Sodba I Ips 481/2007

Jedro

S tem, ko sta se obe sodišči obrazloženo opredelili do dokaznega predloga obrambe, je sodišče zadostilo kriterijem ustavno-sodne presoje in ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 12.6.2007 spoznalo obsojenca za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ (dejanje opisano pod točko I./2 izreka sodbe), za katero mu je izreklo kazen štiri mesece zapora in kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ (dejanje opisano pod točko I./3 izreka sodbe), za katero mu je izreklo kazen dve leti zapora; zatem pa obsojencu izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 48. člena KZ, ob upoštevanju kazni dve leti in tri mesece zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju, zatem izreklo enotno kazen štiri leta in štiri mesece zapora. V izrečeno enotno kazen je obsojencu vštelo čas pridržanja dne 1.1.1997 ter čas prestane kazni od 28.2.2006 dalje. Obsojenca je oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka; oškodovanko T.G. pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Z isto sodbo je sodišče zoper obdolženca iz razloga 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun (točka II. izreka sodbe). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27. 9. 2007, ob reševanju pritožb obsojenca in njegovega zagovornika, sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zoper obsojenca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ ter odločilo, da stroški tega dela postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun, oškodovanko T.G. pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde; in v odločbi o kazenski sankciji tako, da je razveljavilo izreka o enotni kazni ter je obsojencu za kaznivo dejanje po 129. členu KZ izrečeno kazen znižalo na eno leto in osem mesecev zapora; pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec dne 16.11.2007 in njegov zagovornik dne 9.11.2007, zagovornik pa je dne 14.11.2007 vložil še dopolnitev zahteve. Oba vložnika Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsojenec, ki zahtevo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi navaja, da je sodišče kršilo načelo neposrednega izvajanja dokazov iz 255. člena ZKP; da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za dopolnitev izvedenskega mnenja; da dr. L.T. ni več vpisan v register izvedencev medicinske stroke; da je kazenski pregon za kaznivo dejanje po 129. členu KZ zoper njega že absolutno zastaral; da se je glavna obravnava dne 25.4.2007 vodila v prisotnosti obsojenca, ki pa obravnavi ni mogel slediti iz zdravstvenih razlogov; da je sodni spis podčrtan, kar je vplivalo na odločitev pritožbenega sodišča. Zagovornik, ki zahtevo vlaga iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP pa v zahtevi navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe po dopolnitvi izvedenskega mnenja, da je bila obsojencu dne 24.4.2007 odvzeta pravica do enakega obravnavanja in pravičnega sojenja, saj obsojenec glavne obravnave ni bil sposoben spremljati; da je izrečena kazen previsoka ter da je po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti obsojenec izvedel, da dr. L.T. ni več sodni izvedenec.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevi, podanem dne 13. 12. 2007 skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahtev. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena.

B.-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitosti sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (sodbe opr. št. I Ips 186/98, I Ips 56/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno relevantnih dejstev.

B.-2 5. Neutemeljene so navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja po 129. členu KZ zoper njega absolutno zastaral. Za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ je predpisana kazen zapora od šestih mesecev do petih let. Zastaranje kazenskega pregona pred pravnomočnostjo sodbe v konkretni zadevi ni nastopilo, ker rok iz 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ v zvezi s šestim odstavkom 112. člena KZ pred pravnomočnostjo sodbe ni potekel. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo storjeno dne 31.10.1997. Sodba s katero je bil obsojenec spoznan za krivega je postala pravnomočna dne 27.9.2007 z odločitvijo pritožbenega sodišča; ta sodba pa je bila vročena obsojencu dne 19.10.2007.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija odločbo o izrečeni kazni z navajanjem, da je izrečena kazen previsoka, ker je dokazni postopek pokazal, da je bil krivec za konflikt oškodovanec, ki je obsojenca verbalno žalil. Z navajanjem okoliščin dogodka zagovornik drugače kot sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, ocenjuje okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni. S tem pa zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, temveč uveljavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 394. člena ZKP, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

7. Navedbe obeh vložnikov v zahtevah za varstvo zakonitosti, da je bila obsojencu na glavni obravnavi dne 25.4.2007 odvzeta pravica do enakega obravnavanja oziroma pravičnega sojenja, ker se je glavna obravnava opravila in na njej izvajali dokazi kljub temu, da je obsojenec zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil sposoben spremljati, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

