Sodba I Ips 472/2008

Jedro

Čeprav ne gre za obsodbe za istovrstna kazniva dejanja, so podatki o prejšnjih obsodbah lahko podlaga za oceno obstoja pripornega razloga, saj kažejo na način osumljenčevega življenja oziroma njegove osebne lastnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega Ž.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega Ž.R. v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1 ter v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnil.

Osumljenčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal "odpravo" izpodbijanih sklepov oziroma nadomestitev pripora z milejšim ukrepom.

Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka N.F. in Vrhovnemu sodišču predlagala, da naj zahtevo kot neutemeljeno zavrne, saj so v izpodbijanem sklepu ugotovljeni in primerno obrazloženi vsi zakonski pogoji za odreditev pripora.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v obširni zahtevi ponavlja nekatere splošno znane pravne podlage in procesne standarde, izoblikovane v ustavno-sodni praksi, ki veljajo za odločanje o priporu in ocenjuje, da v konkretnem primeru ti pogoji naj ne bi bili izpolnjeni. Navaja, da predloženi dokazi ne zadostijo zahtevanemu dokaznemu standardu utemeljenega suma. Ob tem posebej problematizira verodostojnost oškodovančeve ovadbe oziroma prijave kaznivega dejanja, ki da nima podlage niti v izjavi G.S. kot tudi ne v vseh ostalih dokazih, ki po mnenju vložnika zahteve osumljenca (ki zanika vsakršne stike z oškodovancem), v ničemer ne povezujejo z očitanim kaznivim dejanjem.

Zagovornik s takšnimi navedbami prepričuje v nezadostnost in neverodostojnost dokazov, ki so po ugotovitvah pravnomočnega sklepa zadostna podlaga za utemeljen sum. S tem pa ne izpodbija zakonitosti sklepa, temveč ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da sta nižji sodišči obrazloženo pretehtali obstoj utemeljenosti suma in ugotovili, da že izjava oškodovanca (ki jo potrjujejo oziroma dopolnjujejo tudi nekateri drugi dokazi) z zadostno stopnjo verjetnosti kaže na utemeljen sum, da je tudi osumljeni Ž.R. (katerega oškodovanec pozna po vzdevku Z.) skupaj z ostalimi aktivno, z uporabo sile in grožnje, sodeloval pri izterjavi dolga za drugega in s tem pri izvršitvi kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1. Ob tem je treba še pojasniti, da ugotovitev utemeljenega suma kot enega od zakonskih pogojev za pripor v tej fazi postopka sodišču ne nalaga takšne vsebinske (kvalitativne) presoje dokazov, kot jo pričakuje zagovornik, kajti ocena dokazov (tudi nasprotujočih), njihove verodostojnosti in zanesljivosti je lahko le predmet razpravljanja na glavni obravnavi. Opozorila zahteve, da je osumljeni v priporu zaradi storitve kaznivega dejanja po KZ-1, kazniva dejanja, ki naj bi jih storil, pa segajo v čas pred uveljavitvijo tega zakona, so nejasna (v smislu uveljavljanja kršitve zakona) in zato na takšne navedbe ni mogoče odgovoriti.

Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta opravila tudi vsebinsko presojo pripornega razloga in navedla konkretne ter specifične okoliščine, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in osebnost osumljenca in na tej podlagi pravilno ocenila, da obstaja realna nevarnost, da bi osumljenec na prostosti ponovil kaznivo dejanje; vendar ne katerokoli, kot trdi zahteva, temveč določeno, specifično kaznivo dejanje, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi (sklep pritožbenega senata, stran 3). V izpodbijanem sklepu so s tem v zvezi navedene okoliščine dejanja, ki naj bi ga dalj časa in vztrajno izvrševala skupina več oseb in ki naj bi na enak način poskušala izterjati dolg pred tem tudi že od druge osebe (P.K.M.). Po ugotovitvah izpodbijanih sklepov je bil osumljeni R. doslej tudi že dvakrat pravnomočno obsojen na zaporne kazni zaradi kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ ter nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po 310. členu KZ. Kot pravilno poudarja preiskovalna sodnica, so tudi slednji podatki, čeprav ne gre za obsodbe za istovrstna kazniva dejanja, lahko podlaga za oceno obstoja pripornega razloga, saj kažejo na način osumljenčevega življenja oziroma njegove osebne lastnosti.

Vložnikovo nestrinjanje s takšno utemeljitvijo izpodbijanih sklepov glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, prepričevanje, da ni verjetno, da bi osumljeni na prostosti ponovil kaznivo dejanje ter neutemeljeno sklicevanje na osumljenčevo domnevno urejeno življenje, saj te navedbe nasprotujejo podatkom v spisu, sodi v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja in so zato neupoštevne.

Kot neutemeljene je treba zavrniti tudi očitke zahteve "o grobem kršenju ustavno zavarovanih pravic in nezakonitost pri odločanju" v zvezi z neogibnostjo pripora, ker sodišče naj ne bi povedalo, katera ustavno zavarovana pravica oškodovanca naj bi bila ogrožena, niti ni presojalo "možnosti izreka alternativnih preventivnih ukrepov".

Presoja neogibnosti pripora za varnost ljudi je v izpodbijanih sklepih lakonično obrazložena. Vendar pa je iz obrazložitve sklepov razvidno, da sta sodišči pri tej presoji upoštevali načelo sorazmernosti. Glede na ugotovljeno stopnjo ponovitvene nevarnosti ter okoliščine kaznivega dejanja sta sodišči pravilno in razumno presodili (kar je mogoče razbrati iz celotne obrazložitve izpodbijanih odločb), da obstaja nevarnost ponavljanja takšnih kaznivih dejanj, ki pomenijo ogrožanje varnosti ljudi (telesne nedotakljivosti), da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v osumljenčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnimi milejšimi ukrepi.

Glede na navedeno sta nižji sodišči o priporu odločali skladno z ustavnimi in zakonskimi pogoji, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 37/2009
• Sodba I Ips 14/2008
• VSRS Sodba XI Ips 32072/2015-90