi izpovedbe prič A.R. in M.M. ugotovilo, da fizikalni vplivi lahko vplivajo na razkroj DNK, ki se lahko razgradi celo do te mere, da ni več mogoče doseči rezultata, da pa je priča M.M. določno pojasnil, da zaradi tega ni mogoče dobiti drugega profila. Sodišče je na podlagi pojasnil (izvedenih) prič v razlogih sodbe tudi zapisalo, da sama vrsta bioloških sledov za analizo ni pomemben podatek, prav tako ne količina, saj v primeru prenizke količine rezultata ni, v primeru prevelike pa je lahko rezultat deformiran in je treba analizo le ponoviti z manjšo količino, da pa je bila v konkretnem primeru količina zadostna, saj sicer ne bi mogli določiti STR SGM plus profila (prvi odstavek na 5. strani sodbe). Prvostopenjsko sodišče je tudi navedlo, da ni mogoče upoštevati zgolj hipotetičnih domnev o policijskem podtikanju dokazov, ki jih obramba ni utemeljila z nobenimi konkretnimi in tehtnimi okoliščinami, da pa samo potek časa med zavarovanjem sledov in posredovanjem le teh CFP še ne more avtomatično pomeniti, da je policija prirejala dokaze (drugi odstavek na 6. strani sodbe). Razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih problematizira zahteva, so v prvostopenjski sodbi navedeni. Kolikor vložnik te ugotovitve prvostopenjskega sodišča z navedbami v zahtevi zavrača, po vsebini pravnomočno sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razloga, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Pravilnosti teh stališč je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ko je navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta vsak dvom v pravilnost strokovnih mnenj ovrgla njegova sestavljavca A.R. in M.M., ki sta pojasnila način opravljanja analiz in zato prvostopenjskemu sodišču upravičeno ni mogel poroditi dvom v njuno strokovnost. Če sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča, teh v svoji sodbi ni dolžno ponavljati, ampak zadošča, da se nanje sklicuje. Pomembno je, da je iz obrazložitve pritožbenega sodišča razvidno, da je pritožbene navedbe v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP presodilo, kar je v obravnavani zadevi storilo. Zato so nasprotne trditve obsojenčevega zagovornika, ki tudi v sodbi pritožbenega sodišča vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, po vsebini pa uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 395. člena istega zakona, neutemeljene.

9. Zagovornik obsojenega S.F. navaja, da iz strokovnih mnenj ni razvidno, ali je bila evidenca DNK vodena v skladu z 8. točko 61. člena ZPol, saj je v spornih strokovnih mnenjih evidenca označena zgolj kot "naša evidenca preiskav DNK". Po stališču vložnika bi bilo za pravilno odločitev v obravnavani zadevi med drugim potrebno ugotoviti, ali je bila evidenca za obsojenca vodena v skladu z 61. členom ZPol, torej ali je bil v evidenci naveden kraj, čas, razlog odvzema vzorcev DNK, ime in priimek osebe, ki je vzorec odvzela, in profil odvzetega vzorca DNK. Za ugotovitev pravilnosti strokovnih mnenj je nujno, da se opravi primerjava mnenj s podatki evidence, kar posledično pomeni, da bi sodišče takšno evidenco v postopku moralo pridobiti. Obramba je tak dokazni predlog podala že na glavni obravnavi dne 12.11.2007, vendar navedenega dokaza sodišče ni izvedlo, niti ni v sodbi pojasnilo, zakaj ga ni izvedlo, do navedenega pritožbenega razloga pa se ni opredelilo niti drugostopenjsko sodišče. Sodišče prve stopnje je po vložnikovem mnenju zato kršilo pravice obrambe in storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, višje sodišče pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Zagovornik obsojenega je na glavni obravnavi dne 12.11.2007 (list. št. 109) predlagal, da se iz CFP pridobi evidenca DNK preiskav za obsojenca in da se ugotovi, "katera vrsta bioloških sledi je bila in v kakšni količini". Sodišče je na glavni obravnavi s sklepom dokaznem predlogu za opravo teh poizvedb ugodilo in še istega dne od CFP zahtevalo, da pošlje podatke o evidenci preiskav bioloških sledi za obsojenega S.F., pojasni, kdaj so prejeli prvo biološko sled v analizo ter podatke o nadaljnjih analizah bioloških sledi za obsojenca. Ta center je 15.11.2007 sodišču posredoval zahtevane odgovore, iz katerih je razvidno, kateri genetski material je bil obsojencu odvzet, katero kaznivo dejanje so preiskovali, kdaj je bil odvzem opravljen, da ga je opravljala Policijska uprava Maribor, kdaj je bil poslan CFP zaradi analize DNK in kdaj je bil vnesen v evidenco. Iz odgovora je tudi razvidno, da profili, ki so bili posredovani v zvezi z izvršitvenimi dejanji obravnavanega kaznivega dejanja, v evidenco niso bili trajno vneseni, ampak so bili v njej preverjani ter da profile sledi v evidenco vnašajo le v primerih, če jim njihov izvor ni poznan. Ta dopis je sodišče na glavni obravnavi 7.1.2008 prebralo (list. št. 127), nakar obsojenec in njegov zagovornik nista zahtevala dopolnitve tega poročila niti podala kakšne druge dokazne predloge. Že v strokovnih mnenjih pa so bili STR SGM tabelarno prikazani profili, ki se nahajajo v evidenci DNK, in se skladajo z zavarovanimi v obravnavani zadevi.

