Sodba I Ips 382/2007

Jedro

Določbe tretjega odstavka 236. člena ZKP (po kateri je zaslišanje mladoletne osebe, ki ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, dovoljeno le na obdolženčevo zahtevo) ni mogoče razlagati tako, da bi sodišče vedno, ko to zahteva obdolženec, mladoletno pričo moralo zaslišati.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo. II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil I.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je bila določena kazen dve leti zapora (točka I.). Ob upoštevanju kazni, določenih s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 18.5.2005 in spremenjenih s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 20.10.2005: dva meseca zapora za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 201. člena KZ; šest mesecev zapora za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena KZ; deset mesecev zapora za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ; dva meseca zapora za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in dva meseca zapora za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, je bila obsojenemu izrečena enotna kazen tri leta in šest mesecev zapora (točka II.). Višje sodišče v Mariboru je pritožbe obsojenca in njegovih zagovornikov kot neutemeljene zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: obsojeni I.B. brez navedbe zakonskih razlogov s predlogom, da naj se izpodbijani sodbi razveljavita; zagovornica, odvetnica M.P. (kot dopolnitev obsojenčevi zahtevi), prav tako uvodoma brez navedbe razlogov, iz katerih se sme vložiti to izredno pravno sredstvo in z enakim predlogom kot obsojenec ter zagovornik, odvetnik Z.K., "zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona", z enakim predlogom kot druga dva vložnika zahtev.

3. Na vse tri zahteve je odgovoril vrhovni državni tožilec F.M., ki je ugotovil, da iz razlogov, ki jih navaja drugostopenjsko sodišče, ni podana zatrjevana kršitev pravic obrambe in da je bila v zvezi z izključitvijo javnosti storjena zgolj nebistvena kršitev določb kazenskega postopka (295. člen ZKP), v ostalem pa zahteve uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

5. Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

O kršitvah pravic obrambe 6. Bistvo zahtev obeh zagovornikov v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov je mogoče strniti v naslednji očitek: sodišče bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu obrambe in oškodovanko, mlajšo od 15 let, žrtev spolnega nasilja, zaslišati ponovno preko preiskovalnega sodnika v smislu posrednih vprašanj, ki jih je postavila obramba. Ker sodišče tega ni storilo, naj bi po mnenju zagovornikov kršilo obsojenčevo pravico do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

7. Zakon o kazenskem postopku mladoletnim žrtvam nekaterih kaznivih dejanj, ki so zanje najbolj travmatična, zagotavlja posebno varstvo in pravice. V tretjem odstavku 65. člena je glede določenih kaznivih dejanj predpisano obvezno zastopanje mladoletnega oškodovanca po pooblaščencu. Iz določb prvega, drugega in tretjega odstavka 236. člena ZKP izhaja, da so obdolženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti (tudi otroci) oproščeni pričanja in jih je sodišče dolžno poučiti, da jim ni treba pričati. Mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot pričo, razen če to zahteva sam obdolženec. Na glavni obravnavi neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj (iz tretjega odstavka 65. člena ZKP) ni dopustno zaslišati (peti odstavek 331. člena ZKP). V teh primerih mora sodišče odločiti, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb. Stranke pa lahko (da bi bila vsaj delno zagotovljena kontradiktornost postopka) postavijo tudi posredna vprašanja in če sodišče oceni, da so utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, se zaslišanje mladoletne osebe opravi posredno preko preiskovalnega sodnika, pri katerem sta lahko navzoča državni tožilec in zagovornik, ne pa tudi obdolženec (šesti odstavek 331. člena v zvezi s 338. členom ZKP).

8. Iz podatkov spisa ter ugotovitev pravnomočne sodbe izhaja, da je bila mladoletna oškodovanka (roj. 11.11.1998) pred preiskovalnim sodnikom zaslišana dne 23.2.2005, v prisotnosti matere, specialistke klinične psihologije, državnega tožilca in zagovornika, odvetnika Z.K. Iz njene izpovedbe (ki jo izpodbijani sodbi upoštevata in ocenita) je razvidno, da obsojenca ni obremenjevala, povedala je, da se ga boji, ni pa se spomnila spolnih dejanj, ki so predmet kazenskopravnega očitka. V prvem sojenju je senat na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP to izpovedbo oškodovanke iz spisa izločil, ker je ocenil, da ni mogla razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati (tretji odstavek 236. člena ZKP). Višje sodišče je sodbo glede kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ razveljavilo, ker je bilo mnenja, da je bila z izločitvijo zapisnika o zaslišanju priče kršena obdolženčeva pravica do obrambe, saj je po oceni sodišča obdolženec zahteval zaslišanje priče (tretji odstavek 236. člena ZKP). V novem sojenju je nato sodišče, v skladu z določbo petega odstavka 331. člena ZKP, izpovedbo priče na glavni obravnavi 13.12.2006 prebralo, predlog za njeno posredno zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom v smeri vprašanj, ki jih je postavil zagovornik, odvetnik B.K., pa je zavrnilo, ker je ocenilo, da vprašanja zagovornika niso utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja. Višje sodišče je s takšnimi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga soglašalo in jih ocenilo kot zadostne. Ob tem je še dodalo, da bi ponovno zaslišanje oškodovanke, glede na mnenje izvedenke psihološke stroke, na oškodovanko vplivalo "travmatsko".

