Sodba I Ips 392/2008

Jedro

Pred uveljavitvijo novega Kazenskega zakonika je bilo izjemoma mogoče ugotoviti obstoj nadaljevanega kaznivega dejanja, ko je šlo za več kaznivih dejanj zoper osebo ali osebnostno vrednoto takrat, ko so bili posamezni fakti storjeni na škodo istega oškodovanca.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega Z.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni Z.K. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.9.2006 Z.K. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ in kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 183. člena KZ. Za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ mu je določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 183. člena KZ pa tri mesece zapora. Obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28.12.2004, v kateri mu je bila za kaznivi dejanji po prvem odstavku 224. člena KZ in po prvem odstavku 145. člena KZ določena enotna kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Upoštevaje kazen iz preklicane pogojne obsodbe in kazni v tej sodbi je izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.12.2007 po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se pogojna obsodba ne prekliče in se obsojenemu ob nespremenjenih določenih kaznih za kaznivi dejanji, opisani v izreku sodbe, izreče enotna kazen dve leti in sedem mesecev zapora.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti, zaradi kršitve 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je sodišče na glavni obravnavi prekršilo pravico obrambe, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne v ponovno sojenje pred spremenjen senat.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje dveh prič ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj pravna relevantnost predlaganih dokazov ni bila izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti. Prva predlagana priča F.Č. naj bi povedala, v katerem obdobju je zaradi varstva oškodovank živela pri njih, kar pa je dovolj jasno povedala že mati oškodovank. Obsojenčev prijatelj V.Č. naj bi povedal, da je obsojenec večkrat izostajal od doma, kar je bilo sodišču že znano. Prav tako ni podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker je sodišče uporabilo institut nadaljevanega kaznivega dejanja in zakon, ki ga ne bi smelo.

4. Dne 9.10.2008 so obsojenčevi zagovorniki podali izjavo glede odgovora vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri vztrajajo pri vseh navedbah, podanih v zahtevi.

B.-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 424. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna, tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče v zvezi s pravico do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist že v sodbi I Ips 263/2001 z dne 30.10.2003 presodilo, da je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo; - da je Vrhovno sodišče glede predloga strank za izvedbo dokazov že v sodbi I Ips 78/2003 z dne 5.2.2004 presodilo, da mora biti tak predlog določen, nanašati se mora na dejstvo, ki je pomembno za pravilno presojo zadeve ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo mogoče ugotoviti. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, temveč za pripombo, mnenje, pobudo, ki nima pravnega učinka. Verjetnost o dokaznem predlogu stranke je v bistvu verjetnost o verjetnosti dokaza, sklep o tem, ali je ta izkazana, pa lahko sodišče sprejme na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne presoje.

B.-2

6. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in kršitev 3. alineje 29. člena Ustave, ker je sodišče zavrnilo zaslišanje dveh predlaganih prič, ki bi razjasnili, ali je bil obsojenec v kritičnem obdobju zadolžen za vzgojo, varstvo in oskrbo oškodovank. Priča F.Č., ki je zaradi varstva oškodovank živela pri družini, bi povedala, kako je potekalo varstvo oškodovank v tem času. Priča V.Č. pa bi kot dolgoletni prijatelj obsojenca povedal o obsojenčevi osebnosti, o dogodkih v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji, ali je obsojenec velikokrat prespal pri njem in da napram oškodovankam ni imel nobenih zadolžitev. K zahtevi prilagajo tudi izjave obeh prič.

