Sodba I Ips 395/2008

Jedro

Kršitev določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana samo takrat, ko se nanaša na odločilno dejstvo, ne pa na dejstvo, s katerim sodišče preizkuša zanesljivost in verodostojnost dokaza.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni F.P. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.2.2007 obsojenega F.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, v zvezi s 25. členom KZ, mu zanj določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, preklicalo pogojno obsodbo s katero mu je bila določena kazen šest mesecev zapora, s preizkusno dobo tri leta ter mu izreklo enotno kazen dve leti zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.2.2008 pritožbi zagovornikov obsojenih zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v uvodu katere je uveljavljala bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in v celoti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ne drži, da je strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave Uprave kriminalistične policije pri Generalni policijski upravi nedovoljen dokaz, zahteva tudi ni utemeljena kolikor se nanaša na obsojenčevo sklicevanje na alibi, utemeljena pa je v delu, kjer navaja, da v strokovnem mnenju in posledično tudi v sodbi ni navedeno kakšen STR SGM plus profil pripada obsojencu, kar onemogoča primerjavo podatkov obsojenčeve biološke sledi s tistimi, ki so v strokovnem mnenju navedeni za genske markerje analiziranih vzorcev iz ročajev izvijačev. V tem smislu predstavljajo navedeni podatki razloge o odločilnih dejstvih, teh razlogov pa ni niti v v sodbi, niti v listinah, na katere se sodba sklicuje.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zagovornici obsojenega F.P. poslalo odgovor vrhovnega državnega tožilca, ki se o njem ni izjavila.

B.

5. Zagovornica obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je analizo najdene DNK opravil Center za forenzične preiskave, ki deluje v okviru policije, torej v okviru organov pregona, kar zbuja dvom v njegovo nepristranskost. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (na primer I Ips 202/2004, I Ips 27/2006 in drugih) presodilo, da okoliščina, da je Center za forenzične preiskave organizacijsko del policije, sama po sebi ne zadošča za stališče, da so strokovna mnenja tega centra v naprej izključena kot dokaz v kazenskem postopku zaradi neznatne dokazne vrednosti kot posledice pristranskosti v škodo obdolženca, saj bi bilo takšno stališče v nasprotju s prvim odstavkom 18. člena ZKP. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj posplošeno izpostavi dvom v nepristranskost analize DNK, ki jo je opravil Center za forenzične preiskave, ne navede pa niti katero določilo ZKP naj bi bilo s tem kršeno, niti razlogov za njeno nepristranskost, zato zahtevi v tem delu ni mogoče pritrditi.

6. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da se je sodba oprla na nedovoljen dokaz, ker v strokovnem mnenju Centra za forenzične preiskave primerjalni vzorec obsojenčeve DNK ni opredeljen, zato ne sodišče, ne obdolženi nista mogla preveriti, če le-ta sploh obstaja in če je bil pridobljen na zakonit način. Vrhovno sodišče ugotavlja, da strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave ne predstavlja nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa v tem delu uveljavlja pomislek v verodostojnost izsledkov strokovnega mnenja, ne pa vprašanje dovoljenosti oziroma nedovoljenosti tega dokaza. Okoliščina, da v strokovnem mnenju ni navedeno kakšen STR SGM plus profil pripada F.P. ne predstavlja odločilnega dejstva, temveč gre po vsebini za tako imenovano kontrolno dejstvo, s katerim bi se lahko le dodatno preverila zanesljivost strokovnega mnenja. Sodišče prve stopnje je preizkusilo zanesljivost obravnavanega strokovnega mnenja v povezavi z izpovedbo priče A.R., strokovnjaka s Centra za forenzične preiskave, ki je pojasnil, na kakšen način dobijo primerjalni vzorec DNK in ni imelo nikakršnega pomisleka v njegovo pravilnost. Do navedenega se je opredelilo tudi pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da obsojenčeva obramba ni ponudila nobenih konkretnih okoliščin in dejstev, ki bi vnašali dvom v podatke v evidenci, s katerimi so bili primerjani vzorci bioloških sledi najdenih na kraju dejanja. Kršitev določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložnica uveljavlja le v uvodu zahteve in jo podrobneje ne obrazlaga, je podana samo takrat, ko se nanaša na odločilno dejstvo, ne pa na dejstvo, s katerim sodišče preizkuša zanesljivost in verodostojnost dokaza.

7. Neutemeljen je očitek zahteve, da drugostopenjska sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnem dejstvu, to je o obdolženčevem sklicevanju na alibi. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da obsojenčev zagovor v delu, ko navaja svoj alibi ni sprejemljiv, saj je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju časovne analize in ugotovljenega časa izvršitve kaznivega dejanja z gotovostjo ugotovilo, da je imel obdolženi dovolj časa, da je izvršil očitano kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje namreč ni dolžno ponavljati argumentov prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja, prvostopno sodišče pa je s tem v zvezi natančno analiziralo obsojenčev zagovor ter prepričljivo in logično obrazložilo zakaj le-tega ne šteje za resničnega.

8. Kolikor vložnica zahteve navaja, da je priča A.R. na glavni obravnavi izpovedal, da ni mogoče z gotovostjo trditi kdo je imel predmet zadnji v roki, ker je le-to odvisno od tega kako "dober dajalec" je posameznik ter da sodišče tega ni upoštevalo, s tem graja dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje ter uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. C.

9. Vrhovno sodišče zatrjevanih kršitev ni našlo, je pa ugotovilo, da je zahteva v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.

10. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 411/2007
• Sodba I Ips 27/2006
• Sodba I Ips 42/2007