<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 461/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.461.2008
Evidenčna številka:VS2004621
Datum odločbe:12.02.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSK Kp 583/2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazni postopek - načelo neposrednosti - branje izvedenskega mnenja - nejasnosti v izvedenskem mnenju - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Sodišče z izvedbo dokaza z branjem (kolikor stranki dasta soglasje) ne krši določb ZKP, tvega pa slabšo raziskanost zadeve oziroma je, če se dokaz ne izvede neposredno, podana večja verjetnost zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Izpodbijani sodbi se razveljavita glede dejanj, opisanih v točki AI/1 in 2:

- razveljavi se odločba o posamičnih kaznih za ta dejanja,

- odločba o enotni kazni,

- odločba o preklicu pogojne obsodbe,

- odločba o odvzemu predmetov,

- odločba o izrečenem varnostnem ukrepu,

- odločba o stroških postopka, in

- odločba o premoženjskopravnem zahtevku,

- ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil J.F. spoznan z dejanji, opisanimi v točki A/I-1 izreka sodbe, kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, z dejanji, opisanimi v točki A/I-2, dveh kaznivih poskusov umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi s členom 22. in drugim odstavkom 16. člena KZ ter z dejanjem, opisanim v točki II izreka, kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Sodišče mu je določilo kazni šest mesecev zapora (dejanje opisano pod točko I/1), za kaznivi dejanji, opisani pod točko I/2, kazni sedem let in pet let in šest mesecev zapora ter za kaznivo dejanje, opisano pod točko II izreka, kazen eno leto in šest mesecev zapora. Zatem mu je preklicalo pogojni obsodbi, izrečeni s sodbami Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 27.5.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 8.6.2004, s katero mu je bila določena enotna kazen enega leta in osem mesecev zapora in sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 12.6.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 5.11.2003, s katero mu je bila določena enotna kazen enega leta in treh mesecev zapora ter mu ob upoštevanju kazni, določenih s to sodbo, izreklo enotno kazen 15 let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo pripor od 1.2.2009 od 9. ure do 26.4.2001 do 14. ure v zadevi K ... in odvzem prostosti s priporom v tej zadevi od 15.9.2006 od 8.40 ure dalje. Po 69. členu KZ mu je odvzelo nož, uporabljen pri kaznivem dejanju, po 66. členu pa izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, ki se bo izvrševal v Zavodu za izvrševanje kazni. Oškodovanca A.P. in M.V. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Pritožbo zagovornika obtoženca je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Kopru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v odločbi o krivdi in kazni glede kaznivih dejanj, opisanih v točkah AI/1 in 2 sodbe sodišča prve stopnje, kot tudi v odločbo o izrečeni enotni kazni razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V obrazložitvi uvodoma uveljavljanih kršitev zahteva namreč analizira dokazni postopek v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra dr. F., ki je za obsojenca podal mnenje, da je dejanje, opisano v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje, storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Nadalje zahteva meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se ni opredelilo do tistega dela izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve v katerem izvedenec navaja, da je bila v določenem času obsojenčeva zmožnost samoobvladovanja tudi ukinjena. Sodišče pa tudi ni upoštevalo določbe drugega odstavka 299. člena ZKP, ki mu nalaga dolžnost, da izvede vse možne in potrebne dokaze, da se zadeva vsestransko razčisti in dožene resnica ter opozarja na peti odstavek 329. člena ZKP. Ti očitki pa po mnenju vrhovne državne tožilke niso utemeljeni, saj sodišče pri presoji, ali je kakšno dejstvo podano ali ne, v skladu z določbo prvega odstavka 18. člena ZKP ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Sodišče sprejme dokazno oceno po skrbni oceni izvedenih dokazov, v skladu s predpisanim postopkom. Eden od možnih načinov izvedbe predlaganih dokazov je, kljub odmiku od načela neposredne izvedbe dokazov na glavni obravnavi, tudi branje zapisnikov in drugih pisanj, torej tudi pisnega izvedenskega mnenja. Tako je sodišče ravnalo tudi v konkretnem primeru. Dejstvo, da je ob soglasju strank bralo izvedensko mnenje ni vplivalo na zakonitost postopka in sprejeto odločitev. S tem, ko je sodišče sprejelo mnenje izvedenca psihiatra, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, je skladno z načelom proste presoje vseh izvedenih dokazov štelo za pravilno in popolno ugotovljeno vprašanje obsojenčeve prištevnosti. Svojo odločitev je torej oprlo na dokaze v spisu in jo ustrezno argumentiralo. Nestrinjanje s takšno presojo pa pomeni le uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga iz katerega po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vlagati.

