Sodba I Ips 4/2009

Jedro

Zakonski znak prisiljenja v okviru kaznivega dejanja posilstva se lahko manifestira bodisi z uporabo sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil S.V. spoznan za krivega: dveh kaznivih dejanj protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ in kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen 3 leta in 4 mesece zapora. Oškodovanki T.B. je bila prisojena odškodnina v višini 32.000 EUR, z višjim premoženjskopravnim zahtevkom pa je bila napotena na pravdo. Obsojeni je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik v zvezi s kaznivim dejanjem posilstva in glede premoženjskopravnega zahtevka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve drugih določb kazenskega postopka in predlagal, da Vrhovno sodišče v navedenem obsegu izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki ugotavlja, da zahteva glede premoženjskopravnega zahtevka ni v ničemer obrazložena. Sicer pa je na vsebinsko enake očitke o kršitvi zakona pravilno odločilo pritožbeno sodišče z argumenti, ki temeljijo na pravu. Zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan zagovorniku in obsojenemu. Slednji se je o njem tudi izjavil. Navaja, da kaznivega dejanja posilstva ni storil, da je bil obsojen po nedolžnem, da sodišče ni upoštevalo vseh dokazov, glede na to, da je prvič obsojen, pa je mnenja, da je bil prestrogo kaznovan.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vložnik navaja, da sodba glede kaznivega dejanja posilstva nima razlogov o odločilnem dejstvu, in sicer o obsojenčevi grožnji oškodovanki z neposrednim napadom na njegovo življenje in telo. Trdi, da oškodovanka ni izrekla besed, ki so kot grožnja zapisane v izreku sodbe. Zapis sodbe na 20. strani, da je oškodovanka besede obsojenca - če bo pridna, jo bo potem odpeljal domov - razumela kot grožnjo, da jo bo v nasprotnem primeru spet pretepel ali ubil, pomeni le sklepanje sodišča, ki pa v podatkih spisa nima opore. Na podlagi navedenega vložnik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj prepis opisa zakonskega znaka grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo v obrazložitvi ne zadosti standardu obrazložitve sodbe.

7. Obrazložitev sodbe je bistveni del poštenega postopka, zato ni dvoma, da mora biti sodna odločba obrazložena na način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Podrobneje je pravni standard obrazložitve prvostopenjske sodbe opredeljen v določbi 364. člena ZKP, po kateri mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti razloge za vsako posamezno točko sodbe, obrazložiti vsa odločilna dejstva na katerih temelji sodba in utemeljiti svojo presojo dokazov, zlasti protislovnih, obrazložitev sodbe pa mora biti logična in izkustveno sprejemljiva.

8. Zakonski znak prisiljenja v okviru kaznivega dejanja posilstva se lahko manifestira bodisi z uporabo sile ali pa grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo (kot v obravnavanem primeru). Grožnja mora biti torej usmerjena neposredno na življenje ali telo in mora biti resna, torej sposobna, da je, glede na svojo vsebino in okoliščine, v katerih je izražena, objektivno zmožna vplivati na voljo oziroma odločitev žrtve, ki sicer ne pristaja na spolni odnos in storilcu to tudi nedvomno in jasno pokaže.

9. V okviru kaznivega dejanja posilstva (točka 2. c) je oškodovankin pristanek na spolni odnos v povezavi z obsojenčevo grožnjo z neposrednim napadom na njeno življenje in telo opisan tako, da je obsojenec nekaj ur pred tem oškodovanko pretepal in jo hudo telesno poškodoval, ji nato odvzel prostost in ji grozil z ubojem, zaradi česar je bila povsem telesno ter psihično slabotna in strta. V takšnih okoliščinah je od nje zahteval, da z njim spolno občuje, rekoč, da če bo "pridna", jo bo potem odpeljal domov ter ji tako zagrozil, da jo bo v nasprotnem primeru spet pretepel ali ubil.

10. Grožnje z pretepom ali ubojem oškodovanke v konkretnem opisu ni mogoče razumeti v tem smislu, da so bile s strani obsojenca oškodovanki neposredno izrečene; tega tudi oškodovanka sama ni trdila. V konkretnem primeru je bilo mogoče na takšno prikrito grožnjo zgolj logično in razumno sklepati na podlagi okoliščin neposredno pred posilstvom, prejšnjega dogajanja, kot tudi subjektivnega doživljanja oškodovanke. Iz razlogov prvostopenjske sodbe (stran 20 in 21) določno izhaja, da se je oškodovanka spolnemu odnosu upirala in da je obsojencu povedala, da ne more, "ker je grozno poškodovana in ji kri teče iz glave". Obsojenčevo obljubo, "da če bo pridna, jo bo odpeljal domov", je oškodovanka razumela, kot da mora biti tiho in pri miru, da "bo on opravil svoje". Iz razlogov prvostopenjske sodbe je mogoče tudi povzeti, da je glede na celotno dogajanje oškodovanka obsojenčevo zahtevo jemala resno in da je pristala na spolni odnos, ker se je, glede na to, kar se je dogajalo pred tem, bala za svoje življenje, ne pa zato, ker bi si spolni odnos želela. V razlogih prvostopenjske sodbe so torej navedeni zadostni in razumni razlogi, tudi glede odločilnega dejstva, ki ga problematizira vložnik, to pa je ugotovilo tudi višje sodišče, ki je kot neutemeljen zavrnilo enak očitek pritožnika, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zaradi navedenega zatrjevana procesna kršitev ni izkazana. Zanikanje obstoja grožnje v opisanem pomenu in trditev zahteve, da sklepanje sodišča v podatkih spisa nima opore, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

11. Vrhovno sodišče odklanja kot neutemeljene oziroma netočne navedbe zahteve, da naj bi bilo v sodbi podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede načina in mesta, kjer naj bi obsojenec oškodovanko posilil ter med vsebino zapisnikov o zaslišanju oškodovanke glede istega vprašanja. Na vsebinsko popolnoma enake ugovore zagovornika je odgovorilo že pritožbeno sodišče in jih obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene. Ugotovilo je, da je oškodovanka v preiskavi in na glavni obravnavi enako izpovedovala, da je pri spolnem odnosu ona "nekako klečala, on pa je stal zunaj avtomobila". Zato njena izpovedba, ki jo izpostavlja vložnik, da se je po dejanju "usedla nazaj v avto" nikakor ne pomeni, da naj bi se spolni odnos odvijal zunaj avtomobila oziroma, da naj bi oškodovanka o tej okoliščini dvakrat različno izpovedovala, kot navaja zahteva.

12. Že v prejšnji točki je bilo pojasnjeno, da oškodovanka o tem, kje je prišlo do spolnega odnosa, ni izpovedovala različno, kot trdi zahteva. Zato na podlagi takšne vložnikove napačne predpostavke sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni navedlo, kako je presodilo verodostojnost protislovnih dokazov, s tem pa tudi ne kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 355. člena in sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Poudarjanje zahteve, da gre (v tem kontekstu) za vprašanje verodostojnosti oškodovanke in da obsojenec trdi, da sta imela le en spolni odnos (dan pred tem, ki pa ni pod obtožbo), sodi v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja ugotovljenega v pravnomočni sodbi, na katerega pa je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi vezano.

13. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Iz enakih razlogov kot na prvi in drugi stopnji je tudi Vrhovno sodišče obsojenega oprostilo plačila stroškov (sodne takse), nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 415/2007
• VSRS Sodba I Ips 31611/2014
• Sodba I Ips 44/2009