Sodba I Ips 78/2008

Jedro

Ko sodišče ugotavlja obstoj utemeljenih razlogov za sum (kot pogoja za odreditev hišne preiskave) na podlagi informatorjeve izjave, ocenjuje njeno dokazno vrednost z dveh vidikov, zato mora policija sodišču posredovati spoznavne vire, ki zadevajo 1. okoliščine, ki so policiste prepričale, da je informator zanesljiv in njegova informacija resnična (subjektivna zanesljivost informatorja), ter 2. okoliščine, ki kažejo, kako je informator prišel do posredovanih podatkov (objektivna resničnost obvestila).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega M.D. se ugodi in se zato, glede obsojenega R.O. pa po uradni dolžnosti, izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.3.2007 M.D. in R.O. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. M.D. je izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora in mu odvzelo zaseženo mamilo 195,1 g heroina in elektronsko tehtnico T. R.O. je izreklo kazen eno leto zapora. Odvzelo mu je zaseženo mamilo 22,5 g kokaina. Obema obsojencema je v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 29.11.2006 dalje in jima naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, vsakemu v znesku voznih stroškov 5,04 EUR, del stroškov za priče 14,50 EUR in povprečnino v višini 500 EUR ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.6.2007 pritožbo zagovornikov obsojenega M.D. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo povprečnino, odmerjeno na 1000 eurov.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega M.D. dne 26.9.2007 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker se izpodbijani sodbi opirata na dokaze, pridobljene s hišno preiskavo, ki je bila odrejena v nasprotju s prvim odstavkom 214. člena ZKP in izvedena v nasprotju z drugim odstavkom 215. člena ZKP in tretjim odstavkom 216. člena ZKP, kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ugotovitev sodišča druge stopnje, da je policija pridobila informacije od preverjene neimenovane osebe (informatorja), nima opore v listinah ter kršitve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), zaradi zavrnitve dokaznega predloga obrambe za pridobitev osebnih podatkov in zaslišanje informatorja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podaja mnenje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Glede navedbe zahteve, da ugotovitev sodišča, da je policija pridobila informacije od preverjenega informatorja, nima opore v listinah, navaja, da sta obe sodišči preverjali zakonitost dela policije v predkazenskem postopku in za obstoj pogojev za odreditev hišne preiskave navedli in obrazložili potrebne razloge, ki temeljijo na podatkih v spisu ter so rezultat ocene zbranih dokazov. Prav tako je neutemeljen očitek zahteve glede zavrnitve dokaznega predloga, da se pridobijo osebni podatki informatorja in se ga zasliši, saj sodišče pravno relevantne dokaze izvede po načelu proste presoje dokazov. Zato tudi ni bilo dolžno opraviti poizvedb pri mobilnih operaterjih, kdaj je obsojenec klical odvetnika, saj so ti podatki razvidni iz spisa. Sodišče je pravilno ocenilo, da je bila hišna preiskava začeta v skladu z rokom določenim v drugem odstavku 215. člena ZKP, ki začne teči od vročitve odredbe o preiskavi. Zgolj zaradi dejstva, da sta bili priči študenta Fakultete za varnostne vede hišna preiskava ni nezakonita, zato je tudi ta očitek zahteve neutemeljen.

4. Obsojenčevi zagovorniki v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztrajajo pri navedbah in predlogu iz zahteve. Navajajo, da prvo- in drugostopenjsko sodišče zakonitosti dela policije oziroma obstoja dokaznega standarda sploh nista mogli preverjati. Za zaključek sodb o lastnostih informatorja, da je bil verodostojen in policiji znan informator, v spisu ni podlage, prav tako ni obrazložen. Brez ugotavljanja lastnosti informatorja sklepanje o zakonitosti policijskega delovanja ni možno, zato je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga o osebnih podatkih in zaslišanju informatorja kršilo ustavne pravice obsojenca. Uradni zaznamki policije o izjavah (anonimnih) občanov ne morejo imeti dokazne vrednosti, če se ne preizkusijo v kazenskem postopku, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Poleg tega ne drži, da so uradne osebe dolžne obsojenca o pravici do odvetnika le obvestiti, ampak morajo obsojencu pravico do odvetnika vsebinsko omogočiti.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

* da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; * da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 424. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; * da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih le ne poimensko navesti; * da je Vrhovno sodišče glede odredbe za hišno preiskavo že v svoji odločbi I Ips 333/2005 z dne 3.11.2005 navedlo, da utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-25/95 z dne 27.11.1997). Utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-18/93 z dne 11.4.1996). Razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določeni storilec(ka) storil(a) kaznivo dejanje, morajo biti podani v času odreditve hišne preiskave, izkazani pa morajo biti tako, da je ex post mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe. Teh tudi ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo.