8. Vrhovno sodišče na podlagi zapisnika z glavne obravnave z dne 25.4.2007 ugotavlja, da sta bila na tej glavni obravnavi (ki se je za tem nadaljevala dne 10.5.2007, 30.5.2007 in se končala z izrekom sodbe dne 12.6.2007) navzoča obsojenec in njegov zagovornik. Na naroku neposredno pred pričetkom glavne obravnave dne 25.4.2007 je zagovornik zahteval izločitev okrožnega državnega tožilca, zaradi česar je bil narok prekinjen in se je nadaljeval po odločitvi višjega državnega tožilca v zvezi z zahtevo za izločitev. Zagovornik je zatem zahteval izločitev vodje državnega tožilstva in okrožnega državnega tožilstva na Ptuju. To zahtevo je senat sodišča prve stopnje zavrgel kot neutemeljeno, enako pa tudi (ponovno) zahtevo obrambe za izločitev predsednice senata sodišča prve stopnje. Zagovornik je zatem predlagal, da se glavna obravnava ne opravi, ker obsojenec prejema določene terapije (injekcije zaradi bolečin v hrbtenici, terapijo zaradi psihičnih težav, tablete Tramal), ima težave z glasilkami in ne more govoriti, bil bi sicer pripravljen podati zagovor pismeno, vendar ima poškodovano roko in ne more pisati. Senat sodišča prve stopnje predlogu za preložitev glavne obravnave ni ugodil in je odločil, da se glavna obravnava opravi. Glavna obravnava se je pričela z branjem obtožnice in izjavo obsojenca, da je obtožbo razumel. Zatem pa je obsojenec padel po tleh. Izvedenec medicinske stroke (dr. L.T.), ki je bil navzoč na obravnavi, je ugotovil, da obsojenec ni bil v nezavesti, da ni videti pri njem bolezenskih sprememb zaradi padca. Glavna obravnava je bila prekinjena za petnajst minut. Sodišče je z lastno zaznavo med tem odmorom ugotovilo, da se je obsojenec izven razpravne dvorane normalno pogovarjal in hodil; z opravljenimi telefonskimi poizvedbami v ambulanti zavoda za prestajanje kazni pa preverilo tudi obsojenčevo splošno zdravstveno stanje (dne 26.4.2007 pa prejelo tudi pisno zdravniško potrdilo zavodskega zdravnika, iz katerega prav tako izhaja, da dne 25.4.2007 pri obsojencu ni šlo za medicinsko stanje, ki bi mu absolutno preprečevalo udeležbo na sodišču) in zaključilo, da je obsojenec sposoben spremljati glavno obravnavo ter glavno obravnavo nadaljevalo. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje, opirajoč se tudi na psihiatrična izvedenska mnenja o obsojenčevi zmožnosti sodelovanja v postopku, svoje ugotovitve in presojo obsojenčeve zmožnosti spremljanja tudi glavne obravnave dne 25.4.2007 izčrpno pojasnilo (stran 7 – 8 sodbe sodišča prve stopnje). Višje sodišče je razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo in kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe obrambe glede obsojenčeve zdravstvene nesposobnosti za sodelovanje na glavni obravnavi dne 25.4.2007, opirajoč se tudi na pritožbi priloženo zdravstveno potrdilo zavodskega zdravnika z dne 6.6.2007, da obsojenčevo zdravstveno stanje (bolečine v vratu) ni predstavljalo razloga, da se obsojenec ne bi udeležil glavne obravnave dne 25.4.2007. Obsojenec in zagovornik v zahtevah za varstvo zakonitosti ponovno navajata, da obsojenec iz zdravstvenih razlogov ni bil sposoben sodelovati na glavni obravnavi dne 25.4.2007. S temi navedbami v zahtevah za varstvo zakonitosti pa drugače, kot izpodbijana pravnomočna sodba, ocenjujeta izvedene dokaze, na katere je sodišče oprlo svojo presojo o obsojenčevi zmožnosti sodelovanja na glavni obravnavi dne 25.4.2007. S tem pa tudi po vsebini ne uveljavljata kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Težišče navedb v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti, ko vložnika izpostavljata, da ni ugotovljeno, kdo dejansko je oškodovancu zadal poškodbo zaradi katere je umrl; da sodišče ni razčistilo, ali je ravnanje obsojenca dejansko povzročilo smrt oškodovanca ali pa je smrt povzročilo ravnanje koga drugega; da po mnenju obrambe oškodovanec ni mogel umreti od tistega kar mu je povzročil obsojenec in da je ostalo v celoti neugotovljeno za katerimi posledicami je oškodovanec umrl; da tako prvo kot drugostopenjsko sodišče napačno navajata, da je vzrok smrti resnično ugotovljen, dejansko predstavlja nestrinjanje vložnikov z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Predvsem glede ugotovitve, da je prav obsojenec iz malomarnosti povzročil smrt oškodovanca s tem, ko ga je kritičnega večera 31.10.1997 v gostinskem lokalu sunil v prsa tako, da je oškodovanec padel s hrbtom na tla, za tem pa na tleh ležečega dvakrat brcnil v glavo in je oškodovanec pri tem utrpel raztrganje mostnih ven s posledično dodatno krvavitvijo, zaradi česar je zaradi oteklosti možganovine s posledičnim ukleščenjem podaljšanega hrbtnega mozga v veliko lobanjsko odprtino, kot posledica subduralnega hematoma, oškodovanec dne 4.11.1997 umrl. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora, da na tleh ležečega oškodovanca ni obrcal, temveč je na podlagi izpovedb očividcev dogodka – prič J.K., J.P., A.Č. in F.P. zaključilo, da je obsojenec na tleh ležečega oškodovanca tudi dvakrat brcnil v glavo. Opirajoč se tudi na medicinsko dokumentacijo, obdukcijski zapisnik in izvedenski mnenji izvedencev medicinske oziroma patološke stroke, je v sodbi prepričljivo zaključilo, da so prav dodatne močne poškodbe glave (udarec glave v topi predmet) in brce v glavo kritičnega večera, imele za posledice ponovno zakrvavitev in dodatno poškodbo mostovnih ven in kopičenje krvi v možganih, zaradi česar je oškodovanec nekaj dni za tem umrl in je tako podana neposredna vzročna zveza med ravnanjem obsojenca in oškodovančevo smrtjo (str. 10 – 12 sodbe sodišča prve stopnje). Tem razlogom je v svoji odločbi ob zavrnitvi pritožb obsojenca in njegovega zagovornika pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 6 – 8 sodbe sodišča druge stopnje). Vložnika v zahtevah za varstvo zakonitosti le ponavljata zagovor obsojenca, katerega sta v povezavi z drugimi dokazi skladno z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) ocenili in presodili v izpodbijani pravnomočni sodbi že sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti, s katerimi vložnika napadata predvsem oceno izpovedb očividcev, prič in izvedenskih mnenj ter podajata lastno presojo le teh v luči obsojenčevega zagovora z navajanjem okoliščin, ki sta jih navajala tudi v pritožbenem postopku in ki jih je presodilo že sodišče druge stopnje, predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