11. Glede na takšno sosledje procesnih dejanj Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana. Kljub temu, da predlog obsojenčevega zagovornika za izvedbo dokaza ni bil formuliran tako, da bi bilo iz njega razvidno, katero določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek, z njim sploh želi dokazati, je sodišče od CFP te podatke pridobilo. Če izvedba dokaza v takem obsegu po presoji obrambe ni zadoščala in je bila podatkovno pomanjkljiva, bi obramba po izvedbi tega dokaza na glavni obravnavi, če bi hotela na tej podlagi uveljavljati kršitev pravic obrambe, morala predlagati, da se ta dokaz dopolni z manjkajočimi podatki. Tega pa ni storila. Zato vložniku ni mogoče pritrditi, da je bila v tem pogledu pred sodiščem prve stopnje obsojencu kršena pravica do obrambe. Šele v pritožbi je obsojenčev zagovornik navedel, da brez navedenih podatkov, ki bi omogočali presojo, ali je bila evidenca vodena v skladu z 61. členom ZPol, ni mogoče preveriti, ali se ugotovitve v strokovnih mnenjih M.M. in A.R. sploh nanašajo na obsojenca. Enako velja za trditve, da sodišče, ki ni pridobilo izpiska iz evidence DNK, sploh ni moglo preizkusiti pravilnosti ugotovitev iz navedenih strokovnih mnenj, saj ni bila omogočena primerjava STR SGM profila, ki je bil "domnevno" ugotovljen oziroma izoliran iz najdenega biološkega materiala s STR SGM profilom, ki se "domnevno" za obsojenca hrani v evidenci DNK. Ker je takšno argumentacijo vložnik navedel šele v pritožbenem postopku, je sodišče druge stopnje ravnalo prav, ko je te očitke presojalo zgolj z vidika pravilnost in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. V tem pogledu pa je v celoti pritrdilo prvostopenjskemu sodišču in navedlo, da je to pridobilo vsa potrebna pojasnila od prič A.R. in M.M., ter da bi pridobivanje evidenc DNK in podatkov poslanih vzorcev preseglo potrebno dokazovanje v tej smeri in bi bilo nepotrebno. Poudarilo je tudi, da se je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri ukvarjalo in tudi pojasnilo, zakaj dokazi, ki so bili izvedeni "v smeri ugotavljanja materialnih dokazov" in izhajajo iz strokovnih mnenj, zadostujejo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je tudi pritožbeno sodišče argumentirano opredelilo glede vložnikovih navedb v pritožbi, da brez pridobitve podatkov iz evidence DNK pravilnosti ugotovitev v strokovnih mnenjih M.M. in A.R. ni mogoče preveriti, tako da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

12. Z navedbami, da prvostopenjsko sodišče pri odmeri kazni ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin (majhne premoženjske škode, da je obsojenec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, da je zato podana nižja stopnja kazenske odgovornosti, da je šlo za nizko stopnjo ogrožanja oziroma poškodovanja zavarovane dobrine), da pri odmeri kazni tudi niso prišle dovolj do izraza obsojenčeve težke osebne zdravstvene in premoženjske razmere, da je bilo premalo upoštevano psihiatrično izvedensko mnenje dr. M.V., vložnik izpodbija primernost obsojencu izrečene zaporne kazni. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega S.F., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Vrhovno sodišče je obsojenca glede na njegove slabe gmotne razmere na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

15. Obsojenčev zagovornik je predlagal, da Vrhovno sodišče zaradi obsojenčevega slabega zdravstvenega stanja, ki je razvidno iz izvedenskega mnenja izvedenca M.V., zaradi katerega ni sposoben nastopiti prestajanja izrečene zaporne kazni, odloži izvršitev sodne odločbe do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti. Kriterij za podlago, ali bo sodišče izvršitev pravnomočne sodne odločbe odložilo ali prekinilo, je vsebina zahteve za varstvo zakonitosti, iz katere izhaja verjetnost, da bi utegnila biti pravnomočna sodba razveljavljena ali spremenjena v obsojenčevo korist. Podlaga, ki jo v zahtevi navaja vložnik, se nanaša na položaj, ki ga ureja 24. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), o takšni prošnji pa odloča sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zaporov (tretji odstavek 25. člena ZIKS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 34780/2010-50
• Sodba I Ips 136/2008
• Sodba I Ips 86/2008