Sodba I Ips 406/2008

Jedro

Izločitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP dopušča, da predsednik sodečega senata sodeluje v zunajobravnavnem senatu, ko ta odloča o podaljšanju pripora zoper obdolženca po 207. členu ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 2.11.2007 A.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu določilo kazen enajst let zapora. Na podlagi prvega odstavka 110. člena KZ mu je preklicalo pogojni odpust, izrečen z odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 25.11.2003 ter neprestani del kazni v višini treh let, šest mesecev in osmih dni zapora štelo za določenega. Na podlagi 47. člena KZ mu je izreklo enotno kazen štirinajst let zapora, v katero je vštelo čas prebit v priporu od 21.11.2006 dalje. Na podlagi četrtega odstavka 196. člena KZ mu je odvzelo heroin. Naložilo mu je plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.3.2008 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo in odločilo, da se obtožencu določena kazen zviša na dvanajst let zapora, nakar se mu ob upoštevanju neprestanega dela kazni v višini treh let, šest mesecev in osmih dni zapora iz preklicanega pogojnega odpusta izreče enotna kazen petnajst let zapora, v katero se mu všteje čas prebit v priporu od 21.11.2006 dalje. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Plačila stroškov postopka ga je oprostilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo ali pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Vlagatelj zahteve v okviru razloga, s katerim uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ni navedel, katere zakonske določbe v okviru 371. člena ZKP naj bi bile kršene. V okviru razloga kršitve kazenskega zakona pa ni navedel določb kazenskega zakona, ki naj bi bile kršene, zato se kršitve kazenskega zakona ne da preizkusiti. Sicer zahteva enako kot v pritožbi uveljavlja le razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi razlogi, ki se nanašajo na delo sodišča, niso utemeljeni, saj se je o njih odločalo že v prejšnjih fazah postopka.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočno sodbo iz razlogov po vseh točkah prvega odstavka 420. člena ZKP, pri tem pa ne navaja nobene konkretne kršitve zakona (prvi odstavek 424. člena ZKP). Bistvo obširnih zagovornikovih navedb so očitki sodišču druge stopnje, ker je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav naj bi se tekom postopka pokazalo ogromno število "slabih točk", ki kažejo na "montiran proces". Sodišče prve stopnje naj bi odločilna dejstva, ki jih zahteva obširno našteva, popolnoma ignoriralo ali jih ocenilo nekritično in nepravilno, čeprav je za drugačno realno in konkretno oceno imelo veliko razlogov. Pri tem zagovornik ponuja svojo, drugačno dokazno oceno od sprejete in sicer, da je izpovedba priče L.Š. neverodostojna, da je šlo za sodelavca policije, da so bili dokazi za obsojenca prirejeni, da je državni tožilec na glavni obravnavi spremenil obtožnico zato, ker naj bi se za takrat še soobsojenca X.B. ugotovilo, da ni potoval z L.Š. na Kosovo in je za potrditev verodostojnosti ključne priče moral vključiti drugo osebo, to je X., in naj bi posledično L.Š. potoval na Kosovo z dvema osebama z imenoma X. in X.B. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva na opisan način očitkov kršitve zakona ne konkretizira, ampak izraža lastno oceno v postopku izvedenih dokazov in posredno uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Vložnik trdi, da sodišči nista pojasnili nasprotujočih si izpovedb Š., ki je trdil, da je X.B. šel z njim na Kosovo in ostalih prič, da je X.B. z njimi v K. praznoval ženin rojstni dan; nasprotja med izjavo Š., da je na Kosovu spal v določenem hotelu in sporočilom hotela, da tam ni spal; dejstva, da je Š. na prepoznavi v zaporu v L. kot osebo, ki naj bi z njim potovala na Kosovo, prepoznal osebo po imenu X.B. in to ponovil na glavni obravnavi in da enako trdi glavni koordinator B., državni tožilec pa je kljub temu v obtožnici namesto te osebe navedel osebo X. Te trditve vložnika, s katerimi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, so neutemeljene, saj se je sodišče tudi do zatrjevanih nasprotij v dokazih določno opredelilo. Sodišče prve stopnje je glede osebe, ki je spremljala Š. na Kosovo navedlo, da je Š. na prepoznavi, opravljeni v zaporih L., in tudi na glavni obravnavi kot to osebo prepoznal oseba z imenom D. (izpisano X.). Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je Š. na prepoznavi izločil kot osebo z imenom X. osebo z imenom X.B., ki pa v tem postopku ni bil procesni subjekt. V celoti je odgovorilo tudi na očitke zaradi spremembe obtožbe v delu, kjer je državni tožilec namesto imena X.B. vnesel le X., ko je navedlo, da lahko državni tožilec skladno s prvim odstavkom 344. člena ZKP spremeni obtožbo, zato očitki sodišču v zvezi s spremembo obtožbe niso utemeljeni. Državni tožilec je glede spremembe obtožbe na glavni obravnavi z dne 16.10.2007 pojasnil, da jo spreminja zaradi izločitve postopka zoper obtoženega X.B. Glede sporočila, da Š. ni bil vpisan v knjigo gostov hotela, kjer je po njegovih navedbah prespal, pa je ugotovilo, da to ne ovrže izpovedi priče, saj ta niti ni bil prepričan glede imena hotela.

7. Navedba zahteve, da je članica senata okrožna sodnica B.D. sodelovala v zunajobravnavnem senatu, ki je s sklepom istega sodišča z dne 2.8.2007 podaljšal pripor zoper obsojenca za dva meseca, do 2.10.2007, in je zato "okužena", ni utemeljena. Ker vložnik zahteve konkretne kršitve ne navaja, Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev ni podana, saj izločitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP dopušča, da predsednik sodečega senata sodeluje v zunajobravnavnem senatu, ko ta odloča o podaljšanju pripora zoper obdolženca po 207. členu ZKP. Očitkov, da v postopku ni bilo ugodeno predlaganim izločitvam predsednice senata M.V. in vseh sodnikov Okrožnega sodišča v Krškem, zahteva sploh ne konkretizira ko trdi, da je o izločitvi same sebe odločala predsednica senata in s tem kršila eno temeljnih ustavnih pravic obsojenca. Očitki so neutemeljeni, saj je o predlogu za izločitev predsednice senata M.V. na podlagi prvega odstavka 42. člena ZKP odločila predsednica sodišča D.W. s sklepom z dne 14.8.2007, s katerim je predlog zavrnila. Glede zahteve za izločitev vseh sodnikov Okrožnega sodišča v Krškem pa je že senat na glavni obravnavi z dne 12.2.2007 sprejel sklep, s katerim je zahtevo obtoženčevega zagovornika v skladu s petim odstavkom 41. člena ZKP zavrgel, saj je v njej ponavljal že v zavrnjeni zahtevi za izločitev predsednice senata navedene razloge.

8. Hitrost poteka kazenskega postopka ni utemeljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Zatrjevane kršitve niso podane, predvsem pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Ker je bila obsojencu izrečena dolga zaporna kazen, ga je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 9475/2009
• Sodba in sklep I Ips 35/2008
• Sklep I Up 828/2000