10. Zagovornik in obsojenec v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev pravice obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja medicinske stroke zaradi razjasnitve vprašanja, ali je možno, da je oškodovanec smrtonosno poškodbo dobil vsled spusta glave z višine 3 do 10 cm na trdo površino. Vložnika v zahtevah navajata, da tako obsojenec kot priča Š. trdita, da je eden izmed policistov, ki je prišel na kraj dogodka pristopil do oškodovanca, mu privzdignil glavo in jo nato z višine nekontrolirano spustil na tla. Zato gre po mnenju vložnikov za ključni dogodek in odgovor na vprašanje, ali je ravnanje obsojenca dejansko povzročilo smrt oškodovanca, ali pa je ta posledica ravnanja koga drugega, ter da je ostalo v celoti neugotovljeno za katerimi posledicami je oškodovanec umrl.

11. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri, ali lahko spust glave z višine treh centimetrov povzroči smrt oškodovanca (tak dokazni predlog je na glavni obravnavi podala obramba) zavrnilo na glavni obravnavi 30.5.2007. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo do tega dokaznega predloga in ga zavrnilo. Ocenilo je, da je glede na izvedene dokaze (tudi na glavni obravnavi zaslišana dva izvedenca medicinske stroke) izvedba tega dokaza ni potrebna, ker noben od očividcev kritičnega dogodka, niti priča I.Š. (ki je v lokal prišel po odhodu obsojenca in pred prihodom policistov) ni potrdil zatrjevanja obrambe, da je smrt oškodovanca posledica nehumanega ravnanja policistov z na tleh ležečim oškodovancem (stran 13 – 14 sodbe sodišča prve stopnje). Tem razlogom je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ko je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika tudi glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja obrazloženo zavrnilo kot neutemeljeni (stran 5 – 6 sodbe sodišča druge stopnje). S tem, ko sta se obe sodišči obrazloženo opredelili do dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja, je sodišče zadostilo kriterijem ustavno-sodne presoje in po presoji vrhovnega sodišča obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist ni prekoračilo.