4. V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti pa zagovornik vztraja na navedbah, ki jih je uveljavljal že v zahtevi.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Zagovornik v zahtevi poudarja, da je izvedenec ob upoštevanju ugotovljenih diagnoz pri obsojencu (hiperaktivni sindrom v otroštvu, čustvena neuravnovešena osebnostna motenost (F 60,3), duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja več drog in drugih psihoaktivnih snovi (F 10.0), patološka intoksikacija (F 17.0) in diagnoza sindroma odvisnosti (F 17.2))v mnenju z dne 15.9.2007 ocenil, da je bila njegova sposobnost obvladovanja in razumevanja ravnanja v času storitve kaznivih dejanj z dne 15.9.2006 omejena, pretežno pa ukinjena. V dopolnitvi izvedenskega mnenja pa je takšen strokoven zaključek ponovil, ne glede na navedeno pa je ocenil, da je bil obdolženec v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prišteven. Takšno izvedensko mnenje pa je po mnenju zagovornika nejasno in samo s seboj v nasprotju. Ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o nasprotjih v izvedenskem mnenju, predvsem o navedbah izvedenca, iz katerih izhaja, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj neprišteven, je podana bistvena kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kolikor namreč sodišče od več ponujenih variant sprejme le eno, druge pa ne, bi sodba vsekakor morala vsebovati razloge zakaj teh navedb ni sprejela. Isto kršitev je zagrešilo tudi pritožbeno sodišče. Čeprav tedanji zagovornik obdolženca teh nepravilnosti v pritožbi ni uveljavljal, bi moralo pritožbeno sodišče po določbi 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP na kršitev paziti po uradni dolžnosti in navedeno presoditi, česar pa ni storilo.

7. Nadalje je sodišče po mnenju zagovornika kršilo načelo neposrednosti, ko je prebralo izvedensko mnenje, namesto da bi izvedenca glede na vse nejasnosti v mnenju neposredno zaslišalo in te nejasnosti odpravilo. Šele po takšnem dokaznem postopku bi namreč lahko z vso zanesljivostjo presodilo obravnavano subjektivno dejstvo.

8. Dejanska in procesna podlaga za odločitev o navedenih kršitvah v spisu je naslednja:

- Stalni sodni izvedenec psihiatrične stroke dr. J.F. je v izvedenskem mnenju z dne 6.11.2006 med drugim navedel: Pri obdolžencu je bila sposobnost obvladovanja svojih ravnanj ter razumevanja teh dne 15.9.2006 omejena, pretežno pa ukinjena. Zaznava realitete je bila pri njem prizadeta, bil je nebogljen in v tistem času bi bila možna tudi nepremišljena violantnost do ljudi okrog sebe... Predlog za medicinsko obravnavo izvedenec utemeljuje tudi z okoliščino, da bo J.F., če se ne bo zdravil, za okolico lahko nevaren. Stopnja njegove zasvojenosti je tolikšna, da ni sposoben obvladovati se in svojega vedenja korigirati.

- V dopolnitvi mnenja z dne 20.11.2006 pa je zapisal naslednje: Obdolženec je bil opit, pod vplivom psihotropnih substanc (tudi metadona) in tak se je počutil v okoliščinah, kjer se je nahajal frustriranega. Bil je v stresnem stanju. Vendar popolnoma amnestičen (brez spomina) na dogodke ni bil. Spominja se jih v odtenkih. Nekoliko drzna povezava med tem, da je dejanje izvajal z neko "ad hoc" logiko, pomembno opredeljeno s čustveno ekscitabilnostjo ter s pomembno znižano miselno kontrolo, bi si drznil zaključiti, da je bil J.F. v času storitve kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti... Sklepanje iz teh njegovih subjektivnih občutkov privede do zaključka, da je bila glede na vse že zgoraj navedene okoliščine v določenem času (morda celo pretežno) zmožnost samoobvladovanja tudi ukinjena.