B- 2

6. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila hišna preiskava odrejena v nasprotju s prvim odstavkom 214. člena ZKP (neobstoj utemeljenih razlogov za sum) in je nezakonita, dokazi pridobljeni ob hišni preiskavi bi morali biti izločeni (drugi odstavek 18. člena ZKP). Navajajo, da policija izven nepreverjenih anonimnih prijav, predvsem ustnega obvestila domnevnega informatorja, ni razpolagala z nobenimi informacijami, ki bi obsojenca povezovale s kriminalno dejavnostjo. Ocenjujejo, da se bistvena in edina obremenjujoča trditev glede dobave, delitve in razpečavanja prepovedanih drog iz anonimne izjave med preverjanjem ni potrdila. Naknadno so se informacije v celoti izkazale za napačne, saj A.Š., ki naj bi obsojencema dobavljal prepovedano drogo, droge ob hišni preiskavi ni imel, niti ne predmetov, ki bi kazali, da se ukvarja s prepovedano dejavnostjo. Vse ostale ugotovitve policije, da prijavitelj pozna M.D. in R.O., katero telefonsko številko sta uporabljala za prodajo drog, kateri vozili sta vozila in kje živita, v ničemer ne potrjujejo navedb prijavitelja o zatrjevanem kaznivem dejanju.

7. V uradnem zaznamku Policijske postaje Ljubljana - Bežigrad (policije) o razgovoru z neimenovanim občanom z dne 20.10.2006 je navedeno, da je v preteklosti že dal koristne informacije glede prodaje drog. Povedal je, da se osebi z vzdevkoma J. in R. intenzivno ukvarjata s prodajo prepovedanih drog tako, da kupita pol kilograma heroina oziroma kokaina, količino razpolovita in hranita na naslovu, kjer živita, prodajata istim odjemalcem na območju L. preko telefonske številke, ki jo izključno za prodajo drog izmenjujoče (dopoldne, popoldne) uporabljata, in sta pri prodajah zelo previdna in organizirana. Glede organizacije prodaje je povedal, da J. in R. prepovedano drogo prodajata za A.Š., ki je posle prevzel od B.S., odkar se ta nahaja v zaporu. Osebo z vzdevkom J. je opisal, da je stara okoli 24 do 25 let, visoka okoli 180 cm in ima urejeno tanjšo bradico, jemlje stereoide, živi v S., kjer ima v spodnjem delu stanovanjske hiše najeto stanovanje, ki jo zna točno pokazati, zaposlena je kot pek v trgovskem centru L., vozi modri M.B. in je že bila obravnavana zaradi očitanega kaznivega dejanja. Občan, ki je dal navedene podatke, ni želel biti imenovan in je prosil, da se njegovi podatki ne omenjajo, saj se je bal zase in za svojo družino, da ne bi slučajno zaradi sodelovanja s policijo prišlo do maščevanja. Zatrdil je, da so informacije točne in zanesljive in da nima nobenega motiva za maščevanje do teh oseb.

8. Preiskovalni sodnik je z odredbo za hišno preiskavo zoper obsojenega M.D. z dne 23.11.2006 po prvem odstavku 215. člena v zvezi z drugim in prvim odstavkom 214. člena ZKP na predlog policije odredil, da se pri njemu opravi osebna in hišna preiskava stanovanja in drugih prostorov zaradi zasega predmetov ter listin, ki so v zvezi z namenom hišne preiskave. Razloge za odreditev hišne preiskave je oprl na predlog policije z dne 23.11.2006, saj je navedel, da iz predloga in njegovih prilog izhaja, da so podani razlogi za sum, da je M.D. storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, saj je bil član organizirane združbe, ki se ukvarja s preprodajo prepovedane droge odvisnikom. Do podatkov so policisti prišli z operativnim delom in s klasičnimi metodami policijskega dela.

