Sodba I Ips 368/2008

Jedro

Izrek sodbe je nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno dejanje gre, pri čemer se mora nerazumljivost nanašati na odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji obtoženčeva krivda.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.U. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 23.3.2007 obsojenega B.U. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, odločilo o premoženjskopravnih zahtevkih, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika pa je odločilo, da obremenjujejo proračun. Z isto sodbo je zoper obsojenca iz razlogov po 1. in 2. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi dveh kaznivih dejanj, opredeljenih kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ in zaradi kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 211. člena KZ, hkrati pa po tretjem odstavku 105. člena ZKP oškodovano J.K. napotilo s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun. Obtoženega M.D. je po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prikrivanja po drugem in prvem odstavku 221. člena KZ in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki tega obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 8.4.2008 zavrnilo pritožbo zagovornice (M.N., odvetnice iz C.) kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila povprečnine (četrti odstavek 95. člena v zvezi z 98. členom ZKP).

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in sodbi višjega sodišča ter sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču uveljavljane kršitve zakona niso podane. Iz izreka sodbe je dovolj jasno, da izvršitvene oblike tako iz abstraktnega kot tudi iz konkretnega dela izreka veljajo za vsa v izreku navedena kazniva dejanja, ki so del nadaljevanega kaznivega dejanja. Sodišče je sprejelo dokazno oceno, da je obsojeni hkrati prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene kot aktivno izvršitveno obliko elementa preslepitve kot tudi z zamolčanjem oziroma prikrivanjem, da obveznosti ne bo mogel izpolniti. Konkretni del izreka je pravilno formuliran tako, da je za vsa v izreku navedena kazniva dejanja izpostavljeno, da je obsojenec poslovnim partnerjem zatrjeval, da bo v dogovorjenih rokih prejeto blago oziroma najemnino poravnal, vsem poslovnim partnerjem pa tudi zamolčal okoliščino, da se gospodarska družba obsojenca nahaja v zelo slabem finančnem stanju. To je konkretizirano s podatkom, da je imel v času storitve kaznivega dejanja, to je od 19.12.2000 dalje blokiran žiro račun. Čeprav zakon zahteva, da mora biti kaznivo dejanje v opisu čimbolj natančno označeno, to ne pomeni, da ni dopustno izreka oblikovati tako, da se najprej navede poleg abstraktnega dela tudi konkretni del izreka na ta način, da se navedejo okoliščine, ki so podane pri prav vsakem od posamičnih v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja uvrščenih kaznivih dejanj. Ne gre torej za nekonkretizirane očitke v izreku sodbe, temveč za očitke, ki so navedeni in veljajo za vsa posamična ravnanja. Tudi glede ostalih kršitev, ki jih uveljavlja zahteva, vrhovni državni tožilec meni, da niso podane.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo zagovorniku in obsojencu. Zagovornik v izjavi zavrača stališče vrhovnega državnega tožilca in vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izrek sodbe ni jasen. Ni jasno, v čem so konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije. V izreku sodbe ni opredeljeno, komu naj bi obsojenec kaj konkretno prikrival in komu kaj konkretno zamolčal. Po naziranju vložnika zahteve je zmotno sklepanje pritožbenega sodišča, da gospodarskih subjektov ni potrebno konkretizirati v izreku sodbe in v njeni obrazložitvi še določneje, in sicer z imenom. V nasprotnem je obsojencu onemogočena obramba. Sodišče prve stopnje bi moralo opredeliti, kdaj je katero določeno osebo obsojenec preslepil in to konkretno na kakšen način oziroma kaj je zamolčal. V komunikaciji je mogoče preslepiti in kaj zamolčati le konkretni fizični osebi, ki zastopa pravno osebo, ki je sopogodbenik posla. Za pravno opredelitev samega dejanja je bistveno, kdo, kdaj in zakaj oziroma s kakšnim namenom se zavezuje v pravnem poslu. Zahteva v nadaljevanju problematizira razloge, ki zadevajo obsojenčev naklep (namen) glede pridobitve velike premoženjske škode. Meni, da gre glede na obrazložitev sodišča prve stopnje (na 17. strani sodbe) za nasprotje med razlogi sodbe in izrekom. Glede na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje je utemeljeno v pritožbi izpostavljeno vprašanje pravilne pravne opredelitve, saj bi glede na obrazložitev bilo mogoče obsojencu očitati kaznivo dejanje po četrtem odstavku 217. člena KZ. Po oceni vložnika zahteve tudi ni ugotovljeno, katere dejavnosti naj bi opravljala družba, v imenu katere naj bi nastopal obsojenec, in sodišči se nista ukvarjali z bistvenim, ali je obsojenec res deloval v imenu družbe ali v svojem imenu. Opozarja na nepojasnjenost celotne vsebine dejavnosti družbe ter na vprašljivost odločitve o premoženjskopravnih zahtevkih. Obsojenec je spoznan za krivega poslovne goljufije pri opravljanju gospodarske dejavnosti, in sicer kot njen zastopnik in ne navadne goljufije kot fizična oseba. Pravna opredelitev in odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih se zato izključujeta, tako pravni sklep o kaznivem dejanju kot uporaba prava glede prisoje premoženjskopravnih zahtevkov nista pravilna. Izrek sodbe je prav tako nejasen v 11. točki, ko navaja gospodarsko družbo I.d.o.o., kar je tudi v nasprotju s prvim odstavkom izreka, ki omenja gospodarsko družbo G.d.o.o.