9. Ustava Republike Slovenije v tretjem odstavku 29. člena kot pravno jamstvo ob popolni enakopravnosti zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa le tiste, glede katerih je obramba zadostila svojemu dokaznemu bremenu in pravno relevantnost ter obstoj dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, torej tudi takrat, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo.

10. Določbe tretjega odstavka 236. člena ZKP (po kateri je zaslišanje mladoletne osebe, ki ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, dovoljeno le na zahtevo obdolženca) ni mogoče razlagati tako, da bi sodišče vedno, ko to zahteva obdolženec, moralo zaslišati mladoletno pričo. Tudi tak predlog sodišče ocenjuje v skladu z merili, ki jih je ustaljena ustavnosodna praksa postavila za odločanje o dokaznem predlogu. Glede na specifičnost procesne situacije pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti tehtati tudi med morebitnimi škodljivimi vplivi takega zaslišanja za duševno stanje mladoletne osebe na eni ter obdolženčevo pravico do obrambe na drugi strani.

11. V konkretnem primeru sta se nižji sodišči do dokaznega predloga obrambe opredelili in skladno z že navedenimi merili ocenili, da ponovno zaslišanje oškodovanke v smeri vprašanj, ki jih je postavila obramba, ni potrebno za razjasnitev dejanskega stanja. Drugače povedano, obramba (ki nikoli v postopku ni določno pojasnila pomena postavljenih vprašanj priči in morebitnih odgovorov za presojo odločilnih dejstev) po mnenju sodišča ni prepričala, da bi ponovno zaslišanje oškodovanke (ki obsojenca ne obremenjuje in tudi ne razbremenjuje) lahko kakorkoli vplivalo na drugačno presojo njegove krivde. K temu je treba dodati, da je obramba že pri zaslišanju oškodovanke v preiskavi, glede na nespremenjen kazenskopravni očitek, imela možnost priči postavljati vprašanja, saj je bil pri njenem zaslišanju zagovornik navzoč; glede na vsebino zapisnika o zaslišanju je mogoče sklepati, da je to očitno tudi storil. Zagovornika tudi v zahtevah, ko izpodbijata odločitev sodišča, ne navajata nobenih novih oziroma prepričljivih okoliščin, s katerimi bi z verjetnostjo izkazala, da je zavrnjen dokazni predlog pravnorelevanten in v korist obsojenca. Po navedenem vložnika zahtev zatrjevane kršitve pravic obrambe z zavrnitvijo dokaznega predloga nista izkazala.

12. V sklopu obravnavanega vprašanja je treba zavrniti tudi očitek obeh zagovornikov, da bi bilo treba s ponovnim zaslišanjem oškodovanke odpraviti neskladja v njeni izpovedbi ter uradnim zaznamkom oziroma njeno izjavo policiji v predkazenskem postopku. Po ustaljeni sodni praksi se namreč sodba na izjave, ki jo dajo policiji občani, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastili iz tretjega odstavka 148. člena ZKP, ne sme opreti, ker ne gre za procesno veljavne dokaze.

O ostalih kršitvah zakona 13. Neupoštevne so navedbe zagovornika (odvetnika Z.K.), ki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do oškodovankine izpovedbe. Na vsebinsko enake ugovore zagovornika je odgovorilo višje sodišče, ki je pritožbene navedbe zavrnilo kot neutemeljene z obširnimi in razumnimi razlogi, na katere se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje.

14. Neutemeljena so tudi navedbe zagovornice, odvetnice M.P., da je zavrnitev dokaznih predlogov obrambe nekonkretizirana, po vsebini pa neutemeljena, saj zagovornica ne pove, katere konkretne dokaze ima v mislih, takšnih dokaznih predlogov pa je bilo več, in se je sodišče do njih tudi obrazloženo opredelilo. Zagovornica posebej in določno izpostavlja pomen dokaznega predloga za zaslišanje priče Z.K., kateri naj bi oškodovankina mati priznala, da je prijava kaznivega dejanja plod njenega maščevanja zaradi nesoglasij z obsojencem. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje te priče (in še nekaterih drugih "dolgoletnih prijateljev" obsojenca) zavrnilo z obrazložitvijo, da njihova izpovedba ne bi prispevala k razjasnitvi stvari. Ob tem je treba poudariti, da je relevantnost teh dokaznih predlogov presojalo na podlagi utemeljitve obrambe, da bi se z zaslišanjem navedenih prič "ugotovila osebnost obtoženca", ne pa (povsem drugo) pravnorelevantno dejstvo, na katerega se zagovornica sklicuje v zahtevi (domnevno lažna ovadba obsojenca). Zato tudi v tem primeru obramba ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu pri utemeljevanju pravne relevantnosti predloga za zaslišanje omenjene priče.

