Sodba I Ips 377/2008

Jedro

Ravnanje zagovornika, ki je kljub odpovedi osebni vročitvi prepisa izreka sodbe na naroku za glavno obravnavo le-tega od sodišča naknadno pisno zahteval ter si na tak način dejansko (neupravičeno) podaljšal rok za napoved pritožbe, je potrebno presojati v luči zavlačevanja postopka.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni S.B. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.3.2008 obsojenega S.B. in obsojeno Š.P. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 211. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, jima zanj izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto ter plačilo premoženjskopravnega zahtevka v znesku 83,46 EUR, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdni postopek. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.6.2008 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvostopno sodišče je obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, drugostopno sodišče pa mu je naložilo plačilo povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v uvodu katere uveljavlja razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga naj njegovi zahtevi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma obtožbo zoper njega zavrne.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da pomenijo očitki zahteve, da iz videoposnetkov ni jasno razvidno ravnanje obdolžencev, da obtožni predlog temelji le na posrednih dokazih, da obremenilni dokaz predstavlja le sklepanje priče M.P. in M.B., da inventura v trgovini ni pokazala manjka ter izpodbijanje odločbe o stroških postopka zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Očitku zahteve, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog zagovornika, ki je predlagal ekspertizo dela videoposnetka, s katerim bi se le ta izostril in povečal, ker je bilo že zdavnaj prepričano o krivdi obsojenca, ne gre pritrditi. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Če sodišče ugotovi, da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takšnega dokaza zavrne, ne da bi kršilo pravice obdolženca. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v skladu z navedenim utemeljeno zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika, ker je ocenilo, da izvedba omenjenega dokaza ni potrebna, saj sodišče v pristnost videoposnetka glede na izpovedbe prič in zagovor obdolženca ni dvomilo, obsojenčev zagovornik pa tudi ni ponudil nobenih relevantnih dejstev in okoliščin, ki bi lahko takšen dvom vnesle. O tehničnih značilnostih snemalne naprave je izpovedala priča D.L. V skladu z določbo 248. člena ZKP sodišče postavi izvedenca kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Za razlago pomena obravnavanega videoposnetka sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, kar je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, na kateri si je sodišče ogledalo videoposnetek in nedvoumno zabeležilo celotno kronologijo dogajanja, ki ga le-ta prikazuje.

6. Stališče zahteve, da je pregledovanje videokasete predstavljalo nezakonit dokaz, ni sprejemljivo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj trdil, da je bil videonadzor dne 24.7.2002 izvajan nezakonito in v nasprotju z določbo 18. člena ZKP. Res je zagovornik obsojenca med postopkom na več mestih zatrjeval, da je predstavljalo videosnemanje obsojenca poseg v njegovo pričakovano zasebnost, tega pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ne trdi. Vložnik mora vse kršitve, ki jih v zahtevi uveljavlja, tudi vsebinsko opredeliti in se ne more zgolj sklicevati na predhodna navajanja in vloge. Iz navedb zahteve tako ni mogoče razbrati razloga zaradi katerega naj bi bil dokaz nezakonit, zato se sodišče do tako posplošene trditve zagovornika obsojenega ne more vsebinsko opredeliti.

7. Prav tako je neutemeljen očitek zahteve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo in obrazložilo v čem naj bi bilo skupno, vnaprej dogovorjeno naklepno ravnanje obsojencev. Sodišče prve stopnje je (na deveti strani sodbe) obrazložilo udeležbo obeh obsojencev pri izvršitvi kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče pa je (na drugi strani sodbe) popolno odgovorilo na povsem enake pritožbene navedbe kot jih vložnik v zvezi s tem uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pri tem Vrhovno sodišče dodaja, da se o obstoju vnaprejšnjega dogovora za izvršitev kaznivega dejanja sodišče prve stopnje res ni moglo prepričati na podlagi neposredne zaznave - ogleda videoposnetka, kot to uveljavlja zahteva, do takšnega zaključka pa je moglo priti na podlagi ugotovljenega načina izvršitve kaznivega dejanja, ki ob upoštevanju pravil logičnega sklepanja kaže na usklajeno in v naprej dogovorjeno ravnanje obeh obsojencev.

8. Očitek zahteve, da predstavlja „zanimiv primer nezakonitega odločanja“ odločitev pritožbenega sodišča, da mora obsojenec plačati, kot stroške kazenskega postopka, na 700 EUR odmerjeno povprečnino, je neobrazložen, saj zahteva ne pojasni ali s tem uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, (ker sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je obsojenec brezposeln in brez premoženja) zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, ali s tem zatrjuje kršitev določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ali pa zgolj izraža nestrinjanje s previsoko odmerjenimi stroški postopka. Glede na to, da iz navedb zahteve ni mogoče ugotoviti katero kršitev vložnik uveljavlja ter v čem je nezakonitost odločitve sodišča druge stopnje, se Vrhovno sodišče do njih ne more opredeliti.

9. Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je zagovorniku kot „upravičencu do pritožbe, ki ni bil navzoč pri razglasitvi sodbe“ vročilo prepis sodbe z izdelano obrazložitvijo preden je sploh lahko napovedal pritožbo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6.3.2008 izhaja, da je obsojenčev zagovornik glavno obravnavo res zapustil pred razglasitvijo sodbe, vendar pa je izrecno izjavil, naj sodišče izvod zapisnika o glavni obravnavi, ki je namenjen njemu (katerega del je tudi izrek sodbe) izroči njegovi stranki, obsojencu S.B. Iz navedenega izhaja, da se je obsojenčev zagovornik odpovedal pravici do osebne vročitve prepisa izreka sodbe in je zato šteti, da je sodišče izpolnilo dolžnost iz določbe tretjega odstavka 362. člena ZKP, saj je na opisan način upravičencu do pritožbe - obsojenčevemu zagovorniku posredovalo (zgolj na drugačen način poslalo) prepis izreka sodbe. Zato je sodišče, ki mu je na njegovo zahtevo le-tega dne 2.4.2008 vročilo, storilo več kot je bilo sploh dolžno storiti. Morebitna obsojenčeva neizročitev zapisnika o glavni obravnavi zagovorniku zadeva zgolj njuno mandatno razmerje, česar sodišče ne more upoštevati. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je bila vročitev prepisa izreka sodbe zagovorniku obsojenca veljavno opravljena na razglasitvi sodbe, zato bi sodišči prve in druge stopnje morali šteti, da rok za napoved pritožbe tudi zanj teče od tega dne dalje. Prvostopno sodišče je pravilno upoštevalo napoved pritožbe obsojenca S.B., ki jo je vložil po zagovorniku dne 14.3.2008 (sic!), izdelalo sodbo z obrazložitvijo in jo dne 4.4.2008 vročilo zagovorniku obsojenega. Vrhovno sodišče dodaja, da je ravnanje zagovornika obsojenca, ki je kljub odpovedi osebni vročitvi prepisa izreka sodbe, le-tega od sodišča naknadno pisno zahteval ter si na tak način dejansko (neupravičeno) podaljšal rok za napoved pritožbe, potrebno presojati v luči zavlačevanja postopka, v ozadju katerega je bilo objektivno dejstvo bližajočega se absolutnega zastaranja kazenskega pregona, ki je imelo nastopiti 24.7.2008.

10. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ZKP res posebej ne določa osebne vročitve pisanja zagovorniku na način, da ga sodišče zanj vroči obdolžencu, vendar jo po drugi strani tudi ne izključuje. Pri tem je potrebno izhajati iz smisla in cilja vročanja, ki ni v sami tehniki pošiljanja pisanj, temveč v seznanitvi upravičenca z vsebino le-teh, kar mu zagotavlja učinkovito varstvo pravic. Za vročitev, ki jo zakon sicer imenuje osebna, se ne šteje le vročitev, ki je opravljena dobesedno na takšen način, temveč jo lahko nadomesti vročitev osebi, ki jo določi obdolženec (drugi odstavek 120. člena ZKP), vročitev zagovorniku, ki ga sodišče posebej postavi prav v ta namen (tretji odstavek 120. člena ZKP) ter vročitev s pritrditvijo odločbe na sodno desko (tretji odstavek 120. člena ZKP). Vse navedene, na drug način opravljene osebne vročitve, so dosti bolj oddaljene od samega cilja vročanja kot obravnavani primer, zato upoštevaje argument sklepanja od manjšega k večjemu, ni videti razloga, zakaj ne bi bilo šteti za veljaven in pravno obvezujoč izrecen dogovor med sodiščem, zagovornikom in obdolžencem, da slednji za zagovornika prejme pisanje, izpolnitev dogovora pa za pravilno vročitev.

11. Kolikor vložnik zahteve za varstvo zakonitosti obsežno navaja, da z videoposnetka ni jasno razvidno ravnanje obsojencev, da sodišče ni pravilno ovrednotilo zagovora obsojencev ter izpovedb prič R.B., M.P. ter M.B., da je obtožni predlog temeljil le na posrednih dokazih, da pri hišni preiskavi niso bili najdeni oblačilni predmeti, da inventura v trgovini ni pokazala manjka, da sodišče „še vedno ni moglo iz inkvizatornega koncepta kazenskega postopka“, s tem graja dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje ter uveljavlja razlog zmotne, oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

12. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo, je pa ugotovilo, da je zahteva v pretežni meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne, oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.

13. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 295/2007
• Sodba I Ips 362/2006
• Sodba I Ips 356/2009