Sodba I Ips 464/2008

Jedro

Čeprav sodišče odloči o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice prej, kot o ugovoru zoper obtožnico (ta je v roku, v katerem mora senat odločiti o priporu, vložen le izjemoma), s tem ne prejudicira odločitve o utemeljenosti morebitnega poznejšega ugovora zoper obtožnico.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega G.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 30.10.2008 podaljšalo pripor zoper obdolženega G.N. po vložitvi obtožnice za kaznivi dejanji velike tatvine po 3. in 1. točki prvega odstavka 212. in po 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom in tožbo obdolženčevega zagovornika oprlo na prvostopenjski sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, torej iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnik navaja, da se pri ugotavljanju utemeljenega suma kot dokaznega standarda, potrebnega za vložitev obtožnice, sodišče sklicuje le na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave zoper obdolženca in ne na pravnomočno obtožnico, kar je v nasprotju z določbami zakona, Ustave Republike Slovenije (Ustave) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Če bi bila obtožnica v ugovornem postopku "zavrnjena", tudi ne bi bil podan utemeljen sum, zato je po vložnikovem mnenju pravno zgrešeno stališče sodišča druge stopnje, da sodišče o morebitnem ugovoru zoper obtožnico ne bi smelo odločati pred odločitvijo o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnega akta. Po vložnikovem videnju tudi niso podane okoliščine, ki bi kazale na realno nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje. V zahtevi našteva dejstva, ki po njegovem mnenju kažejo, da ponovitvena nevarnost pri obdolženem G.N. ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa, da sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da ta ni utemeljena. Po njegovi presoji glede na argumentacijo, navedeno v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, o utemeljenem sumu ne more biti dvoma, prav tako pa vložnik ne more biti uspešen, ko trdi, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost.

Obdolženec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obdolženčevemu zagovorniku, ki izhaja iz napačne podmene, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obstoj utemeljenega suma ugotovilo na podlagi pravnomočnega sklepa o preiskavi in nepravnomočne obtožnice, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je določno navedlo okoliščine, dokaze, na katerih temelji sum (sedmi odstavek na drugi strani sklepa). Njihova razumna presoja kaže, da je podano zadosti dokazov, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji. Zato je takemu stališču utemeljeno pritrdilo tudi sodišče druge stopnje in obrazloženo zavrnilo nasprotne pritožbene trditve (drugi odstavek na drugi strani sklepa). Kolikor vložnik na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, ki jo pobliže ne opredeli, zahteva ni utemeljena.

Če je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti, mora po prvem odstavku 272. člena ZKP senat tudi po uradni dolžnosti preizkusiti v treh dneh od prejema obtožnice, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi. Po prvem odstavku 274. člena ZKP ima obdolženec pravico podati ugovor zoper obtožnico v osmih dneh po njeni vročitvi. Glede na določena roka je tudi sosledje odločanja sodišča praviloma tako, da sodišče prej odloči o priporu kot ugovoru zoper obtožnico, saj je ta v roku, v katerem mora senat odločiti o priporu, vložen le izjemoma. To ne pomeni, da s tem sodišče praktično prejudicira svojo odločitev o utemeljenosti morebitnega poznejšega ugovora zoper obtožnico, saj je ta presoja odvisna predvsem od argumentacije, navedene v tem pravnem sredstvu. Zato je s procesnega vidika korektna navedba v drugostopenjskem sklepu, da ni utemeljeno pritožnikovo stališče, da sodišče z ugotovitvijo, da je po vložitvi obtožnice utemeljen sum podan, še preden je vložen morebitni ugovor, prejudicira odločitev o tem pravnem sredstvu. Kolikor zahteva takšno pravno razlago zavrača, ji ni mogoče pritrditi.

Sodišče je obstoj ponovitvene nevarnosti oprlo na ugotovitve, da naj bi obdolženec pri izvršitvi kaznivih dejanj pokazal veliko mero predrznosti, saj naj bi storil dve dejanji na škodo 75 let starih oškodovank, ki sta toliko bolj nebogljeni in bolj ranljivi, izrabil njuno nepazljivost in nepozornost in jima odnesel večji vsoti denarja, o realni nevarnosti, da bo ponovil istovrstno kaznivo dejanje pa sklepalo tudi na podlagi tega, da živi v neurejenih življenjskih razmerah, saj mesečno prejema le 50 eurov pokojnine in nima drugega premičnega oziroma nepremičnega premoženja. Poudarilo je tudi, da je obdolženec prvo kaznivo dejanje skrbno načrtoval in da naj bi pred neposredno izvršitvijo opazoval oškodovanko v banki, ko je ta dvigovala denar, ga spravila v torbico, stopil za njo v trgovino ter izrabil primeren trenutek, da ji je iz torbice vzel bančno knjižico z gotovino. Na tej podlagi je sklepalo, da si obdolženec finančna sredstva za preživljanje in zadovoljevanje vsakodnevnih potreb očitno pridobiva tudi z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje pa je navedlo, da je pomembno tudi dejstvo, da se je po dejanju dne 29.4.2008 znova vrnil v Laško in da je v obeh primerih izbral datum, ko upokojenci dobivajo pokojnino in običajno razpolagajo z večjo količino gotovine. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča je presoja v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da naštete okoliščine pri obdolžencu utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, razumna.

Vložnik z navedbami, da je zoper obdolženca tekel kazenski postopek zaradi dveh kaznivih dejanj in da zato ni mogoče govoriti o veliki kriminalni količini, da obdolženec ni bil še nikoli kaznovan, da zoper njega ne tečejo drugi kazenski postopki, da ne drži, da živi v neurejenih razmerah, da tudi dejstvo, da je med dejanjema, ki naj bi ju storil, preteklo razdobje petih mesecev, ponuja lastno dokazno presojo okoliščin, pomembnih pri presoji danosti ponovitvene nevarnosti, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Pri tem obdolženčev zagovornik dejstva navaja selektivno, saj se primeroma sklicuje na časovni razmak med obema dejanjema, popolnoma pa obide obdolženčeve navedbe, da je po prvem kaznivem dejanju odšel iz Slovenije in se v našo državo znova vrnil 29.9.2008, torej dan pred storitvijo drugega kaznivega dejanja, kar pa to okoliščino z vidika obdolženčeve ponovitvene nevarnosti pokaže v povsem drugačni luči. Po vsebini zato v tem obsegu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obdolženega G.N., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 339/2001
• VSC Sklep I Kp 44386/2020
• Sodba I Ips 382/2001