- Na glavni obravnavi opravljeni dne 8.6.2007 v navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika je sodišče v soglasju s strankami prebralo izvedensko mnenje in dopolnitev in nihče ni imel pripomb niti po prebranem ni predlagal neposrednega zaslišanja, še manj pa postavitev drugega izvedenca.

- Sodišče prve stopnje je navedeno pravnorelevantno dejstvo obrazložilo z naslednjim: Angažirani sodni izvedenec psihiatrične stroke primarij J.F. je v izvedeniškem mnenju z dne 6.11.2006 in dopolnitvi z dne 20.11.2006 ocenil, da je bil obdolženec pri dejanjih v R. dne 15.9.2006 zaradi čustveno neuravnovešene osebnostne motenosti, duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja več drog in drugih psihoaktivnih snovi, patološke intoksikacije in sindroma odvisnosti v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Združen vpliv vseh naštetih elementov je dal tak zaključek za vedenje opitega pod vplivom psihotropnih substanc obtoženca, ki se je v nahajajočih okoliščinah počutil frustriranega, bil v stresu, da je bila njegova zmožnost razumevanja pomena svojega dejanja ter oblast nad njim bistveno zmanjšana. Sodišče te izvedenčeve zaključke sprejema, saj je ta mnenje podal po pregledu kazenskega spisa in zlasti obtoženca samega, kateri je podal tudi obširno avtoanamnezo.

- Takšne presoje sodišča prve stopnje obramba v sicer obširni pritožbi zoper sodbo tega sodišča ni izpodbijala.

- Pritožbeno sodišče je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

B.

9. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bo med drugim podana takrat, ko sodba nima razlogov o odločilnih oziroma pravno relevantnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali v precejšnji meri med seboj nasprotni, ali tudi tedaj, ko sodba sicer ima razloge, vendar pa so ti protispisni. Odločilna dejstva so vsa tista dejstva, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega ali procesnega zakona. Gre torej za dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in ki jih mora v obrazložitvi jasno utemeljiti. Šele na podlagi obrazložitve je namreč stranki zagotovljena pravica, da se celovito seznani z odločitvijo sodišča oziroma s tem, zakaj je odločilo tako kot je, s čimer ji tudi omogoči izpodbijanje presoje s pritožbo.

10. V konkretni kazenski zadevi sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče je mnenje izvedenca psihiatra ocenilo za strokovno in jasno ter sledilo njegovemu zaključku, da je obsojenec storil dejanja, opisana v točkah A/1 in 2, v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. S takšno presojo se je očitno strinjal tudi tedanji zagovornik obsojenca (saj se zoper sodbo ni pritožil) ter pritožbeno sodišče, ki je v celoti sprejelo presojo nižjega sodišča. V tej presoji ni nejasnosti in tudi ne protispisnosti, saj izvedensko mnenje vsebuje zaključek, kot ga je sprejelo sodišče. Izražanje dvoma v strokovnost izvedenskega mnenja ter nestrinjanje z dokazno oceno izvedenskega mnenja s strani sodišča pa ne pomeni uveljavljanja kršitve procesnih določb, temveč le izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej iz razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik namreč opozarja na nepravilnosti, nejasnosti v mnenju, čeprav je sodišče to mnenje, kot rečeno, sprejelo kot prepričljivo, brez nejasnosti in strokovno ter mu sledilo. Takšno (napačno) dokazno oceno pa zagovornik prav tako graja kot neprepričljivo, ker je sodišče očitno povzelo le del mnenja, ne da bi se podrobneje posvetilo presoji nasprotnih strokovnih zaključkov, ki jih mnenje prav tako vsebuje. Navedeno pa, kot je bilo že povedano, ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih temveč enako kot kritika izvedenskega mnenja (da je mnenje nekonsistentno, samo s seboj v nasprotju) pomeni le izpodbijanje dejanskega stanja.

