Sodba I Ips 407/2008

Jedro

S tem, ko je sodišče v soglasju s strankami prebralo zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče, obsojencu ni kršilo pravice do obrambe. Če bi sodišče ocenilo, da posredno izveden dokaz ne zadošča za razjasnitev dejanskega stanja, bi pričo ne glede na dano soglasje strank še neposredno zaslišalo, prav tako pa bi neposredno izvedbo dokaza lahko zahtevale stranke.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 20.12.2007 spoznalo obsojenega D.B. za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena, v zvezi s prvim odstavkom 211. člena in 25. členom Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je enotno kazen štiri mesece zapora ter mu skupaj z ostalimi obtoženci naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.6.2007 pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni, obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 30.7.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh dovoljenih razlogov. V nadaljevanju zahteve izrecno ne navede, katero kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) uveljavlja, iz vsebine zahteve pa izhaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, ki je na glavni obravnavi prebralo zapisnik o zaslišanju priče R.Š. S tem v zvezi navaja, da je bil obsojeni spoznan za krivega zgolj na podlagi izpovedbe policista R.Š. in ob odsotnosti kakršnegakoli drugega materialnega dokaza. Obsojenec je prava neuka stranka, ki v postopku ni imel zagovornika, zato mu opozorilo sodišča v zvezi z branjem izjav ni ničesar pomenilo. Sodišče je z opustitvijo dokaza z neposrednim zaslišanjem navedene priče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov, kontradiktornosti postopka ter obsojenčevo pravico do obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe ali da v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 14.10.2008 predlagal zavrnitev zahteve, saj so bili v danem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za branje zapisnika na glavni obravnavi, zato obsojenčeva pravica do obrambe ni bila prizadeta.

4. Obsojenčev zagovornik je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca z dne 28.10.2008 Vrhovnemu sodišču predlagal, naj v odgovoru navedenih stališč ne upošteva ter zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

B.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani kazenski zadevi opravilo glavno obravnavo dne 23.4.2007, na kateri je okrožna državna tožilka najprej vztrajala pri neposrednem zaslišanju priče policista R.Š., zato je sodišče prekinilo glavno obravnavo z namenom zagotoviti njegovo zaslišanje. Po opravljenem telefonskem razgovoru je ugotovilo, da zaradi neodložljivih del na stanovanjskem objektu priča trenutno ne more pristopiti na sodišče. Okrožna državna tožilka je glede na navedeno okoliščino podala soglasje, da se prebere njegova izpovedba, ki jo je podal pred preiskovalnim sodnikom, s čimer so soglašali tudi obtoženci. Obsojenec je bil na glavni obravnavi pred zaslišanjem poučen v skladu z določbo 71. člena ZKP, vendar je izjavil, da se bo branil sam in da ne potrebuje zagovornika.

6. Glede na navedena procesno pravno relevantna dejstva Vrhovno sodišče ugotavlja, da s tem, ko je sodišče v soglasju s strankami prebralo izpovedbo priče R.Š., obsojencu ni kršilo pravice do obrambe, niti načela kontradiktornosti kazenskega postopka. Zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče se v skladu z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP lahko prebere v soglasju s strankami ne glede na to ali je bila priča povabljena na obravnavo ali ne. Pomembno je le, da so stranke z branjem soglašale. S tem, ko je sodišče izjavo prebralo, je bil dokaz izveden; ne sicer neposredno temveč posredno. Kolikor sodišče oceni, da tako izveden dokaz ne zadošča za razjasnitev dejanskega stanja, pričo ne glede na dano soglasje strank lahko še neposredno zasliši, prav tako pa lahko stranke, potem, ko je tak dokaz z branjem zapisnika izveden, zahtevajo še neposredno zaslišanje priče, vendar pa morajo v tem primeru konkretno navesti, o katerih okoliščinah je potrebno pričo zaslišati. Sodišče torej lahko v dani procesni situaciji dokaz z neposrednim zaslišanjem brez predloga strank izvede tedaj, ko po načelu proste presoje dokazov oceni, da je to potrebno za ugotavljanje dejanskega stanja.

7. V konkretni kazenski zadevi je sodišče imelo zakonsko podlago za branje zapisnika o zaslišanju priče R.Š., kakor tudi ostalih pred preiskovalnim sodnikom zaslišanih prič. Stranke so se, kot že povedano, z branjem zapisnika strinjale, potem ko je bil dokaz z branjem zapisnika izveden, pa nihče ni zahteval neposrednega zaslišanja prič. Na takšen način je bil obsojenec seznanjen z vsebino izpovedbe priče R.Š. ter je imel možnost, da bi se do nje opredelil. V zahtevi za varstvo zakonitosti izraženi pomislek, da se obsojenec, kot prava neuka stranka, sploh ni zavedal, kaj pomeni privolitev v branje zapisnika o izpovedbi priče, nima podlage v podatkih spisa.

8. Vrhovno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da neposredno zaslišanje priče R.Š. (ne glede na zakonsko podlago za branje zapisnika, ki jo je sodišče imelo) ni bilo potrebno. Iz vsebine izpovedbe navedene priče v preiskavi, niti iz same zahteve za varstvo zakonitosti, ni razvidno, da bi bile podane okoliščine, ki bi terjale dolžnost sodišča, da pričo neposredno zasliši. Tako ravnanje sodišča v ničemer ni vplivalo na poštenost sojenja v obravnavani zadevi. Poleg tega se ni mogoče strinjati z zahtevo za varstvo zakonitosti, da je navedena izpovedba edini obremenilni dokaz zoper obsojenca na katerem temelji sodba. Pri obsojencu in sostorilcih so policisti neposredno po dejanju našli denar različnih apoenov, ki so si ga po dejanju razdelili in katerega vsota ustreza vsoti denarja, ki je bil ukraden iz osebnega vozila oškodovanke.

9. Kolikor obsojenčev zagovornik trdi, da sodišče izpovedbe priče R.Š. ne bi smelo označiti za prepričljivo in verodostojno, s tem ponuja svojo dokazno oceno ter izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni podlaga, iz katere bi bilo mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

C.

10. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane procesne kršitve ni našlo, zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.

11. Izrek o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa, kot strošek nastal v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 40378/2010-179
• Sodba I Ips 34780/2010-50
• VSRS Sodba I Ips 29968/2013-108