Sodba I Ips 387/2008

Jedro

Če gre za kršitev pravice do izjave, mora sodišče v vsakem konkretnem primeru tehtati, ali je kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 28.8.2008 zoper obdolženega D.K. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega D.K. zaradi kršitev 20. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter obdolženega D.K. izpusti na prostost.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato se zavzema, da jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Obdolženi D.K. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje z izpodbijanima sklepoma storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršili obdolženčeve pravice iz 20. in 29. člena Ustave. Poudarja, da je napačno stališče v izpodbijanih odločbah, da kontradiktorni postopek, ko sodišče odloča na podlagi drugega odstavka 272. člena ZKP, ni potreben. Vložnik se sklicuje na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, da mora v procesnem položaju, ko je po vložitvi obtožnice državni tožilec predlagal podaljšanje pripora, sodišče obdolžencu in njegovemu zagovorniku omogočiti, da se o tem izjavita. Tega pa v konkretni zadevi sodišče ni storilo.

Okrožni državni tožilec je v obtožnici z dne 28.8.2008, vloženi zoper obdolženega D.K., zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, predlagal, da sodišče obdolžencu pripor podaljša do pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je v sklepu povzelo vsebino določbe drugega odstavka 272. člena ZKP in se postavilo na stališče, da gre za preizkus pripora po uradni dolžnosti, višje sodišče pa se je določno izjasnilo, da kontradiktornega postopka pred odločitvijo o podaljšanju pripora po drugem odstavku 272. člena ZKP sodišče ni dolžno izpeljati. Navedlo je tudi, da v obravnavanem primeru sodišče ni odločalo o predlogu državnega tožilca o odreditvi pripora, ampak je skladno z določbo drugega odstavka 272. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali so pri obdolžencu, ki je že v priporu, še vedno podani razlogi za pripor.

Vrhovno sodišče je že v sodbi z dne 18.11.2004, opr. št. I Ips 315/2004, sprejelo razlago, da mora sodišče zaradi zagotovitve načela enakosti (22. člen Ustave in 16. člen ZKP) v primeru, ko je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora, obdolžencu omogočiti, da se izjavi o predlogu in okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni, in dokazih, na katere se opirajo ter s tem dati tudi možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Le na tak način je zagotovljeno, da sodišče ob odločanju upošteva in presodi tudi navedbe, dejstva in dokaze obrambe. Glede na obrazloženo je sodišče v takih primerih dolžno pred odločitvijo o podaljšanju pripora seznaniti obdolženca in zagovornika s predlogom državnega tožilca. Čeprav je zakonski rok, v katerem sodišče sprejme odločitev o priporu, kratek, mora sodišče poslovanje organizirati tako, da je obrambi omogočeno podati stališče do predloga državnega tožilca. Pri tem je treba opozoriti na določbo prvega odstavka 273. člena ZKP, po kateri se obtožnica vroči obdolžencu, če je v priporu, v 24. urah po prejemu. V procesnem položaju iz drugega odstavka 272. člena ZKP pa mora sodišče po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnice preizkusiti ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi.

V tej zadevi sodišče prve stopnje ni vročilo obtožnice s predlogom državnega tožilca za podaljšanje pripora obdolžencu in zagovorniku, preden je odločilo o podaljšanju pripora. Zato je kršilo obdolženčevo pravico obrambe v povezavi z načelom enakosti in kontradiktornosti (16. člen ZKP, 22. in 29. člen Ustave), vendar pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da ta kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Predlog državnega tožilca je v celoti nesubstanciran in vsebuje le navedbo naj sodišče pripor zoper obdolženca podaljša. Glede na takšno značilnost predloga je sodišče opravilo preizkus danosti pripornih razlogov na praktično enak način, kot bi to storilo (po uradni dolžnosti) v primeru, če državni tožilec predloga za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice sploh ne bi podal. Kršitev pravice do izjave sama na sebi ne narekuje razveljavitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa, saj mora sodišče v vsakem konkretnem primeru tehtati, ali je kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe oziroma v konkretnem primeru, ker je obdolženčev zagovornik enako kršitev uveljavljal že s pritožbo, ali je vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost prvostopenjskega sklepa. Obdolženčev zagovornik pa je v zahtevi ostal na ravni golega zatrjevanja kršitve, vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe pa ni izkazal. Zato je treba njegove navedbe v tem obsegu zavrniti kot neutemeljene.

Zahteva tudi trdi, da senat ob odločanju o podaljšanju pripora ni pretehtal možnosti, ali bi bilo mogoče obdolženčevo ponovitveno nevarnost odpraviti s hišnim priporom, zato to vložniku in višjemu sodišču ne more biti znano, saj izpodbijani sklep o podaljšanju pripora o obstoju tega pogoja za pripor sploh nima razlogov.

Sodišče mora pri odločanju o priporu presoditi tudi, ali je tak ukrep nujen, tako da želenega cilja ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi in ali je poseg v obdolženčevo pravico do svobode v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje in z razumno pričakovanim učinkom tega zavarovanja.

Vložnikovim navedbam, da sodišče presoje neogibnosti pripora ni opravilo, ni mogoče pritrditi. Na podlagi okoliščin, ki kažejo na visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, je pogosto mogoče sklepati tudi na nujnost posega za zavarovanje določene dobrine. V izpodbijanem sklepu je navedeno, da naj bi bil obdolženec odvisnik od prepovedanih drog, pri njem naj bi našli tudi škatlice tablet dormicuma in metadona, da je bil že pravnomočno obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in da pričakovanj, izraženih skozi izrek pogojne obsodbe, ni izpolnil, obravnavano kaznivo dejanje pa naj bi storil kljub v?denju, da ga je v marcu 2008 zaradi istovrstnega kaznivega dejanja obravnavala Policijska postaja v Izoli. Iz utemeljitve izpodbijanega sklepa je razvidno tudi, da naj bi obdolženec posedoval veliko količino trde droge, za katero je splošno znano, da povzroča (pri uživalcih) obsežne škodljive posledice, sodišče pa je obrazložilo tudi svoj zaključek, da obdolžencu sredstva, ki jih pridobiva z delom, ne zadostujejo za uresničevanje njegovih potreb. Sklep sodišča, da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca nujen in tudi sorazmeren, je zato treba ocenjevati v zvezi z navedenimi okoliščinami. Presoja sodišča druge stopnje, ki je v tem delu v celoti pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da enakih učinkov, kot s priporom, s hišnim priporom ni mogoče doseči, je zato razumna. Kolikor vložnik navaja, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj v konkretnem primeru ponovitvene nevarnosti vložnika ne bi bilo mogoče odpraviti s hišnim priporom in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče pritrditi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega D.K., niso podane, zato je po 425. členu ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 315/2004
• Sodba XI Ips 287/2010-235 (XI Ips 38/2010)
• VSRS Sodba X I Ips 40269/2014