Kot je razvidno iz izreka prvostopenjske sodbe je obsojencu očitano, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklepanju in izvajanju pogodb in poslov preslepil druge s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne in zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je strankam nastala premoženjska škoda. Temu opisu s povzetim zakonskim besedilom sledi opis konkretnih dejstev, ki opredeljujejo, v kakšnem svojstvu je deloval obsojenec v gospodarski družbi G.d.o.o., časovno obdobje, način njegovega delovanja (zatrjevanje glede poravnavanja blaga in zamolčanje o finančnem stanju gospodarske družbe). Navedeno je tudi, da je v imenu gospodarske družbe G. vezal poslovne stike s poslovnimi partnerji ter prevzel naročeno blago. V nadaljevanju so konkretizirani poslovni subjekti z vsemi modalitetami (čas in kraj), vrsta blaga in njegova vrednost ter skupna vrednost premoženjske škode.

Vsebina izreka obsodilne sodbe je predpisana v prvem odstavku 359. člena ZKP. Po teh določbah ima obsodilna sodba izrek o krivdi, ki vsebuje opis dejstev in pravno opredelitev kaznivega dejanja. Po 1. točki prvega odstavka navedene določbe sodišče v izreku navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Gre za osrednji del izreka, ki praviloma mora vsebovati podatke o času in kraju storitve kaznivega dejanja ter vse druge podatke in okoliščine, ki zakonske znake kaznivega dejanja natančno opredeljujejo. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so lahko storjene v različnih oblikah, tudi v primeru, če je izrek nerazumljiv, na kar v bistvu opozarja zahteva za varstvo zakonitosti. Tako v sodni praksi kot v procesni teoriji (dr. Živko Zobec, Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1985 in mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004), je sprejeta razlaga, da je izrek sodbe nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno dejanje gre, pri čemer se mora nerazumljivost nanašati na odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja ali, na katerih temelji obtoženčeva krivda. Slednje pomeni, da se mora nerazumljivost izreka nanašati na dejanski temelj sodbe.

Glede na navedeno razlago ni mogoče sklepati, da je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv. Vsekakor ga je mogoče oblikovati tako, kot je storjeno v obravnavani zadevi. Abstraktnemu zakonskemu opisu sledi njegova povsem natančna konkretizacija, ki glede na množinsko obliko zajema vse v nadaljevanju opredeljene poslovne partnerje. Vse to je treba povezati z obrazložitvijo sodbe, ki vsebuje zaključek (sodba sodišča prve stopnje na 14. in 15. strani), da je obsojenec pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe G.d.o.o., opravljal proizvodnjo in promet blaga ter storitev na trgu, pri sklepanju in izvajanju pogodb in poslov pa svoje partnerje preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da ne bodo mogle biti izpolnjene. Takšno sklepanje je tudi izčrpno obrazloženo z navedbo pooblaščenih zastopnikov gospodarskih subjektov in samostojnega podjetnika (V.J.). Iz tega sledi, da je obsojenec s svojim ravnanjem preslepil poslovne partnerje, to je gospodarske družbe preko njihovih zastopnikov oziroma podjetnika V.J., zaradi česar je podjetjem nastala premoženjska škoda. Takšna povsem jasna dejanska situacija tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zahteva še določnejšega opisa obsojenčevega ravnanja, kot pa ga vsebuje pravnomočna sodba, tudi ne z vidika možnosti uresničevanja obsojenčeve pravice obrambe. Zato ne gre za pomanjkljivost, ki pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev te vrste tudi ni podana zaradi različnega poimenovanja obsojenčeve družbe, ker gre kvečjemu za nedoslednost pri navajanju njenega imena.

Do nastanka premoženjske škode kot posledice obravnavanega kaznivega dejanja storilec ni v krivdnem odnosu, ker gre za objektivni pogoj kaznivosti. Zato se je sodišče prve stopnje brez potrebe ukvarjalo z vprašanjem naklepa v zvezi s pridobitvijo velike premoženjske škode. V bistvu se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z ugotavljanjem višine premoženjske škode, ki je nastala posameznim oškodovancem in ki pri nobenem ni dosegla ali presegla vrednosti premoženjske škode, ki je bila opredeljena v 3. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ. Zaradi tega ne gre za v zahtevi zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi napadene sodbe.

Z navedbami, s katerimi vložnik zahteve napada pravno opredelitev obsojenčevega dejanja, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Opis dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 234.a člena KZ, pri čemer ni nobenega dvoma, da je v zadostni meri opisan tudi zakonski znak, ki se nanaša na opravljanje gospodarske dejavnosti. V skladu z opisom in dejanskimi ugotovitvami sta nižji sodišči tudi utemeljeno sklepali, da je obsojenec storil posamezna dejanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter odločitev tudi ustrezno utemeljili. V obsegu, v katerem vložnik zahteve trdi, da niso ugotovljene dejavnosti, ki jih je obsojenčeva družba opravljala in da celotna vsebina dejavnosti ni pojasnjena, uveljavlja v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Kolikor pa zahteva trdi, da se sodišči nista ukvarjali z vprašanjem, v kakšnem svojstvu je deloval obsojenec, ji ni mogoče pritrditi, ker je njegova vloga opredeljena v izreku, ustrezno pa tudi obrazložena.

Zahteva tudi neutemeljeno napada odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih. Sodišče je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja, s katerim je oškodovancem povzročil v tem kazenskem postopku ugotovljeno škodo. Zato je sodišče po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP smelo odločiti o premoženjskopravnih zahtevkih, ki so jih priglasili posamezni oškodovanci in povračilo škode naložiti obsojencu. Zato tudi ni sprejemljivo stališče zahteve, da se pravna opredelitev kaznivega dejanja in odločitev o premoženjskopravnem zahtevku izključujeta.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega B.U. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 52304/2012
• VSRS Sodba I Ips 61928/2013
• VSRS Sodba I Ips 9993/2009