Sodba I Ips 479/2008

Jedro

Ob visoki stopnji verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, tudi podatek o tem, da se nahaja še v drugih kazenskih postopkih zaradi enakih oziroma podobnih kaznivih dejanj, predstavlja eno od okoliščin, ki skupaj z ostalimi utemeljuje oceno o ponovitveni nevarnosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov osumljenega R.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega R.B. v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki traja od 9. 11. 2008 od 16.00 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnil.

Zoper pravnomočni sklep so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe ter predlagali, da Vrhovno sodišče izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na zahtevo Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne, saj zahteva neutemeljeno izpodbija obstoj utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan osumljencu in njegovim zagovornikom. Slednji so se o njem tudi izjavili. Ocenjujejo, da se vrhovni državni tožilec ni opredelil do bistvenih vprašanj, navedenih v zahtevi, zato pri njej v celoti vztrajajo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki v zahtevi obširno povzemajo pravne podlage in procesne standarde, sprejete v ustavni in sodni praksi v zvezi z odločanjem o priporu, vendar pa (kljub obširni obrazložitvi zahteve) z ničemer ne izkažejo, da v konkretnem primeru pogoji za odreditev pripora niso bili izpolnjeni.

1. Vrhovno sodišče zavrača očitek zahteve, da preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora skladno z zakonom (drugi odstavek 202. člena ZKP) ni navedla določno razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe.

Nobenega dvoma ni, da mora sodišče v vsakem sklepu o priporu obrazložiti vsa odločilna dejstva in med njimi določno navesti tudi razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, pri čemer mora ta presoja temeljiti na vsebinski oceni zbranih dokazov in podatkov (takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v več svojih odločbah, med drugim tudi v sodbi I Ips 370/2001 z dne 14. 12. 2001).

V konkretnem primeru kazenskopravni očitek, da naj bi osumljenec storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, temelji predvsem na izjavi (ovadbi) oškodovanke S.V., ki je opisala potek dogajanja, kot je povzeto v opisu kaznivega dejanja, medicinski dokumentaciji, ki potrjuje nastanek ugotovljenih poškodb oškodovanke ter na zaseženih predmetih (oblačila oškodovanke, kuhinjski nož in poškodovani mobilni telefon oškodovanke), kar prav tako posredno potrjuje oškodovankin opis dogajanja. Po mnenju Vrhovnega sodišča je preiskovalna sodnica dovolj določno navedla razloge za utemeljen sum, s čimer je zadostila procesnim standardom obrazložitve sklepa o priporu, skladno z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP.

Navedbe zahteve, da zdravstvena dokumentacija ne potrjuje zatrjevanih telesnih poškodb, da te niso takšnega obsega in intenzitete, kot se zatrjuje, in da gre kvečjemu za lahko, ne pa hudo telesno poškodbo, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja, saj po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pričakovanje vložnikov zahteve, da bi moralo sodišče že v tej fazi postopka "natančno proučiti in obrazložiti" kakšne poškodbe je dobila oškodovanka, je neutemeljeno, saj v tej fazi postopka zakon sodišču takšne vsebinske (kvalitativne) presoje dokazov ne nalaga, kajti ocena verodostojnosti oziroma zanesljivosti dokazov je prepuščena razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi.

2. Neupoštevne so navedbe zahteve v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti, da se sodišče ni opredelilo do vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin (naštetih v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP), ki bi po mnenju zagovornikov morale biti podane in v sklepu tudi obrazložene.

Za obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni potrebno, da so kumulativno podane vse okoliščine, naštete v citirani določbi, zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca, in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost ponovitve določenega, specifičnega kaznivega dejanja.

