Sodba I Ips 452/2008

Jedro

Dogovor posameznikov, da bodo prekoračili državno mejo brez ustreznega dovoljenja in začetek potovanja lahko predstavlja le tako imenovano pripravljalno dejanje, ne pa začetek izvrševanja znakov kaznivega dejanja oziroma poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda preko državne meje.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se obsojeni: 1. D.K., 2. Đ.T. in 3. A.H. po 1. točki 358. člena ZKP

o p r o s t i j o o b t o ž b e ,

da so po predhodnem medsebojnem dogovoru po tem, ko so bili izključeni iz Industrijske kovinske šole T. v K. dne 7.5.1952, odpotovali z vlakom iz Kamnika v smeri Postojne z namenom, da od tam nadaljujejo pot preko Vipave in dospejo do državne meje med FLRJ in Italijo, jo brez potnega dovoljenja prestopijo in pobegnejo v inozemstvo, kar pa jim je bilo z aretacijo po organih Ljudske milice med vožnjo v vlaku od Borovnice do Postojne preprečeno;

s čemer naj bi storili kaznivo dejanje poskusa prepovedanega prehoda preko državne meje po prvem odstavku 303. člena v zvezi s 16. členom KZ/51.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 24.5.1952 D.K., Đ.T. in A.H. spoznalo za krive kaznivega dejanja poskusa prepovedanega prehoda preko državne meje po prvem odstavku 303. členu v zvezi s 16. členom tedaj veljavnega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ/51) in obsojenima K. in T. izreklo vsakemu kazen deset mesecev zapora, obsojenemu H. pa odredilo oddajo v vzgojno-poboljševalni dom za eno leto.

2. Vrhovna državna tožilka N.F. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena ZKP, izpodbijano sodbo spremeni ter obsojene oprosti obtožbe. V utemeljitvi predloga navaja, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 303. člena KZ/51 storil, kdor je brez dovoljenja prestopil mejo FLRJ, poskus tega kaznivega dejanja pa je bil inkriminiran v drugem odstavku istega člena. Ugotavlja, da se je D.K. skupaj z Đ.T. in A.H. iz strahu pred starši, ker so bili vsi trije izključeni iz šole, odločil zapustiti FLRJ. Opozarja, da iz opisa dejanja v izreku sodbe ni navedeno, kdaj niti kje so nameravali prestopiti državno mejo, da pa so bili aretirani že na vlaku med Borovnico in Postojno. Sklicuje se na sodno prakso, ki je zavzela stališče, da začetka izvrševanja kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo ni mogoče šteti z začetkom potovanja proti državni meji, pri čemer v konkretnem primeru ni naveden niti kraj, kamor naj bi bili obsojeni namenjeni, zato da bi tam nezakonito prestopili državno mejo. Vložnica utemeljitev sklene, da bi bilo ob upoštevanju kraja aretacije ravnanje obsojencev mogoče kvalificirati le kot pripravljalno dejanje, saj v času, ko so sedeli na vlaku in se vozili od Borovnice proti Postojni pa do aretacije, še niso začeli izvrševati nobenega od zakonskih znakov kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo.

B.

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih svojih sodbah (npr. I Ips 340/2004 z dne 3. 3. 2005, I Ips 4/2006 z dne 19. 10. 2006 in drugih) uveljavilo stališče, da dogovor posameznikov, da bodo prekoračili državno mejo brez ustreznega dovoljenja in začetek potovanja, tako kot v obravnavanem primeru z vlakom od Kamnika v smeri Postojne, lahko predstavlja le tako imenovano pripravljalno dejanje, ne pa, glede na to, da so bili v obravnavanem primeru obsojenci aretirani še pred Postojno, začetek izvrševanja znakov kaznivega dejanja oziroma poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda preko državne meje. V izreku izpodbijane sodbe je poleg zatrjevanega namena nezakonitega prestopa državne meje naveden le čas potovanja in kraj, kjer so bili prijeti na vlaku, to pa je bilo daleč od državne meje. Iz opisa dejanja ne izhaja, kdaj, kje in na kakšen način naj bi nameravali prestopiti državno mejo, ali bi jo prestopili peš ali z (drugim) vlakom, ki bi peljal preko državne meje, ali s kakšnim drugim prevoznim sredstvom oziroma, ali je njihov načrt oziroma namen to sploh vseboval in ali se ne bi morda o tem šele odločali, ko bi prispeli v bližino meje oziroma na točko, kjer bi se dejanski prehod meje šele lahko začel.

4. Ob navedenih ugotovitvah in stališču Vrhovnega sodišča je potrebno pritrditi vložnici zahteve, da dejanja, kakršno je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje po 303. členu KZ/51 (po določbi drugega odstavka tega člena je bil poskus kazniv) in je kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja vložnica zahteve, podana. Vrhovno sodišče je zato zahtevi ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, za katero so bili obsojeni.

5. Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da po prvem odstavku 96. člena v zvezi z 98.a členom ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba III Kp 20043/2017
• VSC sodba Kp 294/2000
• VSK Sodba II Kp 2614/2021