Sodba I Ips 477/2008

Jedro

Pomanjkljivosti, ki jih v zvezi z danim poukom obsojencu pri zaslišanju v preiskavi in v postopku glavne obravnave uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane, zato sodišče pravnomočne sodbe ni oprlo na nedovoljen dokaz.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 30.5.2007, obsojena A.Z. in A.L. spoznalo za kriva kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (KZ) in glede obsojenega A.Z. v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ ter vsakemu izreklo kazen tri leta zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta dolžna nerazdelno povrniti potrebne izdatke oškodovanega A.P. in plačati nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenca. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP ju je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Odločilo je tudi, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 97. člena ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4.6.2008, zavrnilo pritožbe A.Z. in zagovornika ter zagovornika obsojenega A.L. kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oba obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zagovornica obsojenega A.Z. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 18. členu v zvezi z 227. členom ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter spremeni pravnomočno odločbo oziroma v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v odločanje ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. Podrejeno se zavzema, da Vrhovno sodišče uporabi določbo 427. člena ZKP in pravnomočno sodbo razveljavi ter odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Navaja, da je obsojenec bil tako ob prvem zaslišanju pri preiskovalnem sodniku, kot tudi na glavnih obravnavah, ki so se začele znova, poučen o vseh pravicah, ki jih kot obdolženi ima po ZKP. Ustrezni pravni pouk je tako zapisan na list. št. 68 - 71, 167, 235 in 316 kazenskega spisa. Posledično ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče oprlo sodbo na nezakonito pridobljen dokaz.

4. Predlog vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vložnica zahteve navaja, da je sodišče obsojenca poučilo le o tem, katerega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev, ni pa od njega pridobilo izjave, da tak pouk razume, takšna izjava ni zapisana v zapisniku in zato obsojenec z njo ni mogel biti seznanjen. V skladu z določbo 227. člena ZKP je sodišče obsojenca le poučilo o pravici do zagovornika, ni pa dobilo njegove izjavo, ki tudi ni zapisana. Sodišče tudi ni zahtevalo obsojenčevega podpisa, s katerim bi bilo zadoščeno pogojem iz desetega odstavka 227. člena ZKP. Glede na zatrjevane pomanjkljivosti vložnica zahteve ocenjuje, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na izpovedbo oziroma zagovor obsojenca, ker le-ta ni bil pravilno poučen o svojih pravicah. Zato je kršilo 18. člen v zvezi z določbami 227. člena ZKP.

7. Po določbi drugega odstavka 227. člena ZKP se obdolžencu pove, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev. Pouči se ga, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo ter ima pravico vzeti si zagovornika po lastni izbiri, oziroma se mu lahko ob pogojih, ki jih določa zakon, postavi zagovornik po uradni dolžnosti, ki je lahko navzoč pri zaslišanju. V desetem odstavku istega člena je med ostalim predpisano, da sodišče ne sme opreti svoje odločbe na obdolženčevo izpovedbo, če ni bil poučen o svojih pravicah iz drugega odstavka, ali če dani pouk in izjava obdolženca glede pravice do zagovornika nista bila zapisana v zapisnik.

8. Preiskovalni sodnik je zaslišal obsojenca dne 22.9.1999 (list. št. 70 - 72). Iz zapisnika o zaslišanju je razvidno, da je obsojenec bil poučen skladno z določbo drugega odstavka 227. člena ZKP, tudi o pravici do zagovornika, in da je po danem pouku izjavil, da je razumel, katerega kaznivega dejanja je osumljen. Prav tako je po pouku o pravici do zagovornika izjavil, da se želi zagovarjati v njegovi navzočnosti. Kljub odsotnosti pravilno obveščenega zagovornika o zaslišanju, je preiskovalni sodnik ugodil obsojenčevi prošnji in zaslišanje preložil na dne 13.10.1999, ki je bilo preloženo in nato opravljeno dne 20.10.1999. Glede na podatke zapisnika o zaslišanju (list. št. 74) je bil obsojencu dan enak pouk kakor pri zaslišanju dne 22.9.1999. Obsojenec je izjavil, da se bo zagovarjal s pomočjo zagovornika, ki je bil pri zaslišanju tudi navzoč. Obsojenec se je pod zapisanim poukom v obeh navedenih primerih zaslišanj tudi podpisal. Na glavnih obravnavah (list. št. 166, 167, 250, 315 in 316) je glede pravnega pouka sodišče postopalo po določbah 320. člena in 321. člena ZKP.

9. Iz navedenih podatkov kazenskega spisa sledi, da niso podane pomanjkljivosti, ki jih v zvezi z danim poukom obsojencu pri zaslišanju v preiskavi in tudi v postopku glavne obravnave uveljavlja vložnica zahteve. Zato zatrjevane kršitve niso podane, v posledici tega pa tudi ni podlage za sklepanje, da je sodišče oprlo pravnomočno sodbo na nedovoljen dokaz.

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega A.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Po podatkih kazenskega spisa so obsojenčeve premoženjske razmere slabe, zato ga je tudi Vrhovno sodišče oprostilo povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 451/2008
• VSM Sodba II Kp 35804/2013
• sodba I U 2060/2009