9. V prvostopenjski sodbi je sodišče ugotovilo, da je preiskovalni sodnik hišno preiskavo odredil zakonito, saj so bili utemeljeni razlogi za sum podani že ob odreditvi hišne preiskave, kot izvira iz razlogov sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31.1.2007 o zavrnitvi predloga zagovornikov obdolženih M.D. in R.O. za izločitev dokazov in sicer zapisnikov o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 29.11.2006. Dokazne predloge obrambe za pridobitev osebnih podatkov in zaslišanje policijskega informatorja je zavrnilo, ker se nanašajo na operativno delo policije v postopku, ki je pripeljalo do podaje predloga za izvedbo hišne preiskave in niso v neposredni povezavi z zadevo, ki je predmet kazenskega postopka, zato niso stvar dokazne presoje sodišča, o zakonitosti izdaje odredbe preiskovalnega sodnika pa je sodišče že odločilo s sklepom z dne 31.1.2007. Višje sodišče se je v celoti strinjalo s sodbo sodišča prve stopnje, da je bila odredba za hišno preiskavo izdana zakonito. Navedlo je, da je informacijo, da se obtoženi ukvarja s kriminalno dejavnostjo, policija dobila od osebe, ki je že večkrat posredovala informacije (policijskega informatorja) in ni šlo za anonimno osebo kot v odločbi, kot to zmotno trdijo obtoženčevi zagovorniki. Na podlagi opisa oseb z vzdevkoma J. in R., navedbe njunih vozil in telefonske številke, s katere je dne 17.11.2006 R.O. klical na policijsko postajo, je policija ugotovila, da gre za obtoženca. Navedene informacije (telefonska številka, kraj prebivališč, povezanost obtožencev z A.Š., opis načina nabave in razpečevanja mamil) je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 31.1.2007 in pravilno zaključilo, da skupek informacij, ki so bile preverjene s strani policije, izpolnjuje zahtevani dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Zato sta tako izpodbijani navedeni sklep kot prvostopenjska sodba pravilna in zakonita, pritožbena trditev, da je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa neutemeljena.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik izdajo odredbe za hišno preiskavo zoper obsojenega M.D. oprl na predlog policije z dne 23.11.2006, saj se nanj izrecno sklicuje. Predlog se v spisu ne nahaja, iz obrazložitve odločb nižjih sodišč pa je razvidno, da sta sodišči obstoj zahtevanega dokaznega standarda za odreditev hišne preiskave presojali na podlagi listin policije, ki so v spisu, predvsem uradnih zaznamkov o razgovorih z občani in o operativnem delu v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem. Tako je v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31.1.2007 navedeno:"Dne 20.10.2006 je neka anonimna oseba, ki ji je pred tem večkrat posredovala informacije, obvestila policijo, da se osebi z vzdevkoma J. in R. ukvarjata s prodajo drog in v ta namen uporabljata telefonsko številko ... Po opisu, ki ga je oseba podala, so policisti ugotovili, da gre za obdolženca O. in D. Po teh informacijah naj bi delala za A.Š., za katerega je bilo ugotovljeno, da prebiva na istem naslovu kot R.O. in da obdolženca zalaga z mamili za nadaljnjo prodajo. Dne 10.11.2006 so policisti obnovili stik z osebo in ugotovili, da obdolženca za prodajo mamil več ne uporabljata številke ..., temveč številko ... Dne 17.11.2006 je s te številke poklical R.O. na Policijsko postajo Ljubljana Bežigrad. Policisti so dne 28.8.2006 na območju Č. v vozilu izsledili S.B., ki je v predalu armaturne plošče skril zavitek marihuane, zraven njega pa je sedel A.Š., vozilo je bilo Š. K vozilu je pristopil E.H., ki je Š. in B. zavpil: "evo me!" in pri katerem je bilo najdenih 1.500.000,00 SIT. Denar je bil torej po vsej verjetnosti namenjen nakupu mamil. Na podlagi zgornjih ter še nekaterih ugotovitev je policija dne 23.11.2006 preiskovalnemu sodniku predlagala izvedbo hišne preiskave pri obeh obdolžencih." Kot že ugotovljeno, sta se obe izpodbijani sodbi v obrazložitvah sklicevali na navedeni sklep, prvostopenjsko sodišče pri utemeljitvi zakonitosti odreditve hišne preiskave, drugostopenjsko pa je po presoji vseh v sklepu navedenih ugotovitev policije zaključilo, da je bil dokazni standard utemeljenih razlogov za sum podan in sta tako izpodbijani sklep kot prvostopenjska sodba pravilna in zakonita.

11. Po prvem odstavku 214. člena ZKP se preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb sme opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.

12. Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi strani pa omogočajo sodno presojo. Pri presoji utemeljenih razlogov za sum je treba upoštevati, od kod policiji informacije o sumu storitve kaznivega dejanja, storilcu in drugih okoliščinah, pomembnih za odreditev hišne preiskave. Presoditi je potrebno tudi naravo in zanesljivost informacij ter zakonitost dela, na podlagi katerega je policija ugotovila določena dejstva in okoliščine ter v zvezi s tem zbrala podatke, s katerimi utemeljuje razloge za sum. Takšna sodna presoja ni mogoča, kadar se utemeljeni razlogi za sum vzpostavljajo samo na podlagi splošnih, verjetnostnih okoliščin, navzven nedolžnega ravnanja in podatkov, ki sami po sebi ne pomenijo niti ne nakazujejo na obstoj kakršnegakoli kaznivega dejanja. Splošne okoliščine so v obravnavanem primeru tiste, ki se nanašajo na starost, videz, zaposlitev, prebivališče M.D. in na posedovanje osebnega vozila, kar vse je navedel informator in se je po ugotovitvah policije izkazalo za resnično. Policija je podatkom, ki jih je pridobila v razgovoru z informatorjem, dodala le, da se je s telefonske številke ... dne 17.11.2006 ob 13.00 uri na policijo R.O. - R. pozanimal glede zapisnika v njegovem primeru - vlom v osebni avtomobil, iz česar je policija sklepala, da je dejanski uporabnik telefonske številke. Zaključek policije, da bi bila ta številka uporabljena za vzpostavljanje stikov za prodajo mamil, ni bil z ničemer potrjen. Nadaljnjih trditev informatorja, da J. in R. prepovedano drogo prodajata oziroma kupujeta od A.Š., o povezavi in stikih med njimi, o količini in prodaji droge istim odjemalcem na območju L. in da M.D. uporablja isto telefonsko številko, s preverjanjem niso bile potrjene. Tako niti ni šlo za sum policije, ampak za gole nepotrjene navedbe (policiji znanega) neimenovanega informatorja, ki jih je preiskovalni sodnik kljub temu upošteval kot okoliščine, ki utemeljujejo razloge za sum, da sta M.D. in R.O. storila kaznivo dejanje, ki se jima očita.

13. Glede na navedeno je razvidno, ob upoštevanju razlogov v sodbah obeh sodišč, da je policija potrebno stopnjo suma, da M.D. izvršuje kaznivo dejanje s preprodajo heroina ali kokaina, utemeljevala le s potrjevanjem splošnih okoliščin kot izhajajo iz razgovora z informatorjem, ki je po zatrjevanjih policije v preteklosti že dal koristne in točne informacije. Višje sodišče ima sicer prav, ko navaja, da položaj v konkretni zadevi ni enak tistemu, ki ga je imelo pred seboj Vrhovno sodišče, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi I Ips 238/2005. V obravnavani zadevi je obvestila policiji posredoval znani informator, ki ji je po njenih navedbah v preteklosti večkrat posredoval resnične in koristne informacije o prodajah nedovoljenih drog, v navedeni zadevi pa je šlo za anonimno prijavo. Ta razlika je pomembna, vendar v tem primeru ni odločilna. Sodnik namreč presoja dokazno vrednost informatorjeve izjave z dveh vidikov, zato mu mora policija, ko predlaga odreditev hišne preiskave posredovati spoznavne vire, ki zadevajo 1. okoliščine, ki so policiste prepričale, da je informator zanesljiv in njegova informacija resnična (subjektivna zanesljivost informatorja), ter 2. okoliščine, ki kažejo, kako je informator prišel do posredovanih podatkov (objektivna resničnost obvestila). Ali je policija tej zahtevi zadostila, je treba presojati na podlagi okoliščin vsakega konkretnega primera. Policija sodniku tako opiše stvari, kot so: okolje informatorja, osebne lastnosti, ki mu omogočajo točno opazovanje in poročanje, družbeni položaj, sloves med drugimi, osebne veze z osumljenimi, okoliščine, ki nakazujejo odsotnost namena dati lažne podatke, pravi namen posredovanja informacij, pri čemer je popolnoma razumljivo, da ima pri tem pred očmi, da ne izda svojega vira. Policija je ugotovila le, da je oseba že večkrat posredovala informacije in je policiji znana, vendar ne želi biti imenovana, saj se boji zase in za svojo družino, glede informacij pa oseba trdi, da so točne in zanesljive in da nima nobenega motiva za maščevanje do teh oseb. V takšnih ugotovitvah ni ničesar, kar bi sodniku omogočalo, da bi samostojno presodil informatorjevo zanesljivost. Oseba, za katero ni bila prikazana nobena splošna značilnost zanesljivosti in katere ime ni razkrito sodniku, je točno tista vrsta informatorja, čigar obvestilo ne sme služiti kot edini (izključni) temelj za izdajo odredbe za hišno preiskavo.

