Sodba I Ips 494/2008

Jedro

Krog storilcev kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a členu KZ je omejen na osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost. V konkretnem primeru je obsojenec, ki je kot samostojni podjetnik z oškodovanci sklepal pogodbe (o posredovanju delovne sile, torej pri opravljanju storitev na trgu), s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake tega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni J.P. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) za katero mu je bila izrečena kazen eno leto zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili oškodovancem priznani njihovi premoženjskopravni zahtevki, v presežku pa so bili napoteni na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče odločilo, da je obsojeni dolžan povrniti stroške postopka, odmerjene s posebnim sklepom in na 500 EUR odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora obsojeni plačati 500 EUR povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter predlagal razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje. V zahtevi navaja, da se drugostopenjsko sodišče ni vsebinsko opredelilo do njegovih navedb v pritožbi, zaradi česar se sodbe sodišča druge stopnje ne da vsebinsko preizkusiti in je podana kršitev določb postopka. J.P. kot fizična oseba ni bil v nobenem pogodbenem odnosu z oškodovanci, zato tudi ne more biti storilec kaznivega dejanja, ki se mu očita, saj je storilec lahko le gospodarski subjekt, obsojencu pa tudi ni mogoče očitati direktnega naklepa. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je obsojeni opravljal dejavnost posredovanja in zaposlovanja delovne sile. Gre zgolj za zastopniško oziroma posredniško razmerje in razmerje svetovanja, pri čemer ni bilo dogovorjeno, da mora biti dosežen uspeh oziroma rezultat. Samo posredovanje informacij pa ni protipravno, saj je gospodarska pobuda v skladu z Ustavo RS svobodna. Zahteva nadalje navaja, da predstavlja ravnanje obsojenega, ko je brez koncesije ministrstva, pristojnega za delo, opravljal dejavnost posredovanja zaposlitve, prekršek, zato bi bilo potrebno ravnanje obsojenega obravnavati kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje, podana je kršitev KZ in ZKP. Ker nedenarne obveznosti, ki so bile dogovorjene v pogodbah, sploh še niso zapadle, ni mogoče govoriti o tem, da je bil kdo z dejanjem sploh oškodovan, zato niso dokazani zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije. Poleg tega ni niti v obtožbi niti v sodbi opredeljeno, kdaj naj bi nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije sploh bilo storjeno, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Vzročna zveza ni dokazana. Obsojeni je tudi ravnal v pravni in dejanski zmoti glede tega, ali lahko opravlja gospodarsko dejavnost, saj je mlajša, prava neuka oseba brez poslovnih in življenjskih izkušenj.

3. Vrhovna državna tožilka N.F., ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, meni, da ta ni utemeljena ter predlaga njeno zavrnitev. Zahteva navaja, da obsojeni ne more biti storilec kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj ni gospodarski subjekt. Pojem gospodarske dejavnosti, kot je opredeljena v 1. in 2. točki petega odstavka 126. člena KZ, je potrebno razumeti široko. V bistvu gre za sopomenko pojma podjetništvo, pri čemer pod pojem podjetja spadajo vse pravnoorganizacijske oblike podjetništva, tudi samostojni podjetnik, zato je opredelitev obsojenega kot storilca tega kaznivega dejanja pravilna. Nestrinjanje obsojenca z ugotovitvami sodišča glede njegovega naklepa in goljufivega namena pa pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Na očitke v zvezi s tem, da je obsojeni s svojim ravnanjem storil prekršek in glede časovne opredelitve kaznivega dejanja, je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Ostale navedbe zahteve predstavljajo dobeseden prepis navedb v pritožbi, na katere pa je argumentirano odgovorilo že višje sodišče.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenemu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