7. Sodišče prve stopnje je oba dokazna predloga obrambe kot nepotrebna zavrnilo. Glede F.Č. je ugotovilo, da je mati oškodovank M.M. zelo jasno povedala, v katerem obdobju je bila slednja pri njih, kje je spala in kaj je počela (kar obdolženčevih obveznosti ne spremeni), zato zaslišanje predlagane priče ne bi v ničemer prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja. Tudi zaslišanje V.Č., ki ob nobenem kaznivem dejanju ni bil navzoč, je ocenilo kot neumestno in nepotrebno, saj bi bilo težko pričakovati, da bi glede obdolženčeve osebnosti od njegovega prijatelja dobili realne in nepristranske podatke, pri čemer je bilo znano dejstvo, da je obdolženec v kasnejših letih večkrat izostajal od doma, da je popival in se ukvarjal z glasbo. Višje sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazna predloga kot nepotrebna in sklepalo, da kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. Zahteva utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pred zaslišanjem predlagane priče V.Č. podati ocene, da bi bilo težko pričakovati, da bi glede obdolženčeve osebnosti od njegovega prijatelja dobili realne in nepristranske podatke. Ob predlaganju izvedbe posameznega dokaznega sredstva se namreč sodišče ne spušča v dokazno oceno le tega (na primer verodostojnosti priče), ker dokazna ocena vedno zahteva izvedbo dokaza, temveč oceni le pomen teh dejstev. Sodišče prve stopnje je izvedbo predlaganih dokazov utemeljeno zavrnilo. Ugotovilo je, da med materjo oškodovank in obsojencem glede varstva, oskrbe in vzgoje oškodovank ni obstajal izrecen dogovor, vendar je iz njunega obnašanja, ravnanja in razmer (pogosta odsotnost matere oškodovank od doma zaradi dela v gostinstvu do poznih večernih ur in ob vikendih, odselitev T. v letu 1993, finančni prispevki obsojenca, dejstva, da je po oškodovanki hodil v vrtec, vodil na zunajšolske dejavnosti, da jima je pomagal pri vzgoji, patriarhalni vzgojni ukrepi obsojenca, zaradi katerih je bil strog, nepopustljiv, občasno tudi fizično in verbalno agresiven) razbrati, da je tihi dogovor nedvomno obstajal. S tem je sodišče prve stopnje odločilna dejstva glede zaupanja oškodovank v vzgojo, varstvo in oskrbo obsojenca ugotovilo z že izvedenimi dokazi (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP) in utemeljeno zavrnilo dokazna predloga, saj bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Takšno odločitev je v sodbi tudi ustrezno obrazložilo (sedmi odstavek 364. člena ZKP).

9. Vložniki zahteve neutemeljeno uveljavljajo tudi kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo institut nadaljevanega kaznivega dejanja in v nasprotju z načelom zakonitosti glede očitanega kaznivega dejanja uporabilo zakon, ki v času storitve kaznivega dejanja še ni veljal.

10. Za razliko od novega Kazenskega zakonika (KZ-1), ki nadaljevano kaznivo dejanje opredeljuje v 54. členu, kazenski zakonik, ki je veljal v času storitve, nadaljevanega kaznivega dejanja v splošnem delu ni posebej definiral, ampak je štel, da je treba natančno določanje meja prepustiti razlagi kazenskega zakona. Kot nedovoljena se je štela konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja takrat, kadar naj bi zajela dvoje ali več kaznivih dejanj, ki so pomenila napad na osebo ali osebnostne vrednote, ker bi to pomenilo depersonalizacijo človekovih temeljnih pravic in svoboščin v kazenskem pravu. V takih primerih je bilo izjemoma mogoče ugotoviti obstoj nadaljevanega kaznivega dejanja takrat, ko so bili posamezni fakti storjeni na škodo istega oškodovanca. V praksi je bilo mogoče opaziti upoštevanje nadaljevanega kaznivega dejanja pri napadih na osebo in osebnostne pravice takrat, ko je bilo glede ponovljenih faktov mogoče ugotoviti samo, da so bili izvršeni znotraj daljšega časovnega obdobja brez možnosti natančne opredelitve trenutka izvršitve za vsakega posebej. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo tako tudi v obravnavanem primeru, saj je obsojenec z zlorabo svojega položaja v času od konca leta 1992 do leta 2000 storil druga spolna dejanja z oškodovanko, ki še ni bila stara 15 let in mu je bila kot zunajzakonskemu partnerju matere zaupana v vzgojo, varstvo in v oskrbo. Zato je bila uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja utemeljena.

11. Glede uporabe kazenskega zakona pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se za čas izvršitve šteje čas, ko je bilo izvršeno zadnje od dejanj, ki so vključena v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje spolnega napada na oškodovanko, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, je bilo storjeno v času od konca leta 1992 do leta 2000. Dejanje je bilo torej storjeno tako v času veljavnosti Kazenskega zakona Republike Slovenije, ki je takšno dejanje določal kot kaznivo v 3. odstavku 103. člena, kot v času, ko je veljal Kazenski zakonik Republike Slovenije (od 1.1.1995 dalje) in kasneje novelirani Kazenski zakonik (KZ-A; od 23.4.1999 dalje), pri čemer so za očitano kaznivo dejanje v vseh zakonih predpisane tudi enake kazni. Ker pa je bilo obsojenčevo dejanje pravno opredeljeno kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, je sodišče pravilno uporabilo kasnejši kazenski zakon - določbo 3. odstavka 183. člena KZ-A. Zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

C.

12. Zatrjevane kršitve po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in kršitve 3. alineje 29. člena Ustave niso podane. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega Z.K. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 27258/2012-191
• Sodba I Ips 240/2007
• Sodba I Ips 226/2008