Sodba I Ips 374/2008

Jedro

Če pravnomočna sodba temelji med ostalim na lažnih izpovedbah soobsojencev, ni podan obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP (ker obtoženci ne morejo biti storilci kaznivega dejanja krive izpovedbe), lahko pa je podan obnovitveni razlog po 3. točki prvega odstavka navedenega člena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 11.4.2008 po prvem odstavku 412. člena in prvem odstavku 414. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnil zahtevo obsojenčevih zagovornikov za obnovo kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo istega sodišča z dne 19.6.2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.6.2004, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (KZ). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 3.7.2008 zavrnilo pritožbi zagovornikov kot neutemeljeni ter obsojenca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Kazenskega zakonika. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi in sklep Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da ugodi obsojenčevi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi ter vrne zadevo v novo odločitev.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču zahteva izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ne more biti stvar presoje v tem postopku.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo zagovorniku in obsojencu. Zagovornik v izjavi navaja, da je obsojenec bil obsojen brez jasnih dokazov zgolj na podlagi izjav dveh soobsojencev, pri čemer eden od njiju ni zaznal nobene aktivnosti obsojenca v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bil obsojen, temveč je reproduciral tisto, kar je slišal od soobsojenega G. Soobsojenca sta spremenila svoji izjavi in razbremenila obsojenega J.S. Ker sodišče ne dovoli obnove kazenskega postopka, sta kršeni načeli kontradiktornosti in dubio pro reo ter storjene tudi procesne kršitve, najmanj bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Vložnik zahteve trdi, da je sklep višjega sodišča v nasprotju z določbami ZKP, ki urejajo postopek obnove. Sklicuje se na določbo 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP ter navaja, da sta priči G. in P. podali pisni izjavi ter izjavi pred sodiščem, iz katerih sledi, da obsojeni S. ni bil vpleten v prepovedan promet z mamili, za katerega je bil obsojen. V nadaljevanju utemelji svoje stališče glede razlogov, s katerim je izpodbijani sklep obrazložen ter pri tem izhaja iz zaključka, da je bila kriva izpovedba prič dokazana. Polemizira z razlogi prvo- in drugostopenjskega sklepa, s katerimi ne soglaša, pri čemer očita obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da ne pojasni, zakaj izpovedbi G. in P. ne moreta biti resnični. V tem delu zahteva v bistvu očita pravnomočnemu sklepu odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih in tudi njihovo nejasnost.

6. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče po določbi prvega odstavka 414. člena ZKP zavrnilo zahtevo za obnovo tega kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sklepa, ugotovilo, da spremenjeni izpovedbi I.G. in U.P. zadeve ne moreta spremeniti, ker nista dala nobenega življenjsko sprejemljivega pojasnila, zakaj njuni v prejšnjem postopku dani izpovedbi ne bi bili pristni. Sodišče druge stopnje je soglašalo s presojo prvostopenjskega sodišča in sprejelo oceno dokazne vrednosti izpovedb, ki sta jih dali priči v obnovitvenih poizvedbah v povezavi z oceno zagovorov in dokazov, izvedenih v pravnomočno končanem kazenskem postopku.

7. Obnovitveni razlogi so predpisani v določbah 410. člena ZKP. Po 1. točki prvega odstavka tega člena se kazenski postopek obnovi, če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini ali krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača. V sodni praksi in procesni teoriji je sprejeta razlaga, da se je mogoče sklicevati na ta obnovitveni razlog le, če je kriva izpovedba priče izkazana s pravnomočno sodbo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje krive izpovedbe. Le izjemoma, če kazenski pregon, iz kateregakoli razloga zoper pričo ni dopusten ali mogoč, je dovoljeno krivo izpovedbo dokazovati tudi z drugimi dokazi. Ne glede na to obnovitveni razlog iz 1. točke ni podan v primerih, ko pravnomočna sodba temelji med ostalim na lažnih izpovedbah soobsojencev, ker le-ti ne morejo biti storilci kaznivega dejanja krive izpovedbe. Zato zahteva nima prav, ko se sklicuje na razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP in v zvezi s tem očita sodišču kršitev postopka.

8. Spremembo v zagovorih oziroma izpovedbah I.G. in U.P. je mogoče presojati z vidika obnovitvenega razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Takšno presojo je dejansko opravilo sodišče, ki je sklepalo, da izjavi in izpovedbi G. ter P. ne predstavljata takega novega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče dovoliti obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka. V obširni obrazložitvi je ob upoštevanju vsebine teh izpovedb v povezavi z ugotovitvami pravnomočne sodbe za svojo odločitev navedlo tudi razumne razloge. Sodišče je namreč pri odločanju, ali bo dovolilo obnovo kazenskega postopka presodilo okoliščine, v katerih sta I.G. in U.P. spremenila izpovedbi in ocenilo tudi razloge za takšno spremembo. Pri tem je treba poudariti, da v takem položaju ne zadostujeta le izjavi soobsojencev, da drugi ni storil kaznivega dejanja, ne da bi bila navedena dejstva in okoliščine, ki bi omogočale preizkus obstoja oziroma neobstoja odločilnih dejstev, povezanih s kaznivim dejanjem obsojenca, v katerega korist je zahtevana obnova kazenskega postopka. V tem smislu je treba razlagati tudi utemeljitev pravnomočnega sklepa, ki mu ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih in s tem ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Povsem jasno je tudi, da v postopku dovolitve obnove kazenskega postopka sodišče ne presoja verodostojnosti izvedenih dokazov, temveč glede na njihovo vsebino ocenjuje njihov pomen za odločitev, ali bo ugodilo zahtevi za obnovo ali pa jo bo zavrnilo.

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da v postopku za obnovo kazenskega postopka sodišče ni kršilo zakona. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot stroška, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 242/93
• Sklep II Ips 605/2007
• Sodba U 451/95