6. Ni utemeljeno zatrjevanje zahteve, da obsojeni ne more biti storilec kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a členu KZ, saj se to kaznivo dejanje nanaša na gospodarski subjekt, J.P. kot fizična oseba pa ni bil v nobenem pogodbenem odnosu z oškodovanci. Višje sodišče je na navedene očitke (str. 2 in 3) že ustrezno odgovorilo in pojasnilo, da je krog storilcev kaznivega dejanja poslovne goljufije omejen na osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, v konkretnem primeru pa je obsojeni nastopal kot samostojni podjetnik R.s.p. pri posredovanju delovne sile, torej pri opravljanju storitev na trgu, kar je potrebno v skladu s 1. točko petega odstavka 126. člena KZ šteti kot gospodarsko dejavnost. Višje sodišče je zato štelo, da so neutemeljene navedbe, da obsojeni kot fizična oseba ni bil v nobenem pogodbenem odnosu z oškodovanci in da zato ne more biti storilec očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče se s takimi zaključki strinja in samo še dodaja, da se ob ugotovitvi, da gre za gospodarsko dejavnost, opravlja presoja, kdo je subjekt (nosilec) opravljanja gospodarske dejavnosti, v skladu s predpisi, ki urejajo status gospodarskih družb. V skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (Ur. list RS št. 30/93 in naslednji; v nadaljevanju ZGD), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost (osmi odstavek 1. člena ZGD). Gre za pravnoorganizacijsko obliko, s katero zakon dopušča možnost, da fizična oseba samostojno, na lastno odgovornost in za lastno korist opravlja z zakonom dovoljeno pridobitno dejavnost. Podjetnik ni pravna oseba, niti ni pravna oseba njegovo podjetje, zato nastopa v pravnem prometu samo fizična oseba ter je samo fizična oseba nosilec pravic in obveznosti. Zato je neutemeljeno navajanje zahteve, da obsojeni ni bil v pogodbenem odnosu z oškodovanci in da zato ne more biti storilec kaznivega dejanja, ki se mu očita. Ravno obratno, v primeru samostojnega podjetnika je fizična oseba edini subjekt, ki nastopa v pravnem prometu, saj z registracijo te pravnoorganizacijske oblike ne nastane nov gospodarski subjekt (kot je to v primeru, ko fizične ali pravne osebe ustanovijo gospodarsko družbo, ki ima lastno pravno subjektiviteto). Ker je sodišče ugotovilo, da je obsojeni kot samostojni podjetnik R.s.p. z oškodovanci sklepal pogodbe o poslovnem sodelovanju (torej opravljal gospodarsko dejavnost v smislu petega odstavka 126. člena KZ) je ravnalo pravilno, ko je odločilo, da je tako storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ.

7. Tudi na očitke, da kaznivo dejanje ni časovno opredeljeno, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, je prepričljivo odgovorilo že sodišče druge stopnje, zato se v odgovoru na ponovljene trditve zahteve Vrhovno sodišče sklicuje na razloge v sodbi sodišča druge stopnje (str. 3). Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, kdaj je bila posamezna pogodba sklenjena, kar kaznivo dejanje, ki se očita obsojenemu, tudi natančno časovno opredeljuje in očitane kršitve niso podane.

8. Tudi o navedbah v zvezi s protipravnostjo ravnanja obsojenega, ki naj bi predstavljalo zgolj prekršek in ne kaznivega dejanja, zaradi česar naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona in pravil postopka, se je izreklo že pritožbeno sodišče na strani 3 in 4 drugostopenjske sodbe. Vrhovno sodišče dodaja, da se obsojenemu v tem postopku ne očita storitve prekrška, pač pa storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a členu KZ. Očitek v izreku sodbe sodišča prve stopnje, da je sopogodbenikom prikril, da nima koncesije ministrstva, pristojnega za delo, kot je to predpisano s 6. členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB), je zgolj okoliščina, na podlagi katere je sodišče (ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin) ugotavljalo obsojenčev goljufiv namen že ob sklepanju vsake posamezne pogodbe in ne samostojen očitek storjenega kaznivega dejanja. Ravnanje obsojenega, ki predstavlja prekršek po ZZZPB, seveda samo po sebi ni kaznivo dejanje, vendar pa celotna kriminalna količina njegovega ravnanja, kot izhaja iz dejanskih zaključkov prvostopenjske sodbe, presega zakonski dejanski stan tega prekrška in jo je mogoče subsumirati pod pravno pravilo 234.a člena, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje. Podan je torej stek med kaznivim dejanjem in prekrškom, samo dejstvo, da je ravnanje obsojenega, kolikor se mu očita posredovanje zaposlitve brez pridobitve koncesije ministrstva, pristojnega za delo, mogoče opredeliti tudi kot prekršek, pa v ničemer ne ovira izvedbe kazenskega postopka za kaznivo dejanje poslovne goljufije.

9. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato zahteva ne more uspeti s trditvijo, da obsojenemu ni bil dokazan direkten naklep, niti goljufiv namen, ker obsojeni ni imel volje kogarkoli preslepiti oziroma ogoljufati. Tudi navedbe zahteve, da je obsojeni v času sklepanja posameznih pogodb z oškodovanci lahko realno pričakoval, da bo zmogel izpolniti prevzete obveznosti, ker so mu to zagotavljali njegovi sopogodbeniki, predstavljajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Enako velja glede očitka, da obveznosti, ki jih je do oškodovancev s sklepanjem pogodb o poslovnem sodelovanju prevzel obsojeni, še niso zapadle in da ni prišlo do zamude pri izpolnitvi. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je sodišče na podlagi zaslišanja oškodovancev ugotavljalo tudi zapadlost prevzetih obveznosti. Tako na primer iz zaslišanja Č.M. izhaja, da ji je obsojeni obljubil, da ji bo repromaterial poslal v roku 30 dni, ravno taka dejanska ugotovitev pa izhaja tudi iz pričanja S.P. (oboje na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje). Res je sicer, da sodišče ni zaslišalo vseh oškodovancev glede dejstva, kdaj naj bi zapadle obveznosti iz pogodb, ki so jih sklenili z obsojenim, vendar tega obsojeni ni niti predlagal. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 404) izhaja, da obsojeni ob zaključku dokaznega postopka ni imel novih dokaznih predlogov. Poleg tega pa tudi v svojem zagovoru ni zatrjeval, da njegove obveznosti do oškodovancev sploh še niso zapadle, pač pa je povedal, da teh ni bil sposoben izpolniti, ker jih niso izpolnili niti njegovi poslovni partnerji.

10. Vrhovno sodišče pa se ne more strinjati s trditvijo zahteve, da so pogodbene obveznosti še vedno v veljavi in da jih je še vedno mogoče izpolniti, ter zato ni mogoče govoriti o prikrajšanju oziroma oškodovanju. Dokler obstaja pogodbena zaveza, obstaja tudi abstraktna možnost, da bo obveznost, ki iz take zaveze izhaja, tudi izpolnjena. Ta ugotovitev pa ne pomeni, da zaradi tega v ravnanju obsojenega ni mogoče prepoznati vseh zakonskih znakov poslovne goljufije po 234.a členu KZ. To kaznivo dejanje namreč stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojeni pri opravljanju gospodarske dejavnosti posredovanja zaposlitve oškodovance preslepil, da bodo obveznosti (konkretno posredovanje zaposlitve oziroma dobava repromateriala za delo na domu) izpolnjene, čeprav namena izpolnitve ni imel, zaradi tega pa je oškodovancem nastala premoženjska škoda. Tako ravnanje obsojenca tako nedvomno predstavlja kaznivo dejanje, ki se mu očita.

11. Na navedbe v zvezi s pravno in dejansko zmoto je v svoji sodbi odgovorilo že višje sodišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojeni deloval z goljufivim namenom, zato pomeni zatrjevanje zmote v zahtevi poskus spremembe dejanskih ugotovitev, kar s tem pravnim sredstvom ni mogoče doseči, zato Vrhovno sodišče na te trditve zahteve ne bo odgovarjalo.

12. Vrhovno sodišče ne more preizkusiti niti pavšalnih in neobrazloženih navedb zahteve, da ni podana vzročna zveza ter zakonski znaki kaznivega dejanja ter da izrek izpodbijane sodbe ni jasen in razumljiv, zaradi česar se sodbe ne da vsebinsko preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ničesar ne preizkuša po uradni dolžnosti, pač pa se omeji na preizkus zatrjevanih kršitev, pri čemer je potrebno, da so te konkretizirane, zato vlagatelj zahteve ne more uspeti s posplošenimi navedbami brez utemeljitev. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (zadeva I Ips 346/2008), da je na podlagi prvega odstavka 424. člena ZKP pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Vložnik zahteve je dolžan svoje trditve o kršitvah konkretizirati tako, da navede okoliščine oziroma ravnanje, ki predstavlja kršitev ter navede, kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe je bila zatrjevana kršitev storjena. Ker navedbe v zahtevi obsojenčevega zagovornika ne izpolnjujejo navedenih standardov substanciranosti, Vrhovno sodišče ne sme samo po uradni dolžnosti preverjati, ali je bila v postopku morda zagrešena kršitev, ki jo stranka samo na splošno zatrjuje oziroma nakazuje. Takšno ravnanje bi namreč pomenilo ravnanje v nasprotju z naravo tega izrednega pravnega sredstva lahko pa tudi v nasprotju z voljo stranke.

13. Vrhovno sodišče je ravno tako ugotovilo, da ne drži trditev zahteve, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, tudi sicer pa zahteva sploh ne pojasni, katere pritožbene navedbe naj bi ostale brez odgovora višjega sodišča. Ker zatrjevane kršitve postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega J.P. zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenega, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje in dejstva, da obsojeni nima otrok oziroma drugih oseb, ki bi jih bil dolžan preživljati na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojeni dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 84/2009
• Sodba I Ips 269/2008
• VSRS Sodba I Ips 5579/2014-59