Sodba I Ips 385/2008

Jedro

Kaznivo dejanje nasilništva (zakonski znak kaznivega dejanja, da je obdolženec v javnosti ali v družini povzročil ogroženost, zgražanje ali prestrašenost), je podano tudi, če druge osebe za dejanje zvedo kasneje, ravnanje pa je takšno, da jih je vznemirilo, ko so za dejanje zvedeli.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.C. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu je bil I.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen deset mesecev zapora, v katero mu je bil po prvem odstavku 49. člena KZ vštet čas prebit v priporu od 5.5.2008 od 16.30 ure dalje. Sodišče mu je na podlagi 64. člena KZ izreklo še varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vrhovni državni tožilec svetnik M.V. meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik namreč v zahtevi navaja vse očitke, ki jih je navajal že v zaključni besedi in v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, gre pa v glavnem za očitke zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal obsojenec dne 24.10.2008, vztraja na že uveljavljanih očitkih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega procesnega zakona (členov 346, 349 in 350) vidi zagovornik v tem, da razpravljajoča sodnica ni dovolila neposrednega narekovanja njegove zaključne besede na zapisnik, zaradi česar so izostale nekatere navedbe glede izpovedi zaslišanih prič in navedbe glede obstoja zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. S tem, ko zagovornik ni mogel v celoti podati zaključne besede, pa je sodišče kršilo obdolžencu tudi pravico do obrambe.

V vsakem procesnem dejanju, ki se opravi v kazenskem postopku se sestavi zapisnik sproti, ko se dejanje opravlja, če to ni mogoče pa neposredno po tem (prvi odstavek 79. člena ZKP). Zapisnik, ki ga piše zapisnikar, glasno narekuje tisti, ki procesno dejanje opravlja (tretji odstavek istega člena). Zaslišancu se izjemoma dovoli, da narekuje odgovore v zapisnik, ta pravica pa se lahko odreče, če jo zlorablja (četrti odstavek). Zapisnik mora obsegati bistvene podatke o poteku in vsebini opravljenega dejanja (drugi odstavek 80. člena), če pa kdo ugovarja vsebini zapisnika, se zapiše v zapisnik tudi ugovore (sedmi odstavek 82. člena). Vsebinsko podobne določbe, ki se nanašajo izključno na vodenje zapisnika o glavni obravnavi, pa predstavljajo členi 314 do 317 ZKP.

V konkretni kazenski zadevi je, potem ko je okrožni državni tožilec podal zaključno besedo, zagovornik prosil sodišče, če lahko svojo zaključno besedo zdiktira sam na zapisnik. Sodnica predlogu ni ugodila z obrazložitvijo, da je diktiranje stvar sodišča ter da bo imel kasneje, ko bo vsebina zapisana, možnost podati pripombe. Kot je nadalje razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, je razpravljajoča sodnica obširno povzela zagovornikov zaključni govor (stran 170 in 171 spisa) na zapisnik, na zapisano pa zagovornik ni imel pripomb. Obdolženec je izjavil, da se v celoti pridružuje izvajanjem svojega zagovornika.

Pritožbeno sodišče je na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, očitek kršitve pravice do obrambe, zavrnilo in pojasnilo, da iz zapisnika o glavni obravnavi, in sicer zaključne besede obdolženčevega zagovornika, ki jih je v zapisnik narekovala sodnica sodišča prve stopnje sama, izhaja, da je sodišče zapisalo prav vse bistvene okoliščine, na katere pritožnik opozarja v pritožbi.

