Sodba I Ips 378/2008

Jedro

Ravnanje policije v predkazenskem postopku, ko je obsojenca najprej poučila o njegovih pravicah in nato o izjavi osumljenca sestavila uradni zaznamek (na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP), ni pa opravila zaslišanja obsojenca kot osumljenca na podlagi 148.a člena ZKP (ker je obsojenec izjavil, da si ne bo vzel zagovornika), je bilo zakonito.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 14.12.2007 spoznalo obsojenega R.B. za krivega poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem odstavku v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 302. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 22. členom KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo štirih let ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.5.2008 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 22.8.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in drugih kršitev kazenskega postopka, ki so bistveno vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi navaja, da sta sodišči kršili določbo 302. člena KZ, saj sila ali grožnja kot osnovni element tega kaznivega dejanja ni dokazana. Uradno dejanje policista ni bilo zakonito, identifikacijo bi policist lahko opravil preko registrske številke obsojenčevega skuterja. Beg pred policistom ni mogoče šteti za poskus kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu, sodišče prve stopnje je zagrešilo napako, ko sprejema način padca in poškodbe policista. Z napadenima sodbama je bilo kršeno načelo pravičnosti, sodišče ni spoštovalo Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, obsojenca je policist vklenil v lisice in odpeljal na policijsko pridržanje brez da mu omogoči zagovornika. V postopku so bili predlagani dokazi, med drugim dokaz po izvedencu prometne stroke. Kršene so bile določbe 8. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kar je imelo za posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zavrnitve in nepravilne ocene dokazov je sodišče kršilo 16., 17. in 18. člen ZKP. Nesprejemljiva je trditev sodišča, da je vzrok padca policista krmilo skuterja, ki ga je vozil obsojenec, ker je to zaradi različnih velikosti motorjev nemogoče. Obsojenec je storil izključno prometni prekršek, elementov kaznivega dejanja po 302. členu KZ ni zaslediti, šlo je izključno za šikano in maščevanje policista do obsojenca. Ravnanje policistov je bilo nezakonito, ker bi morali spoštovati določbe 148.a člena ZKP, ki veljajo od 13.7.2004 dalje. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 1.10.2008 predlagala zavrnitev zahteve. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec in zagovornik seznanjena.

B.-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da po ustaljeni ustavnosodni presoji (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Up 34/93 z dne 8. 6. 1995) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; to mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

B.-2 5. Iz opisa obsojencu očitanega poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 302. člena KZ izhaja, da ga je storil s tem, ko je s silo poskušal preprečiti policistu Z.H. uradno dejanje, ko je le ta opravljal naloge javne varnosti v skladu z 11. členom Zakona o varnosti cestnega prometa ter dne 29.6.2005 ustavljal obsojenca - voznika kolesa z motorjem zaradi kršitev cestnoprometnih predpisov, da bi ugotovil obsojenčevo identiteto, obsojenec pa ni ustavil, temveč je odpeljal naprej, ko pa mu je policist na motorju sledil in ga z znaki (modro lučjo in kratkimi zvočnimi signali) ustavljal, policistova uradna dejanja poskusil preprečiti tako, da je med vožnjo zavijal proti policistu, zapeljal desno proti policijskemu motorju, pri čemer je prišlo do oplaženja, zaradi tega pa je policist izgubil ravnotežje in padel ter se poškodoval. Iz opisa dejanja, katerega je obsojenec spoznan za krivega, tako izhajajo vsi znaki očitanega mu poskusa kaznivega dejanja, vključno s silo usmerjeno neposredno na uradno osebo - policista. Zagovornik, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona - določbe 302. člena KZ - uveljavlja z navedbo, da sila ali grožnja s strani obsojenca kot osnovni element tega kaznivega dejanja ni dokazana ter da uradno dejanje policista ni bilo zakonito, ker bi identifikacijo voznika skuterja (obsojenca) policist lahko opravil preko registrske tablice, s takšnimi navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

6. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče ni spoštovalo 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker obsojencu v postopku policijskega pridržanja ni bila omogočena obramba z zagovornikom. Iz uradnega zaznamka Policijske postaje N.G. o izjavi osumljenca z dne 29.6.2005, sestavljenega na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, izhaja, da je bil obsojenec ob 15,27 uri seznanjen, katerega kaznivega dejanja je osumljen in o podlagah za sum ter bil poučen tudi o pravici do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju ter da je obsojenec po danem pouku izjavil, da si ne bo vzel zagovornika. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec na policiji, predno je le-ta od njega začela zbirati obvestila, poučen skladno z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP o svojih pravicah, uradni zaznamek o izjavi osumljenca pa je sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP. Ravnanje policije, ki v predkazenskem postopku ni opravila zaslišanja obsojenca kot osumljenca na podlagi 148.a člena ZKP-E (preiskovalno dejanje), temveč je o obsojenčevi izjavi sestavila uradni zaznamek na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, katerega je obsojenec tudi podpisal, zato ni moč oceniti kot nezakonito.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je sodišče zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca prometne stroke, ki bi ugotovil in strokovno pojasnil, da se glede na višino in težo policijskega motorja in obsojenčevega skuterja vozili ne moreta zaplesti s krmili, kot trdi sodba sodišča prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik na glavni obravnavi dne 12.11.2007 in 14.12.2007 predlagal postavitev izvedenca cestnoprometne stroke, ki naj bi upoštevaje višino udeleženih vozil in opise nezgode povedal, ali je tak način trka ter posledično padca kot trdi oškodovanec, možen. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da predlagani dokaz, ob že izvedenih, ne bi bistveno pripomogel k razjasnitvi okoliščin v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem (str. 3 sodbe sodišča prve stopnje). Zagovor obsojenca, da zoper policista ni uporabil sile in da policist z motorjem sploh ni padel, sodišče ni sledilo. Opirajoč se na izpoved oškodovanca, da je izgubil ravnotežje in padel, ker je obsojenec med vožnjo brcal proti njemu, zavijal proti njemu in oplazil motor, izpoved priče D.S., ki je videl, da sta obsojenec in oškodovanec padla z motorji ter izvedensko mnenje o načinu nastanka poškodb oškodovanca (nateg notranje bočne vezi levega kolena) je zaključilo, da je oškodovanec - policist izgubil ravnotežje na motorju in padel ter se poškodoval zato, ker je obsojenec s skuterjem zapeljal proti njemu in se je krmilo obsojenčevega skuterja zapletlo med ogledalo in krmilo policistovega motorja. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika, ki je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajal, da bi sodišče z angažiranjem izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi podal mnenje z vpogledom 48 fotografij, ki jih je obramba predložila v spis in z ugotovitvijo, ali je vožnja obeh bila skladna z Zakonom o varnosti cestnega prometa, še zlasti ali je tehnično mogoče, da se "balance tako zataknejo med manjšim in višjim motorjem, kot to opisuje H.", zavrnilo kot neutemeljeno. V razlogih sodbe (str.3) je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da dopolnitev dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca cestnoprometne stroke ni potrebna. Vzrok padca policista je bilo oplaženje med obema motornima voziloma ter ob vpogledu fotografije B1 (fotografije skuterja, katerega višina krmila ni takšna, da bi bilo tehnično nemogoče, da se krmili motornih koles zapleteta, kot je to v pritožbi zatrjeval pritožnik) in iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče izhajajočih poškodb obeh motornih koles po levi strani, zaključilo, da ni dvoma, da se je dogodek pripetil na način kot ga je v svoji izpovedi opisal oškodovanec - policist H. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da sta se sodišči prve in druge stopnje obrazloženo predelili do dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke in zato z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obsojenčeva pravica do obrambe ni bila prekršena.

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da je bila kršena določba 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in da je sodišče prekršilo določbo 110. člena ZKP. Teh svojih navedb o kršitvah zakona ni konkretiziral niti podrobneje obrazložil. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne zahteva, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve, je jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve zgolj citira zakonsko določbo, ki naj bi bila prekršena, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Zato Vrhovno sodišče tako nedoločnih navedb o kršitvah Zakona o kazenskem postopka ni moglo preizkusiti.

9. Težišče navedb zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti v katerih zagovornik navaja, da v konkretnem primeru ni šlo za silo in grožnjo temveč izključno za nerazumno lovljenje motorista in za surovo ravnanje policista zaradi banalnega prometnega prekrška, da je sodišče zagrešilo napako, ko je sprejelo način padca in poškodb policista, dejansko predstavlja nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim poskusom kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Predvsem glede zaključka sodišča, da je obsojenec uporabil silo proti policistu z namenom, da mu prepreči uradno dejanje. Po vsebini takšne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih vložnik ponavlja zagovor obsojenca, da proti policistu ni uporabil sile ter da policist sploh ni padel, katerega sta v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenili in obrazloženo zavrnili sodišči prve in druge stopnje, ne predstavljajo kršitev zakona, temveč pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 417/2006
• Sodba I Ips 76/2007
• Sodba I Ips 364/2006