14. V konkretni zadevi je šlo za položaj, ko informatorjevo obvestilo ni zadoščalo za sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za sum in je zato je potrebovalo dodatno podporo. V ugotovitvah policije, kot so navedene v uradnih zaznamkih o razgovorih z občani in o njenem operativnem delu ter povzete v odločbah nižjih sodišč, ni ničesar, kar bi podprlo sume, ki jih je povzročilo informatorjevo obvestilo, da bi dosegel potrebni dokazni standard. Ugotovljena dejstva in okoliščine, kot so kraj prebivališč, vozili in zaposlitev obsojencev so ali povsem običajne ali pa same po sebi v ničemer ne utemeljujejo zelo določno izraženega suma, da se M.D. in R.O. sploh, kaj šele intenzivno ukvarjata s prodajo prepovedanih drog, da izključno za prodajo drog v dveh izmenah (dopoldne in popoldne) uporabljata določeno telefonsko številko, da kupita pol kilograma heroina ali kokaina, količino razpolovita in jo hranita oziroma skrivata na naslovu, kjer živita in da drogo prodajata istim odjemalcem na območju L. Tako ni razvidno, da je informator posredoval podatke o konkretnih in preverljivih okoliščinah, iz katerih je sklepal, da obsojenca prodajata drogo, saj ne navaja niti enega takega primera prodaje. V primeru, ko policija v skladu z določilom prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP zbira dokaze na podlagi informatorjevega obvestila, ko ni podatkov, na kakšen način je bila informacija pridobljena, je posebej pomembno, da informacija opiše kriminalno dejavnost tako podrobno, oziroma jo policija s podatki, pridobljenimi s svojim delovanjem po drugem odstavku 148. člena ZKP, dopolni tako, da preiskovalni sodnik lahko oceni, ali sum temelji na bolj določni podlagi, kot je morebitno prehitro sklepanje obdolžencema nenaklonjenega okolja, hkrati pa je treba izključiti možnost, da se odredba za hišno preiskavo opira na dokazne vire, pridobljene na nedovoljen način. V zbranem gradivu bi policija morala navesti okoliščine, ki jih je pridobila s preverjanjem trditev informatorja in način, kako so bile te ugotovljene. To bi bile lahko le okoliščine, ki niso zgolj splošne narave, ampak so v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja, na primer odkritje prodaje vsaj enemu odjemalcu, povezave in stiki med M.D., R.O. in A.Š., odkritje, ali so pri prodaji drog uporabljali telefonsko številko ... oziroma kasneje ... in podobno. Iz okoliščin, ki jih je preverila policija, in so glede presoje verjetnosti, ali sta obsojenca izvrševala kaznivo dejanje, popolnoma nevtralne, ni bilo mogoče sklepati, da je podan dokazni standard, ki bi utemeljeval izdajo odredbe o hišni preiskavi. Glede na spisovne podatke, je preiskovalni sodnik o potrebni stopnji suma storitve kaznivega dejanja sklepal na podlagi povsem nepreverjene (nepotrjene) izjave informatorja oziroma golega suma, da obsojenca prodajata drogo za A.Š.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča v tej zadevi dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je policija predlagala odreditev hišne preiskave in so jih pri presoji antecedenčnosti potrebnega dokaznega standarda presojali obe sodišči, ne zadostujejo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum in v takem položaju tudi ne za odreditev hišne preiskave. Nedotakljivost stanovanja je v 36. členu Ustave Republike Slovenije varovana človekova pravica. Preiskovalni sodnik je odredil hišno hišno preiskavo, ne da bi bili za to izpolnjen navedeni pogoj iz prvega odstavka 214. člena ZKP, pri tem pa je bilo najdeno mamilo in drugi dokazi na katere je sodišče oprlo sodbo. Po drugem odstavku 18. člena ZKP sodišče sodbe ne sme opreti dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic. Zato je treba pritrditi zahtevi zagovornika obsojenega M.D., da je pravnomočna sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Ker je bila ugotovljena kršitev storjena v začetni fazi postopka (v predkazenskem postopku), Vrhovno sodišče utemeljenosti ostalih uveljavljanih kršitev, ki naj bi bile v postopku storjene kasneje, ni presojalo. Zahtevi zagovornikov obsojenega M.D. za varstvo zakonitosti je ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo v sodišču prve stopnje v novo odločitev.

C.

17. Vrhovno sodišče je po uradni dolžnosti ob upoštevanju pravila beneficium cohaesionis (drugi odstavek 424. člen ZKP) tudi glede obsojenega R.O. pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 40661/2021
• Sodba I Ips 440/2008
• Sodba I Ips 238/2005