Presoji, da sodnica s svojim ravnanjem ni kršila določb ZKP, ki se nanašajo na vodenje zapisnika, posledično pa tudi obdolženec ni bil prikrajšan pri pravici do obrambe, se pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Kot izhaja iz citiranih določb ZKP, razpravljajoči sodnik oziroma predsednik senata praviloma narekuje bistveno vsebino opravljenega procesnega dejanja oziroma poteka glavne obravnave. Zaslišanec sme le izjemoma narekovati odgovore v zapisnik, vendar gre to predvsem v primerih, ko gre za odgovore na strokovna vprašanja, ki jih sodnik kot laik težko povsem natančno reproducira. Za takšen primer v konkretni zadevi ni šlo. Ima pa zaslišana oseba, torej tudi zagovornik, ko podaja zaključni govor, možnost navajati ugovore na zapisnik, kolikor se z vsebino napisanega ne strinja, in zahtevati njegov popravek (drugi odstavek 315. člena ZKP). Sodnica je s tem, ko je vsebino zaključnega govora, kot procesnega dejanja narekovala na zapisnik, ravnala v skladu z določbami ZKP, ugovorov na vsebino zapisnika pa ni bilo, kar pomeni, da je bil zaključni govor korektno povzet. Zapisnik je namreč pomemben, praviloma edini vir sodišču, ko v pritožbenem postopku ali postopku reševanja zahteve za varstvo zakonitosti presoja zakonitost poteka glavne obravnave. Očitki zagovornika v zahtevi, da zaradi tega, ker sam ni narekoval končnega govora pomembne navedbe niso bile prenesene na zapisnik, pomenijo tako le golo zatrjevanje oziroma trditev brez ustrezne podlage v spisu. Ker je bil zapisnik korektno voden, pa obdolžencu posledično tudi ni mogla biti kršena pravica do obrambe, ne glede nato, da v tej smeri zahteva sploh ni obrazložena (niso konkretizirane tiste navedbe zagovornika v zaključni besedi, ki naj bi izostale iz zapisnika, še manj vzročna zveza med navedenim in zakonitostjo sodbe), takšne posplošene navedbe o kršitvah zakona pa Vrhovno sodišče, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, ni dolžno niti jih ne more preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Neutemeljena pa je tudi nadaljnja trditev, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, tako na primer naj ne bi pojasnilo, iz katerega dokaza je razvidno, da je bil obdolženec vinjen in zakaj je zaključilo, da je obdolženec povzročil prestrašenost v družini, ko pa so vsi družinski člani izpovedali, da so bili nanj jezni. Pritožbeno sodišče je namreč ob presoji pritožbenih navedb izpodbijane sodbe in podatkov v spisu ocenilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, zbrano dokazno gradivo pravilno ocenilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Dejanski presoji prvostopenjskega sodišča, kot je razvidno iz obrazložitve drugostopenjske sodbe (2. odstavek na strani 4), je pritegnilo tudi glede prestrašenosti družinskih članov ter obdolženčeve vinjenosti.

