Sodba I Ips 449/2008

Jedro

Vpogled v dokumentacijo ne predstavlja izvedbe dokaza.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega B.J. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti ter mu naložilo plačilo stroškov postopka in povprečnine, dolžan pa je plačati tudi potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca in potrebne izdatke ter nagrado pooblaščenca oškodovanca kot tožilca. Sodišče je obsojenca z omenjeno sodbo tudi oprostilo obtožbe, da je skupaj z D.B. storil kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po drugem in prvem odstavku 143. člena KZ, in v tem delu oškodovancu kot tožilcu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, povprečnine ter potrebne izdatke obeh obdolžencev in nagrado ter potrebne izdatke njunih zagovornikov. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi pooblaščencev oškodovanca kot tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 143. člena KZ razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno, v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagali, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec F.M., ki meni, da je potrebno zahtevo zavreči, ker postopek zoper J. še ni pravnomočno končan.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o odgovoru niso izjavili.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Vrhovni državni tožilec je predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrže, ker je bila vložena pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, zato je Vrhovno sodišče najprej preizkusilo, ali je zahteva dovoljena. Vrhovno sodišče je že v več odločbah pojasnilo (na primer I Ips 276/2006 z dne 17.5.2007), da zakon ne ureja dopustnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v primerih, ko o obtožnici v združenem kazenskem postopku ni istočasno odločeno o vseh kaznivih dejanjih vseh obdolžencev z isto pravnomočno sodbo, ker je drugostopenjsko sodišče del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti moč vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo praviloma šele potem, ko je kazenski postopek v zadevi pravnomočno končan, izjeme od tega pravila pa so določene v četrtem odstavku tega člena. Poleg teh pa so mogoče tudi izjeme, ki jih zakon ni posebej predpisal, so pa nujne in logične. V takih primerih sodišče o zadevi ne more istočasno odločiti v celoti, ampak se postopek o delu zadeve pravnomočno konča prej, drugi del postopka pa kasneje. Enak učinek ima odločitev drugostopenjskega sodišča na podlagi šestega odstavka 392. člena ZKP, ko lahko sodišče razveljavi le del sodbe, kadar so podani razlogi za razveljavitev le za del sodbe prvostopenjskega sodišča, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno celostno razsojo. Nerazveljavljeni deli sodbe postanejo na podlagi prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočni in praviloma tudi izvršljivi, če je pravnomočni obsodilni del sodbe mogoče izvršiti, ker je izrečena pravnomočna kazenska sankcija in morebitne druge odločbe.

7. V obravnavanem primeru je drugostopenjsko sodišče glede obsojenega B.J. potrdilo krivdorek in sankcijo za kaznivo dejanje po 270. členu KZ, s čimer je ta del sodbe sodišča prve stopnje postal pravnomočen in tudi izvršljiv, oprostilni del glede kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 143. člena KZ pa je razveljavilo in vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, ker je ocenilo, da kakršnakoli odločitev o tem kaznivem dejanju ne bo vplivala na krivdorek in izrečeno sankcijo glede prvega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče takšni oceni drugostopenjskega sodišča pritrjuje in ob ugotovitvi, da je kazenski postopek zoper obsojenega J. za kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ pravnomočno končan, šteje, da je zahteva obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti zoper obsodilni del izpodbijanih sodb dovoljena.

8. Obsojenčevi zagovorniki kot kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjujejo, da prvostopenjska sodba nima razlogov o tem, čemu določena odločilna dejstva, ki so zakonski znak kaznivega dejanja po 270. členu KZ, šteje za dokazana zgolj na podlagi izpovedbe oškodovanca, kateri pa ne pritrjuje noben dokaz. Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o tem, da sta zagovora obsojenca in soobtoženega B. neverodostojna, prav tako se sodba ne izjasni do izvedenih dokazov, predvsem do zaslišanja priče M. in o dokazni vrednosti pritožbenega spisa MNZ PU Ljubljana, v katerega je sodišče vpogledalo in ki po oceni zagovornikov ne potrjuje oškodovančeve izpovedbe. Na to so zagovorniki opozorili že v pritožbi, a se drugostopenjsko sodišče do takih navedb ni opredelilo.

9. Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP mora sodišče navesti tudi, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da je verjelo oškodovancu zaradi njegove prepričljive izpovedbe, saj je dogajanje med njim in policistoma ter s strani obsojenca izrečene besede opisal prepričljivo in doživeto. Sodišče tudi ni našlo razloga, da ne bi verjelo prepričljivi izpovedbi oškodovanca, zaradi česar ni verjelo zagovoru obsojenca in soobtoženega B. Nadalje je sodišče glede poškodbe desne ličnice oškodovanca navedlo, da je oškodovanec ravnanje obsojenca doživeto opisal, zaradi česar je verjelo izpovedbi oškodovanca tudi v povezavi z izvedenskim mnenjem. Končno je sodišče še navedlo, da glede na izvedensko mnenje in izpovedbo oškodovanca ni verjelo zagovoru obdolženega J. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče s tem, ko je verjelo oškodovancu, in s tem, ko je njegovo prepričljivo izpovedbo povezalo z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, vsebinsko zavrnilo obsojenčev zagovor, zaradi česar ocenjuje, da sodišču ni bilo potrebno še izrecno navesti, da je zagovor J. neverodostojen. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

10. Z zatrjevanjem, da izpovedbe oškodovanca ne potrjuje nobeden od ostalih izvedenih dokazov ter da priča M. in dokumentacija MNZ razbremenjujeta obsojenca, zagovorniki izražajo svojo oceno izvedenih dokazov, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Glede priče F.M. je sodišče prve stopnje obrazložilo, da njegovo izpovedbo ocenjuje kot verodostojno, saj mu je zaradi njegove prepričljivosti verjelo. Zagovornik soobtoženega B. je predlagal zaslišanje te priče v zvezi s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti po drugem in prvem odstavku 143. člena KZ. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo glede tega kaznivega dejanja razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zaradi česar to kaznivo dejanje in z njim povezana izpovedba priče M. ne more biti predmet odločanja v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Dalje, sodišče prve stopnje je sicer podalo oceno dokumentacije MNZ, ki jo je vpogledalo in prebralo ter glede katere ni našlo razlogov, da bi podvomilo vanjo. Sodišče je na glavni obravnavi dne 19.10.2007 vpogledalo v fotokopije spisa MNZ PU Ljubljana. S tem, ko je opravilo vpogled v omenjene fotokopije, dokaza ni izvedlo. Vrhovno sodišče je že v sodbah I Ips 147/2003 z dne 24.2.2005, I Ips 205/2005 z dne 1.12.2005 in I Ips 181/2004 z dne 12.1.2006 obrazložilo, da vpogled v listino oziroma spis ne pomeni izvedbe dokaza. Nobenega razloga ni, da bi sodišče moralo podati oceno dokaza, ki ga sploh ni izvedlo. Navedbo v sodbi, da je sodišče fotokopije omenjene dokumentacije MNZ prebralo ter da ni podvomilo v vpogledano in prebrano spisno dokumentacijo, je po oceni Vrhovnega sodišča razlagati kot očitno pomoto prvostopenjskega sodišča. Vpogled v dokumentacijo namreč ne predstavlja izvedbe dokaza. Opisano ravnanje sodišča pa tudi ni imelo nikakršnega vpliva na sodbo, saj je sodišče na omenjeno dokumentacijo sploh ni oprlo. Zatrjevanje zagovornikov, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do njihovih pritožbenih navedb, ni utemeljeno, saj je sodišče druge stopnje glede kaznivega dejanja po 270. členu KZ, za katerega je bil obsojen B.J., podalo oceno, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in natančno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze in svoje zaključke prepričljivo obrazložilo na ravni gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe. Sodišče druge stopnje je prav tako obširno odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so izpodbijale verodostojnost izpovedbe oškodovanca. Ob povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

11. Nadalje zagovorniki kot kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjujejo, da je sodba sodišča prve stopnje v delu, ko povzema in dokazno vrednoti izvedensko mnenje, neobrazložena in v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je spregledalo del izpovedbe izvedenca, da bi do poškodbe desne ličnice oškodovanca lahko prišlo med prerivanjem. Enako velja za sodbo drugostopenjskega sodišča, saj je slednje navedlo, da ne oškodovanec ne obsojenec nista govorila o kakšnem prerivanju. Po mnenju zagovornikov je iz tega, da je obsojenec oškodovanca podrl na tla in sta oba padla, jasno razvidno, da sta se obsojenec in oškodovanec prerivala, saj na drugačen način strokovnega meta oziroma podrtja na tla sploh ni mogoče izvesti. Zagovorniki z opisanim zatrjevanjem uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, je zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Obsojenec je sicer brez premoženja, vendar bo glede na to, da je zaposlen in prejema plačilo, ob tem pa nima preživninskih obveznosti, po oceni Vrhovnega sodišča lahko plačal stroške, nastale v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato mu je sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse (6. točka prvega odstavka 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 268/2007
• Sodba I Ips 207/2005
• Sodba I Ips 173/2005