Sodba I Ips 451/2008

Jedro

Obdolženec nikoli ne more biti priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zoper soobdolžence, ne glede na (ne)povezanost kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil M.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, za katero mu je bila izrečena denarna kazen 2.100,00 EUR, ki jo mora plačati v sedmih mesečnih obrokih. V plačilo so mu bili naloženi tudi stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 300,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter obsojenemu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je 500,00 EUR povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „bistvene kršitve določb kazenskega postopka“ in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J. in predlagal naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Ugotavlja, da zahteva ne navaja, katera določba kazenskega postopka naj bi bila kršena in da je sodišče ravnalo v skladu z Zakonom o kazenskem postopku (ZKP), ko je oba obdolženca poučilo in zaslišalo v skladu z njunim takratnim procesnim položajem v enotnem kazenskem postopku. Na očitke o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe je obsežno in utemeljeno odgovorilo že pritožbeno sodišče in jih utemeljeno zavrnilo, zato tudi ta razlog za razveljavitev sodbe ni podan.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zahteva navaja, da sta M.J in B.K. v kazenskem postopku imela hkrati status obdolženca in oškodovanca, sodišče pa je obema dalo pravni pouk in ju zaslišalo le kot obdolženca. Takšno vodenje postopka naj bi bilo v nasprotju s cilji kazenskega postopka, določenimi v 1. členu ZKP. Zahteva svoje stališče podkrepi z prikazom različnega procesnega položaja obdolženca, kateremu gre pravica do molka, ki pomeni uresničitev privilegija zoper samoobtožbo in priče, ki je praviloma dolžna pričati in dolžna govoriti resnico.

Iz podatkov spisa izhaja, da je na podlagi obtožnega predloga okrožnega državnega tožilca tekel enoten kazenski postopek v zvezi s kaznivima dejanjema, storjenima v istih krajevnih in časovnih okoliščinah: zoper obd. M.J. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, zoper B.K. pa zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ. V zadevi sta bili opravljeni dve glavni obravnavi; na prvi dne 31.8.2007 sta bila zaslišana oba obdolženca, na drugi glavni obravnavi dne 4.10.2007 pa so bile zaslišane priče (na predlog državnega tožilca je bila kot priča v zvezi s posledicami telesnih poškodb zaslišana tudi B.K.). Državni tožilec je nato umaknil obtožbo zoper B.K. zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, oškodovanec M.J. je prevzel pregon, sodišče pa je sprejelo sklep, da se ta kazenski postopek izloči in da se bo dokončal posebej.

Ne glede na to, da zahteva ne pove, katera določba kazenskega postopka naj bi bila z opisanim ravnanjem kršena, pa terja odgovor na vprašanje združljivosti dveh različnih vlog (obdolženca in priče) v primeru, če je več oseb obdolženih več kaznivih dejanj in teče zoper njih enoten postopek (v konkretnem primeru gre za enoten postopek zoper dva obdolženca zaradi dveh različnih kaznivih dejanj, storjenih v istih krajevnih in časovnih okoliščinah.

Pri odgovoru na to vprašanje je treba upoštevati, da gre za kolizijo pravic dveh procesnih subjektov, ki so glede na njuni različni vlogi nezdružljive. Temeljna razlika med njunima procesnima položajema je, da se obdolženec v kazenskem postopku ni dolžan zagovarjati, če pa izpoveduje, (praviloma) ni dolžan govoriti resnico, medtem ko je priča (praviloma) dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico. Obdolženec za lažnive izjave (praviloma) ne odgovarja, kriva izpovedba priče pa je kaznivo dejanje (284. člen KZ-1).

Na podlagi navedenih razlik je v pravni teoriji in sodni praksi sprejeto stališče, da obdolženec nikoli ne more biti priča v lastni zadevi. Nikoli pa ne more biti priča tudi v enotnem postopku zoper soobdolžence, ne glede na (ne)povezanost kaznivih dejanj ali drugače povedano, ne glede na to, ali gre za dejanje, storjeno v udeležbi ali (kot v obravnavanem primeru) za dejanje, katerega ni obdolžen. Dokler je postopek enoten, (so)obdolženec ne more biti priča, ker njuni procesni vlogi nista združljivi(1).

Zaradi navedenih razlogov Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in zavrača kot pravno zgrešeno stališče zahteve, da bi morala biti v obravnavanem primeru oba obdolženca glede na to, da sta (tudi) oškodovanca, zaslišana še kot priči. Dejstvo, da je bila v konkretnem primeru B.K. kot oškodovanka zaslišana tudi kot priča (kar je glede na povedano nepravilno), za presojo zadeve ne more biti odločilno.

2. Zahteva smiselno uveljavlja tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi obstajalo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe glede opisa telesnih poškodb ter posledic. Vsebinsko enak očitek zagovornice je kot neutemeljen argumentirano in utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da med izrekom in razlogi sodbe ni nobenega nasprotja. Tako iz izreka kot iz obrazložitve sodbe (ki jo zagovornica povzema nepopolno) namreč izhaja, da je obsojenec oškodovanko s pestjo udaril v levi predel spodnje čeljusti in ji s tem na čeljusti prizadejal udarnino, zaradi česar je bila deset dni prizadeta njena zunanjost, kar je posledica, ki dejanje opredeljuje kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji. -----Op.št.(1):Marko Šorli: Obdolženec kot priča v kazenskem postopku?, Pravosodni bilten, št. 2, Ljubljana, 2001.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 7386/2012-7, enako tudi IV Ips 55/2016
• VSL sodba in sklep I Kp 998/99
• VSL sklep I Kp 1134/2000