Sodba I Ips 471/2008

Jedro

Po tretjem odstavku 201. člena ZKP se kot posebna okoliščina iz 1., 2. ali 3. točke prvega odstavka tega člena šteje tudi obdolženčeva kršitev ukrepov iz 195. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obdolženega R.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 27.10.2008 zoper R.M., obtoženega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, na podlagi prvega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredilo pripor. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom obdolženčevo pritožbo zoper sklep o priporu zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženi R.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da sklepa o priporu temeljita na podtaknjeni, zanj obremenilni in neresnični izjavi, ki je pred sodiščem ni nikoli podal, opirata se na nezakonit sklep o uvedbi preiskave, na tenor obtožnice, ki ni pravnomočna in je formalnopravno nepravilna, po vsebinski plati pa sad tožilske domišljije. Obe odločbi se sklicujeta na doslej pridobljene dokaze tožilstva, čeprav razen ponarejene dokumentacije, ki so jo predložili ovaditelji, in njihovih izpovedb, drugih dokazov ni in se tožilstvo tudi ni potrudilo, da bi jih zbralo. Vložnik poudarja, da so neresnične tudi navedbe v izpodbijani pravnomočni odločbi, da je prekršil obljubo, da ne bo zapustil prebivališča (195. člen ZKP), saj se je med preiskavo večkrat, ne da bi bil vabljen, zglasil na sodišču. Navaja, da je vložil zahtevo za osebni stečaj v avgustu in septembru 2008 in s pomočjo zavoda za zaposlovanje pridobil sredstva Evropskega socialnega sklada za spodbujanje samozaposlitve, se oktobra registriral kot samostojni podjetnik, se vpisal v javni register AJPES-a ter začel iskati prve stranke. Zaradi teh obveznosti obtožnice ni uspel dvigniti na pošti, kar je nemudoma storil dne 5.11.2008, ko je zanjo izvedel. Istega dne se je zglasil tudi na Policijski upravi Maribor in povedal, da se nahaja v svoji pisarni, tako da ga je policija 7.11.2008 odtod privedla v pripor. Na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, ni mogoče dobiti širokopasovnega interneta, kar pa je za opravljanje njegove dejavnosti, po poklicu je informatik - razvijalec programske opreme, neogibno potrebno. V pisarni na L. v Mariboru je v času zagona podjetja prespal in večkrat delal tudi po 18 ur na dan, ne glede na vikende ali praznike. Odreditev pripora bi zanj imela nepopravljive posledice, saj ne bi mogel plačevati prispevkov, odjaviti bi se moral kot samostojni podjetnik in vrniti sredstva Evropskemu socialnemu skladu, izgubil bi komaj pridobljene stranke ter izgubil pravice, ki bi jih lahko uveljavljal pri zavodu za zaposlovanje. Znašel bi se v slabšem gmotnem položaju kot je bil prej, saj bi mu tudi postopek osebnega stečaja zaradi tega "propadel". Zato vložnik meni, da so mu bile v postopku odreditve pripora kršene ustavne in konvencijske pravice. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi nezakonitost obeh izpodbijanih sklepov.

Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da se obdolženčeva vloga nanaša le na dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev sodišč, iz laične vloge pa ni mogoče razbrati kršitev prava, zaradi katerih bi bilo zahtevi mogoče ugoditi. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obdolženi R.M. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah v zahtevi in podrobno opisuje dogajanje na sodišču dne 5. 11. 2008, okoliščine, v katerih je prišlo do zapisa neresnične vsebine v obeh uradnih zaznamkih, z očitnim namenom pripraviti ustrezno podlago za pripor. Vložnik poudarja, da se je vpisal v kopico registrov in imenikov, v zahtevi za osebni stečaj pa pri Okrajnem sodišču v Mariboru poleg stalnega prebivališča navedel tudi dodatni naslov za vročanje pošiljk na naslovu, na katerem ima sedež kot samostojni podjetnik. V izjavi ponavlja okoliščine, ki da kažejo, da pri njem priporni razlog begosumnosti ni podan, opisuje svoje sodelovanje z računalniškimi forenziki na Policijski upravi Maribor, za katere so bila zanimiva njegova znanja s področja kriptozaščite in delovanja varnostnih sistemov, namenjenih preprečevanju vdorov v računalniške sisteme. Izpostavlja tudi, da je v septembru mesecu naročil preusmeritev pošte na naslov L., Maribor, vendar ni vedel, da pošta preusmerja samo navadne, ne pa tudi priporočenih pošiljk. Zaradi obilice obveznosti v mesecu oktobru obtožnice ni pravočasno dvignil, vendar deloholizem ni tak greh, ki bi ga moralo sodišče kaznovati z odvzemom prostosti. Znova opozarja na nepopravljive posledice, ki ga utegnejo doleteti v primeru nadaljevalnega pripora, saj bodo zanj pomenile socialni umor. Nadeja se, da bo Vrhovno sodišče njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom Vrhovno sodišče ne ugotavlja kršitev zakona po uradni dolžnosti, ampak velja načelo dispozitivnosti. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Obdolženi R.M. v laični zahtevi nobene od kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, določno ne opredeli, ampak ponuja podrobno lastno oceno dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ter na tej podlagi zavrača odločitev sodišča. Kakor je bilo že pojasnjeno, zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Obdolženec v zahtevi navaja, da se sklepanje obeh sodišč o obstoju utemeljenega suma sklicuje na pravnomočen sklep o preiskavi in formalnopravno nepravilno in vsebinsko napačno obtožnico, ki temelji na ponarejeni dokumentaciji, vendar teh svojih navedb ne konkretizira, tako da njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Iz pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora je razvidno, da je sodišče sklepanje o obstoju pripornega razloga iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP oprlo na ugotovitve, da je bil obdolženec po razpisu tiralice dne 27.3.2005 priveden v Zapore Maribor, kjer je po 195. členu ZKP dva dni pozneje podal obljubo, da se ne bo skrival in da bo v primeru, če se bo preselil ali spremenil številko poštnega predala, to še istega dne javil sodišču, tako pa obljubil, da bo dvigoval morebitne priporočene pošiljke in se odzival na vsa vabila sodišča. Iz zapisa na list. št. 64 je razvidno, da je bil tudi poučen, da lahko sodišče zoper njega odredi pripor, če bi to zavezo prekršil. Sodišče je tudi ugotovilo, da obdolženi poštnih pošiljk ni dvigoval in da je na nekaterih navedeno, da se je iz naslova, na katerega ga je sodišče vabilo, preselil (slednje potrjujeta vročilnici na list. št. 229 in 243), korektno pa povzelo tudi vsebino odgovora Policijske uprave Maribor z dne 2.10.2008, iz katerega je razvidno, da obdolženec na naslovu stalnega prebivališča že dalj časa ne prebiva. Oprlo se je tudi na vsebino uradnega zaznamka višjega pravosodnega svetovalca in na tej podlagi ugotovilo, da je tudi sam obdolženec povedal, da na naslovu stalnega prebivališča dejansko ne stanuje in da se o naslovu, kjer sprejema poštne pošiljke, ne želi izjasniti. Kolikor vložnik te ugotovitve izpodbija in trdi, da niso resnične, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča je sklepanje nižjih sodišč, da je obdolženec ravnal na ugotovljeni način, da bi se izognil kazenskemu postopku, razumen. Takšno ravnanje po vsebini pomeni skrivanje, kot je določeno v 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pri tem je treba poudariti, da se kot posebna okoliščina iz navedene določbe po tretjem odstavku 201. člena ZKP šteje zlasti tudi obdolženčeva kršitev ukrepov iz 195. člena tega zakona. Glede na ugotovljene okoliščine je izpodbijana pravnomočna odločba, kolikor pri obdolžencu ugotavlja obstoj pripornega razloga begosumnosti, zakonita.

Sodišče je tudi obrazložilo, da je odreditev pripora neogibno potrebna za potek postopka, da ga z milejšimi ukrepi ni mogoče nadomestiti, pri tem pa poudarilo, da je za izrek milejših ukrepov potrebno zaupanje, ki pa ga obdolženec ni upravičil, saj je zaupanje sodišča, da bo dosegljiv, zlorabil in prelomil svojo obljubo. Da bi bila takšna ugotovitev z vidika sorazmernosti nerazumna, po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni mogoče trditi.

Izhodišče za presojo zakonitosti pravnomočnega sklepa o priporu je stanje do sprejema izpodbijane pravnomočne odločbe. Pozneje ugotovljene okoliščine na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe nimajo vpliva, jih pa mora sodišče po uradni dolžnosti pretehtati z vidika določbe tretjega odstavka 200. člena ZKP.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti, s katero vložnik pravnomočno odločbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, neutemeljena, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 28894/2015-78
• Sodba XI Ips 8129/2010-48
• Sodba XI Ips 82540/2010-82 (XI Ips 84/2010)