Sodba I Ips 486/2008

Jedro

Sodišče tožilčeve dokazne predloge presoja po enakih merilih kot dokazne predloge obrambe, to je po merilih relevantnosti dejstev, ki naj bi se dokazala ter stopnje verjetnosti uspešnosti dokaza.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bil Z.Č. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojeni mora tudi povrniti stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenemu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razloga kršitve postopka, Ustave in EKČP" ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugostopenjskemu ali prvostopenjskemu sodišču.

3. Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne, saj sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče ni kršilo pravice do obrambe in načela "enakosti orožij".

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojenemu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Iz skope obrazložitve zagovornikove zahteve je moč razbrati, da uveljavlja dve kršitvi, in sicer: kršitev pravic obrambe, ker naj bi bil neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče P.J. in kršitev načela "enakosti orožij", ker je sodišče prve stopnje omenjeni dokazni predlog obrambe zavrnilo takoj, ko ga je umaknil državni tožilec, v tem pa naj bi se kazala "klasična neenakost v postopku".

7. Načelo enakopravnosti strank, na katerega se smiselno sklicuje vložnik (29. člen Ustave RS, prvi odstavek 16. člena ZKP), je temelj pravičnega postopka, v katerem imata obe stranki (obdolženec in tožilec) enake možnosti vplivati na njegov izid. Iz tega izhaja, da sta obe stranki po načelu kontradiktornosti v dokaznih možnostih popolnoma izenačeni, kar pomeni, da mora sodišče tudi tožilčeve dokazne predloge presojati po enakih merilih, kot dokazne predloge obrambe, to je, po merilih relevantnosti dejstev, ki naj bi se dokazala ter stopnje verjetnosti uspešnosti dokaza. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, dokaze, ki ne morejo biti uspešni, pa sme tudi zavrniti.

8. Sodišče prve stopnje je predlog obrambe za zaslišanje priče P.J. (državni tožilec je predlog za njegovo zaslišanje med postopkom umaknil) zavrnilo kot nepotreben, ker je ocenilo (sodba na strani tri in štiri), da sta zaslišani priči dovolj natančno in skladno opisali dogodek, in da se njuni izpovedbi glede odločilnih dejstev ujemata tudi z zagovorom. Višje sodišče je tej oceni pritrdilo in med drugim poudarilo, da pritožnik ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti relevantnost predlaganega dokaza oziroma ga, kot navaja, sploh ni utemeljil. Ob tem je še navedlo, da izzivanje P.J., na katerega se sklicuje pritožnik, ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na drugačno presojo zadeve, saj oškodovanec pri verbalnem komuniciranju med obsojencem in J. "ni imel nič".

9. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči skladno z ustaljenimi merili, izoblikovanimi v ustavnosodni praksi, utemeljeno zavrnili dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče, glede katere obramba ni zadostila minimalnemu trditvenemu bremenu, to je, katero pravno relevantno dejstvo sploh želi dokazati s pomočjo predlaganega dokaza. Zato je brez podlage tudi očitek o neenakopravnem obravnavanju obsojenca v odnosu na državnega tožilca pri izvajanju dokazov, saj je državni tožilec dokazni predlog med postopkom umaknil, obramba pa, kot že rečeno, z istim dokaznim predlogom ni uspela.

10. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 252/2009
• Sodba I Ips 467/2008
• VSRS Sodba I Ips 40378/2010-179