11. Tudi druga uveljavljana kršitev v zahtevi, to je kršitev neposrednosti ter posledično kršitev 257. in 258. člena ZKP glede na navedeno ni podana. Sodišče je sicer dolžno na glavni obravnavi zaradi poudarjene kontradiktornosti praviloma dokaze izvajati ustno, čeprav se to pravilo ravno pri izvedencih, ki pred tem podajo izvid in mnenje pisno (kar omogoča sicer strankam boljšo seznanjanje s področjem, na katerem so laiki) spreminja v izjemo. Če se stranki odpovesta neposrednemu zaslišanju (dasta soglasje k branju) in kolikor sodišče oceni mnenje za strokovno in jasno, se bo ta dokaz izvedel zgolj v tej obliki (torej z branjem). Sodišče s takšnim ravnanjem ne bo kršilo določb ZKP, bo pa tvegalo slabšo raziskanost zadeve oziroma je s takšnim načinom izvajanja dokazov podana večja verjetnost zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri neposrednem izvajanju dokazov oziroma pri neposrednem zaslišanju izvedenca (kljub izdelanemu pisnemu mnenju) se lahko na obravnavi tako strankam kot sodišču pojavijo različni pomisleki, dvomi, dodatna vprašanja ipd., kar nedvomno pripomore k celovitejši presoji dejstva, ki ga je na podlagi pravil stroke in lastne strokovnosti ugotovil izvedenec. Bi pa sodišče kršilo določbe 257. in 258. člena ZKP (odprava nejasnosti z dodatnim zaslišanjem istega, ali s postavitvijo drugega izvedenca), kolikor bi samo ocenilo, da je izvedensko mnenje nestrokovno, pomanjkljivo, samo s seboj v nasprotju, pa možnosti zaslišanja na glavni obravnavi za presojo nejasnosti ni izkoristilo. Kadar pa je sodišče sicer zmotno menilo (kot je bilo v obravnavanem primeru), da izvedensko delo ni protislovno, pa je, kot je bilo že pojasnjeno, podana le zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče namreč določbi 257. in 258. člena v tem primeru ni uporabilo zaradi zmotne ocene dejanskega stanja, ne pa zaradi tega, ker bi ti določbi spregledalo, ali zaradi ekonomičnosti postopka oziroma želje po čimprejšnjem zaključku zadeve.

12. Res je sicer, da Vrhovno sodišče presoja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona na podlagi dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi, vendar pa ima sodišče v določbi 427. člena ZKP tudi pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni odločbi. Pri precejšnjem dvomu o njihovi resničnosti lahko izpodbijano odločbo razveljavi, zato da bi v novem postopku sodišče prve stopnje dokazno gradivo znova, bolj kritično presodilo. V konkretni kazenski zadevi, ko je sodišče presojalo v zahtevi uveljavljane procesne kršitve, ki se nanašajo na subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja, to je na prištevnost, je tak občuten dvom v ugotovitev tega dejstva podan. Izvedenec je sicer res ocenil, da je bil obdolženec v času storitve kaznivih dejanj v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, vendar je tako v izvedenskem mnenju kot v njegovi dopolnitvi navedel tudi, da je bila zmožnost samoobvladovanja pri obdolžencu v določenem času (morda celo pretežno) tudi ukinjena. Slednje pa bi lahko pomenilo tudi, da je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja neprišteven. Psihološka komponenta neprištevnosti je namreč sestavljena iz dveh komponent, ki se nanašata na izključitev človekovih psihičnih zmožnosti, to je zmožnost razumske presoje svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje. Za neprištevnost zadošča že, če je izključena ena od obeh komponent.

13. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljen dvom v odločilno dejstvo izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo z zaslišanjem izvedenca nakazane nepravilnosti razjasniti, kolikor pa pri tem ne bo uspešno, pa ponoviti dokazovanje z drugim izvedencem.


Zveza:

ZKP člen 257, 258, 371, 371/1-11, 427.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjY2NQ==