Slednjič pa uveljavlja zagovornik še kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker je pri izreku kazenske sankcije upoštevalo neresnično dejstvo, da je bil obdolženec zaradi istovrstnega kaznivega dejanja nad istimi oškodovanci že obsojen, s tem, ker ni obrazložilo izrečenega varnostnega ukrepa ter z ugotovitvijo, da so zaslišane priče izpovedale, da naj bi obdolženec grozil "da so vsi, torej tudi Ž., za pobit", čeprav nobena od zaslišanih prič ni o tem ničesar izpovedala. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, kot obteževalno okoliščino pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni upoštevalo predvsem obdolženčevo dosedanjo kaznovanost za kaznivo dejanje z elementi nasilja, ki je bilo prav tako izvršeno zoper obdolženčevo (takratno) partnerko, medtem ko posebnih olajševalnih okoliščin ni našlo. Na podlagi navedenega je ocenilo, da predkaznovanost obdolženca (zaradi kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ) pomeni tako tehtno okoliščino, da izrek druge sankcije kot zaporna kazen, v višini kot jo je izreklo, ne pride v poštev, saj obdolženec odnose s partnerkami očitno razrešuje z nasiljem, oziroma je to vzorec njegovega ravnanja. Res je sicer, da je odstavek pred tem navedlo, da je bil obdolženec zaradi istovrstnega dejanja nad istimi oškodovanci že obsojen, vendar pa ta zapis (torej napačna navedba žrtve) nikakor ne more biti taka okoliščina, da bi lahko vplivala na izbiro kazenske sankcije ali odmero kazni. Zato je očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tej smeri neutemeljen. Neutemeljen pa je očitek tudi glede neobrazloženosti izrečenega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Sodišče je namreč ocenilo, na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca specialista psihiatrije, da je glede na njegove ugotovitve, da je pri obdolžencu prizadeta spoznavna funkcija, predvsem spomina, okretnosti in pozornosti, da je abstiniral le v času prestajanja zaporne kazni, že prestana kazen in škodljive posledice pitja pa nanj niso vplivale, saj je do svoje alkoholiziranosti le delno uvideven, presodilo, da je za obdolženca najprimerneje, da se mu poleg kazni zapora izreče tudi varnostni ukrep po 64. členu KZ. Ob upoštevanju navedenega in vseh okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja ter dejstva, da je že bil kaznovan, je po mnenju prvostopenjskega sodišča pri njem podana še toliko večja verjetnost, da bo s kaznivimi dejanji z elementi nasilja nadaljeval, takšno nevarnost pa je mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu (stran 7 in 8 sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče je takšnemu zaključku prvostopenjskega sodišča pritrdilo in poudarilo, da je obdolženec dejanje storil pod vplivom alkohola, pri čemer je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojih dejanj in jih imeti v oblasti zaradi močne pijanosti in psiho-organske prizadetosti bistveno zmanjšana. Ob nadaljevanju prekomernega pitja obstaja resna nevarnost, da bo svojo agresivno, nasilno vedenje ponavljal oziroma bo z njim nadaljeval, saj je njegova kontrola impulzov izredno šibka (sploh v alkoholiziranem stanju). Zato je potreben obveznega psihiatričnega zdravljenja v psihiatrični ustanovi zaprtega tipa (hospital), da doseže uvid v svoje zdravstveno stanje in vzpostavi abstinenco od alkohola. Prav zaradi takšne ugotovitve izvedenca in sodišča, je to povsem pravilno obdolžencu izreklo varnostni ukrep po 64. členu in ne po 66. členu KZ (stran 6 sodbe pritožbenega sodišča). Vrhovno sodišče pri presoji navedenega ugotavlja, da sta obe sodišči izrečeni varnostni ukrep ustrezno obrazložili, nestrinjanje zagovornika z navedenim pa pomeni le izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Neutemeljen pa je nadalje tudi očitek tako imenovane protispisnosti, saj je o grožnjah z umorom izpovedala predvsem oškodovanka T.Ž. t er tudi priča B.Č.

Kršitev kazenskega materialnega zakona pa naj bi bila po mnenju zagovornika podana v tem, ker manjka zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva, da je obdolženec v javnosti ali v družini povzročil ogroženost, zgražanje ali prestrašenost, še posebej, ker nihče od otrok T.Ž. pri dejanju ni bil prisoten. Te navedbe niso utemeljene. Kaznivo dejanje nasilništva bo podano tudi tedaj, ko sicer druge osebe za dejanje zvedo kasneje, če je ravnanje takšne narave, da jih vznemiri, ko za dejanje zvedo. V konkretni kazenski zadevi sodišče strah in prestrašenost ugotavlja pri otrocih T.Ž., M.Ž., ki jo je mati takoj po dejanju poklicala ter pri sinovih S.Ž. in B.Ž., katere je o dejanju obvestila sestra. Zatrjevanja, da so bili zaradi ravnanja obdolženca imenovani le jezni, ne pa vznemirjeni, prestrašeni ali ogroženi, pa pomenijo le nestrinjanje zagovornika z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne pa uveljavljanje kršitve določb kazenskega zakona. Uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pomenijo tudi v zahtevi izraženi dvomi glede verodostojnosti oškodovanke, trditve, da obdolženec kritičnega dne ni bil v vinjenem stanju, da se oškodovanka pred njim prav gotovo ni počutila ogroženo, da je izrečena kazenska sankcija pretirana ipd.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega in materialnega zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razloge zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 2/2010
• Sodba I Ips 415/2007
• Sodba I Ips 277/2008