15. Zagovornik, odvetnik Z.K., uveljavlja bistveno kršitev kazenskega postopka po 4. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila javnost glavne obravnave izključena v nasprotju z zakonom. Navaja, da je bil sklep o izključitvi javnosti sprejet brez potrebnega zaslišanja obsojenca, pri obravnavanju kaznivih dejanj ogrožanja varnosti in obsojenčevega nasilja do žene in otrok pa izključitev javnosti, ki naj bi ne bila posebej obrazložena, po oceni zagovornika tudi ni bila utemeljena.

16. Zatrjevana procesna kršitev je podana samo, če je javnost glavne obravnave izključena v nasprotju z zakonom, oziroma če sodišče napačno presodi, da je podan kakšen razlog za izključitev javnosti iz 295. člena ZKP. Sodišče je v prvem in drugem sojenju opravilo več glavnih obravnav, na vseh je sprejelo enak sklep, katerega je skladno s prvim odstavkom 297. člena ZKP javno razglasilo in obrazložilo, da je glavna obravnava "tajna" zaradi varstva osebnega in družinskega življenja oškodovancev. Ker je sodišče prve stopnje v prvem sojenju izvedlo enoten kazenski postopek za vsa obravnavana kazniva dejanja, ki so vsebinsko tesno povezana z življenjem obsojenčeve družine (tudi mladoletnih otrok), v drugem sojenju pa je vsebinsko presojalo zgolj kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, je treba pritrditi oceni, da so bili ves čas postopka izpolnjeni zakonski pogoji za izključitev javnosti glavne obravnave iz razlogov, ki jih je sodišče navedlo. Zato na tej podlagi zatrjevana procesna kršitev ni izkazana. Res je, da sodišče po 295. členu ZKP sklep o izključitvi javnosti glavne obravnave vselej sprejme po zaslišanju strank in da tega v konkretnem primeru ni storilo. Ker pa vložnik ni izkazal (na to procesno kršitev se tudi na glavnih obravnavah nikoli ni skliceval), da bi omenjena opustitev kakorkoli vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP), je treba ob ugotovitvi, da je bila izključitev javnosti glavne obravnave utemeljena, oceniti, da gre v tem primeru zgolj za nebistveno kršitev določbe prvega odstavka 295. člena ZKP (kot je pravilno v svojem odgovoru na zahteve ugotovil tudi vrhovni državni tožilec).

17. Zagovornik, odvetnik Z.K., smiselno uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona (prva točka 372. člena ZKP), ker naj bi sodišče v prvem sojenju (sodba z dne 18.5.2005) kazniva dejanja v točkah 2., 3. in 4. napačno pravno opredelilo (pod navedenimi točkami so opisana: pod točko 2. dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena KZ; pod točko 3. kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ in pod točko 4. dve kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ).

18. Skladno z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik v zahtevi povedati, katere konkretne kršitve zakona uveljavlja in v čem so podane, ali vsaj navesti okoliščine, ki pomenijo kršitev zakona, na katere se sklicuje. Zgolj z zanikanjem, da bi obsojenec na način kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja storil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja ter s trditvijo, "da ni šlo za resno grožnjo" vložnik zatrjevane kršitve materialnega zakona z ničemer ne izkaže. Enako velja za izpostavljanje "enkratnosti dogodka" (ko sta se zakonca sprla in medsebojno žalila) kot tiste okoliščine, ki naj bi kazala zgolj na kaznivo dejanje grdega ravnanja, ne pa kaznivo dejanje nasilništva.

O ugovorih dejanske narave 19. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; to pomeni, da vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi ne preizkuša, ali so v pravnomočni odločbi pravilno in popolno ugotovljena pravnorelevantna dejstva kot tudi ne pravilnosti dokazne presoje in zaključkov pravnomočne sodbe.

20. Zaradi navedenega so v celoti neupoštevne navedbe v zahtevi obsojenca, ki zanika storitev kaznivega dejanja, navaja, da je bil obsojen brez dokazov, razlaga svoj pogled na družinske razmere in osebne lastnosti oškodovankine matere in ko se zavzema za ponovno zaslišanje oškodovanke, ki po njegovem mnenju govori resnico. Enako so neupoštevne navedbe zagovornice, odvetnice M.P., ko navaja, da je premalo dokazov za obsodbo, da so ti zgolj posredni, da je oškodovanka sredstvo za obračun med obsojencem in njegovo tedanjo ženo, da izvedenki nista potrdili spolne zlorabe in da izpovedba oškodovankine matere, ki jo ocenjuje kot neverodostojno pričo, ne zadošča za obsodbo.

21. Ker po navedenem zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene, jih je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

22. Iz enakih razlogov kot na drugi stopnji je bil obsojeni oproščen tudi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 27258/2012-191
• Sodba I Ips 240/2007
• VSRS Sodba I Ips 39558/2014-57