V konkretnem primeru je bil ta procesni standard v celoti izpolnjen. Preiskovalna sodnica je namreč obstoj ponovitvene nevarnosti oprla na podatke o osumljenčevem prejšnjem življenju; doslej je bil že večkrat sodno kaznovan za različna kazniva dejanja, med drugim tudi za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, zoper njega je vložena tudi obtožnica tudi zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ, skupna značilnost teh in sedaj obravnavanega kaznivega dejanja pa je uporaba sile in groženj zoper oškodovanca. V obrazložitvi sklepa je tudi poudarjeno, da je bil osumljenec do oškodovanke v zadnjem času vedno bolj konflikten, da zdravil, ki mu jih je predpisal psihiater, ni redno jemal in da je kljub zavedanju, da alkohola ne bi smel uživati, v obravnavanem primeru to storil (kar tudi sam prizna).

Pravno zgrešeno je sklicevanje vložnikov zahteve, da bi moralo sodišče, ko se pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti sklicuje na prejšnjo pravnomočno sodbo, obrambi omogočiti vpogled v ta spis, kajti le na ta način bi ji bila omogočena učinkovita obramba.

Iz podatkov kazenske evidence izhajajo vsi relevantni podatki (opravilna številka zadeve, datum pravnomočnosti sodbe, višina izrečene kazni), ki omogočajo vsebinsko in časovno primerjavo prejšnjega in sedaj obravnavanega kaznivega dejanja, kar je preiskovalna sodnica v konkretnem primeru tudi storila. Sicer pa pravica do formalne obrambe, ki jo nudi zagovornik, izhaja iz predpostavke, da zagovornik dela v korist obdolženca in v tej smeri tudi sam (po potrebi) pregleduje relevantno dokumentacijo (člena 73 in 128 ZKP) in na tej podlagi sam izkaže tisto, kar zatrjuje.

Zmotno je tudi stališče zahteve, da tudi sklicevanje na obtožnico (ker zadeva še ni pravnomočno presojena) ni dopustno pri ugotavljanju ponovitvene nevarnosti. V sodni praksi je sprejeto stališče, da ob visoki stopnji verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, tudi podatki o tem, da se nahaja še v drugih kazenskih postopkih zaradi enakih oziroma podobnih kaznivih dejanj, predstavlja eno od okoliščin, ki skupaj z ostalimi utemeljuje oceno o ponovitveni nevarnosti.

3. V izpodbijanih sklepih je ugotovljena in sprejemljivo obrazložena tudi neogibnost pripora za varnost ljudi, ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (konkretno obdolženčevo prostost) ne bo globlji kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje.

Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov je razbrati, da glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja in stopnjo ponovitvene nevarnosti obstaja nevarnost, da bi osumljenec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, zlasti ogrožanje telesne nedotakljivosti oškodovanke. Iz obrazložitve obeh sklepov tudi določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v osumljenčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče zavrača posplošen očitek zahteve, da omenjeni priporni pogoj ni dovolj obrazložen, da je nekonkretiziran in da sodišče ni odločalo o sorazmernosti pripora s posegom v osebno svobodo osumljenca.

4. Načelno je treba pritrditi zahtevi, ko pojasnjuje vlogo pritožbenega sodišča, tudi v tistem delu, ko navaja, da pritožbeno sodišče ne sme dopolnjevati prvostopenjskega sklepa z lastnim ugotavljanjem dejanskega stanja in lastnimi dokaznimi ocenami.

Zavrniti pa je treba kot neutemeljen očitek zahteve, da naj bi zunajobravnavni senat storil prav to, s tem ko je izpostavil osumljenčevo "uživanje alkohola" in njegovo "kontinuirano psihično nasilje" nad oškodovanko, čeprav to ni bilo ugotovljeno in tudi ne izhaja iz podatkov spisa.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa (stran 2) te trditve zahteve nimajo opore. Zunajobravnavni senat osumljencu ne očita zasvojenosti z alkoholom, temveč zgolj ugotavlja, da ne bi smel uživati alkohola (glede na psihiatrično zdravljenje z zdravili). Z navedbo o psihičnem nasilju nad oškodovanko pa senat tudi ni ugotavljal drugačnega dejanskega stanja, pač pa je s to besedno zvezo zgolj na drug način, vendar vsebinsko korektno, poimenoval osumljenčevo obnašanje do oškodovanke, kot ga je sama opisala.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 184/2001
• Sodba XI Ips 92/2009
• VSRS Sodba XI Ips 25944/2014-130