12. Tako obsojenec kot zagovornik v zahtevah za varstvo zakonitosti navajata, da sodišče na mnenje dr. L.T. svojih dokaznih zaključkov ne bi smelo opreti, ker da po podatkih s katerimi obsojenec razpolaga, imenovani ni več v imeniku sodnih izvedencev objavljenem na spletni strani Ministrstva za pravosodje in zato po mnenju vložnikov tudi nima več dovoljenja za opravljanje dela sodnega izvedenca.

13. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je preiskovalni sodnik z odredbo z dne 19.2.1998 odredil dr. L.T., izvedenca medicinske stroke iz Splošne bolnice P., za podajo izvedenskega mnenja za oškodovanca F.S.; da je bila odredba obsojencu vročena dne 20.2.1998 in da obramba ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbi, ni ugovarjala temu izvedenstvu, niti vložnika v zahtevah za varstvo zakonitosti ne zatrjujeta, da dr. L.T. v času odreditve izvedenstva, ni bil sodni izvedenec. Do leta 1994 so namreč sodne izvedence imenovali predsedniki takratnih temeljnih sodišč; z uveljavitvijo Zakona o sodiščih (1994) pa sodne izvedence imenuje minister za pravosodje. Zato ni mogoče pritrditi navedbam v zahtevah, da ker se dr. L.T. po pravnomočnosti izpodbijane sodbe (leto 2007) ni nahajal v imeniku izvedencev na spletni strani Ministrstva za pravosodje, ga sodišče ne bi smelo v letu 1998 postaviti za izvedenca.

14. Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da je sodišče s tem, ko je na glavni obravnavi dne 12. 6. 2007 bralo izpovedbe prič B.R., G.V., B.S., S.Š. in M.S., ki so jih le te dale v preiskavi, kršilo načelo neposrednega izvajanja dokazov iz 255. člena ZKP (očitno mišljeno 355. člen ZKP) ter da na glavni obravnavi ni bil zaslišan noben policist. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje, da je navedena kršitev vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), temveč navaja, da je dejansko stanje bilo zaradi tega nepopolno in zmotno ugotovljeno. Vrhovno sodišče v zvezi z temi navedbami na podlagi zapisnika z glavne obravnave dne 12.6.2007 ugotavlja, da sodišče prve stopnje na tem naroku teh dokazov ni izvajalo. Na glavni obravnavi dne 25.4.2007 je v navzočnosti obsojenca in zagovornika zaslišalo pričo – policista B.R. neposredno, enako pa na glavni obravnavi dne 10.5.2007 pričo policista S.Š., na glavni obravnavi dne 30.5.2007, na kateri sta bila obsojenec in zagovornik prav tako navzoča, pa na podlagi določbe prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnike o zaslišanju prič M.S., V.Z. in policista B.S., na kar obramba ni imela pripomb.

15. Pritrditi je sicer navedbam obsojenca v zahtevi, da je vsakršno podčrtavanje besedila v spisu neprimerno. Vendar pa tako ravnanje ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka, kot to v zahtevi za varstvo zakonitosti zmotno navaja obsojenec. Glede na to, da je pritožbeno sodišče v korist obsojenca sodbo sodišča prve stopnje spremenilo s tem, ko je obtožbo zaradi poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 218. člena ZKP zavrnilo, pa je neutemeljena tudi domneva obsojenca nakazana v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je podčrtanost besedila v spisu vplivala na odločitev pritožbenega sodišča, ki je njegovo pritožbo zavrnilo.

C.

16. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki sta jih obsojenec in zagovornik z zahtevama za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahtevi pa sta bili vloženi tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

17. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, ker je obsojenec na prestajanju zaporne kazni in bi bilo s plačilom stroškov lahko ogroženo njegovo vzdrževanje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 277/2008
• Sodba I Ips 252/2009
• Sodba I Ips 486/2008