Sodba I Ips 408/2008

Jedro

Opis dejanja obsojenca, ki je z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, oškodovanca prosil za denar ter mu zatrdil, da ga potrebuje za obratovanje svoje dejavnosti, s čimer je oškodovanca prepričal, da mu je izročil denar, namena vrniti dolgovani denar pa ni imel, vsebuje vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Sevnici je s sodbo z dne 11.12.2007 spoznalo obsojenega I.G. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta in posebni pogoj, da v roku petih mesecev po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovancu 1.335,34 EUR. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov postopka, v plačilo pa mu je naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v znesku 1.335,34 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.5.2008 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 10.9.2008 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišče je predlagala, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter obsojenca očitkov po obtožnem predlogu oprosti.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dne 9.10.2008, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena dne 14. 10. 2008.

B-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2 5. Ni mogoče pritrditi navedbam obsojenčeve zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Vložnica očitek utemeljuje z navedbo, da v konkretnem primeru ni izvršitvenega dejanja.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Kot izhaja iz opisa dejanja, je obsojenec dejanje storil tako, da je z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist v juliju 2006 oškodovanca prosil za denar ter mu zatrdil, da ga potrebuje za obratovanje svoje dejavnosti, ker je ves denar porabil za bančno garancijo ob podaji ponudbe in da bo denar vrnil čez mesec dni, ko bo dobil plačilo investitorja, s čimer je oškodovanca prepričal, da mu je izročil denar, namena vrniti dolgovani denar pa ni imel in kljub temu, da je prejel plačila za opravljeno delo, oškodovancu denarja ni vrnil. Tak opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ki vsebuje opis izvršitvenega dejanja - ustvaritev zmotne predstave pri oškodovancu z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist, s konkretizacijo obsojenčevega delovanja, tako vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Kolikor pa zagovornica v zahtevi navaja, da obsojencu ni dokazano, da je pri oškodovancu ustvaril takšno zmotno predstavo in ga v taki zmoti pustil, da gre za domnevno posojene zneske denarja ter da obsojencu ni mogoče očitati direktnega naklepa, s takimi navedbami v zahtevi ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

7. Neutemeljeno zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da "sodišče prve stopnje subjektivnega elementa krivde ni obrazložilo, prav tako tega s tem, ko je štelo, da je naklep obdolženca dokazan s tem, ko je obdolženec zanikal obstoj dolga, ni storilo višje sodišče". Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe obsojenčev goljufivi namen (naklep) podrobno obrazložilo, presoji sodišča prve stopnje pa je v razlogih svoje sodbe (ob zavrnitvi vsebinsko enakih pritožbenih navedb obsojenčevih zagovornikov) pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

8. Zatrjevani kršitvi po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP nista podani. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo v posebnem plačilnem nalogu odmerilo sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 22120/2011-143
• Sodba I Ips 132/2009
• Sodba I Ips 269/2008