Sodba I Ips 393/2008

Jedro

V sklepu o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti mora sodišče navesti konkretna dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje na ponovitev istovrstnega, to je specifičnega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je zoper osumljenega D.B. dne 7.9.2008 odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 6.9.2008 od 21.50 ure dalje. Zagovorničino pritožbo je senat istega sodišča s sklepom z dne 8.9.2008 zavrnil.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica osumljenega D.B. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov" in predlagala, da Vrhovno sodišče sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi, podrejeno pa, da sklep spremeni tako, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo, ki jo je podala skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da so v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora konkretizirane okoliščine, ki utemeljujejo realno in konkretno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja in da je tudi pravilno utemeljena neogibnost pripora. V zvezi z ostalimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja, da pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Osumljenec in zagovornica se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zagovorničina zahteva ne navaja določno, katere kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja. S trditvami, da o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja sklepa preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata nimata konkretnih navedb in razlogov in da ne zadošča neka splošna abstraktna nevarnost, pač pa je potrebno to nevarnost povsem konkretno opredeliti, kar pa se ni zgodilo v primeru osumljenca, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva pa zmotno zatrjuje, da izpodbijana sklepa ne navajata nobenih konkretnih okoliščin o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. V sklepu preiskovalne sodnice so konkretno navedena dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo sklep o tako visoki nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da jo je mogoče odvrniti le s priporom. Tako je poleg načina in okoliščin, v katerih naj bi bilo dejanje storjeno (osumljenec je bil dobljen z sorazmerno veliko količino mamila - 55 gramov heroina, kar bi zadostovalo za sto dnevnih doz), ugotovljeno tudi, da je osumljenec še v enem kazenskem postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v času od decembra 2007 do konca januarja 2008 s prodajo mamila heroin, da ga že uveden postopek ni odvrnil od ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, da je brez premoženja in ostalih dohodkov, da ga preživlja mati z nizko pokojnino v višini 500,00 EUR ter da si osumljenec mamila, zaseženega pri njem glede na njegovo vrednost, kot brezposelna oseba brez dohodkov ne bi mogel privoščiti. Konkretna dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje na ponovitev istovrstnega, to je specifičnega kaznivega dejanja, so tako v sklepu preiskovalne sodnice pa tudi v sklepu zunajobravnavnega senata, ki je razlogom sklepa o odreditvi pripora pritrdil, konkretizirana in ne ostajajo le na ravni ugotovitve abstraktne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Ugotovljene okoliščine o nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja utemeljujejo tudi neogibnost pripora, kar pa vsebuje tudi presojo, da milejši ukrep, to je hišni pripor, ne pride v poštev.

Z ostalimi, obširnimi navedbami v zahtevi, da utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje po 196. členu KZ ni podan, da se osumljenec ne ukvarja s prodajo mamil, kar izhaja iz njegovega zagovora in z izražanjem nestrinjanja z zaključki pravnomočnega sklepa o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, zagovornica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker zahteva osumljenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 47/2008
• Sodba I Ips 504/2008
• Sodba XI Ips 45612/2010-237 (XI Ips 58/2010)