<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 466/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.466.2008
Evidenčna številka:VS2004549
Datum odločbe:04.12.2008
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - odreditev pripora - pogoji za pripor - milejši ukrep - varščina

Jedro

Med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora, ne pa zoper odločbo o varščini.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega C.C. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je zoper C.C. s sklepom, navedenim v uvodu, odredila pripor iz razlogov 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je utemeljeno sumljiv, da je storil kaznivo dejanja po drugem in prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo zagovornice obdolženca zoper sklep o priporu zavrnil s sklepom z dne 10.11.2008.

2. Zagovornik obdolženca je zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi in izreče ukrep plačila varščine v višini 20.000 EUR. V obrazložitvi zahteve vložnik uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev prvega odstavka 199. člena ZKP, ker se preiskovalna sodnica ni izrekla o ponujeni varščini, niti v zvezi s tem ni izvedla naroka. Nadalje zatrjuje, da sodišče skladno z določbo 192. člena ZKP ne bi smelo odrediti pripora kot najstrožjega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti ampak bi moralo ugoditi predlogu za predložitev varščine. Vložnik še ocenjuje, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja poskusa ropa in zato sodišče ne bi smelo odrediti pripora ter v zvezi s tem uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ugotavlja, da se pretežni del vloge ukvarja z izpodbijanjem odločitve o varščini, ki jo je ponudil obdolženec, sodišče pa je ni sprejelo. V situaciji, ki jo ureja drugi odstavek 420. člena ZKP, je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti le glede odločanja o priporu, ne pa tudi glede odločanja o drugih omejevalnih ukrepih, tudi če gre na primer za varščino, ki je nadomestni omejevalni ukrep za pripor. Odločanje glede varščine je bilo končano z izpodbijanima sklepoma okrožnega sodišča. Upravičenci imajo možnost ponoviti takšen predlog, vendar v postopku odločanja o njem tudi tedaj ne bo dopustno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec še ocenjuje, da je najmanj nenavadno, da se temeljni materialni pogoj, ki ga za odreditev pripora določa že Ustava Republike Slovenije, izpodbija šele potem, ko se kot nadomestilo za pripor ponudi varščina. Ne glede na to k zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu pripominja, da utemeljen sum izpodbija z vidika napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dopustno.

4. Zagovornik obdolženca v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca zagovorniku obdolženca svoja stališča iz zahteve utemeljuje še z razlago 204.a člena ZKP, po katerem mora državni tožilec takoj po zaslišanju izjaviti ali bo predlagal pripor ali katerega od nadomestnih ukrepov, obdolženec in njegov zagovornik pa lahko na navajanje državnega tožilca podajata svoje predloge in stališča. Posebej vložnik opozarja na tretji odstavek navedenega člena, po katerem je izrecno navedeno, da mora preiskovalni sodnik odločiti o predlogih strank o ukrepih iz XVII. poglavja ZKP. Preiskovalna sodnica bi zato morala odločiti o predlaganem ukrepu varščine.

B.

5. Ukrepi, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka so: vabilo, privedba, obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča, prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi, javljanje na policijski postaji, varščina, hišni pripor in pripor (prvi odstavek 192. člena ZKP). Pri odločanju o tem, kateri od navedenih ukrepov naj se uporabi, mora sodišče upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe. Pri izbiri ukrepa mora tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim (drugi odstavek 192. člena ZKP). Ti ukrepi se odpravijo tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali, oziroma se nadomestijo z drugim, milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji (tretji odstavek 192. člena ZKP).

6. V obravnavanem primeru so bili za odreditev pripora izpolnjeni vsi pogoji, določeni v zakonu (prvi odstavek 200. člena in prvi odstavek 201. člena ZKP). Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, izhaja iz razlogov sklepa preiskovalne sodnice, ki jim je pritrdil tudi senat sodišča v sklepu, s katerim je zavrnil pritožbo zagovornice zoper odreditev pripora. Pritožnik presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma, ki temelji predvsem na izpovedbi oškodovanca, rezultatih sodne prepoznave, zapisniku o ogledu kraja dejanja in albuma fotografij ter zapisnika in potrdila o zasegu predmetov, izpodbija s svojo oceno zbranega dokaznega gradiva, predvsem pa uveljavlja deloma razlog nepopolne deloma pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

7. Zatrjevana kršitev drugega odstavka 192. člena ZKP, ker odrejeni ukrep pripora ni najmilejši ukrep, s katerim bi se lahko dosegla želena cilja; odprava ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, ni podana. Tako sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora kot senata, ki je zavrnil pritožbo zagovornice obdolženca zoper ta sklep povesta, zakaj je bila v konkretnem primeru odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka (drugi odstavek 202. člena ZKP). Tako je preiskovalna sodnica navedla, da je obdolženi tuj državljan, za katerega je bilo ugotovljeno, da se giblje po različnih državah Evropske unije in da kaže, da nikjer ni dolgo na enem mestu. Na tej podlagi je sodnica napravila sklep, da tudi odreditev varščine ne bi zanesljivo dosegla njegove navzočnosti v postopku. Pritožbeni senat pritrjuje oceni preiskovalne sodnice in zaključuje ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, da je pripor neogibno potreben in edino primeren ukrep za odvrnitev ponovitvene nevarnosti kakor tudi za preprečitev oviranja nadaljnjega poteka kazenskega postopka. Oba izpodbijana sklepa imata tako tudi razloge o neogibnosti pripora, zato tudi očitek kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP glede tega vprašanja ni utemeljen.

8. Očitana kršitev prvega odstavka 199. člena ZKP, ki naj bi bilo storjeno s tem, ker preiskovalna sodnica ni odločila o predlogu za določitev varščine in ker sklep, ki ga je izdala, o tem tudi nima razlogov, obravnava kršitve postopka v zvezi z načinom in vsebino odločanja o varščini. Izjema, določena v četrtem odstavku 420. člena ZKP, da se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti za pravnomočno sodno odločbo velja le za odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora ne pa odločbo o varščini. Zato se Vrhovno sodišče z vprašanji, ki se nanašajo izključno na vprašanje varščine in niso neločljivo povezana z vprašanji v zvezi s priporom, ni posebej ukvarjalo.


Zveza:

ZKP člen 192, 199, 200, 201, 202/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjU5Mg==